Jedro

Če stranka kljub pravilnemu opozorilu organa vztraja pri zahtevku, ki nima podlage v zakonu, je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna, stranki pa dana možnost učinkovitega uveljavljanja njenih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote ... z dne 6.7.1995, s katero je zavrnila tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišč, ki so v času razlastitve imele parc. št. 982/3 in dela zemljišč parc. št. 1010 in parc. št. 1011. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da so predmet postopka zemljišča, ki so bila odvzeta na podlagi Zakona o razlastitvi iz leta 1957, to so zemljišča, ki so imela v času razlastitve parc. št. 982/3 vl. št. 517 in del zemljišč parc. št. 1010 in parc. št. 1011 vl. št. 421. Ostali del slednjih dveh zemljišč je S.S. odstopil Aerodrom Ljubljana na podlagi kupoprodajnih pogodb z dne 15. in 17.8.1978, ki naj bi bile sklenjene pod prisilo. Upravni organ prve stopnje je v tem delu zadevo odstopil sodišču. Glede ostalega dela zahtevanih nepremičnin pa je po ugotovitvah tožene stranke tožniku status upravičenca v postopku denacionalizacije podan, zavezanec za vrnitev pa je Aerodrom Ljubljana, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot imetnik uporabe navedenih nepremičnin. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da vrnitev teh nepremičnin v naravi ni možna, saj so podane ovire iz 19. člena ZDen, gre za zemljišča, ki so v varovanem pasu največjega slovenskega letališča. Ker v zadevi ni sporno, da vrnitev nepremičnin v naravi ni mogoča, je bil vlagatelj v postopku pred organom prve stopnje seznanjen kakšne oblike odškodnine so mogoče v primeru, če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest. Kot izhaja iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 6.4.1995 pri upravnem organu prve stopnje je vlagatelj vztrajal pri zahtevi za vrnitev nepremičnine v obliki nadomestnega zemljišča oziroma v obliki denarja. Pritožnik se ni strinjal, da se mu vrne ena izmed možnih oblik odškodnine, čeprav mu je bilo povedano, da odškodnina v denarju ni mogoča, nadomestna nepremičnina pa bi bila mogoča le v primeru, če bi se upravičenec in zavezanec sporazumela o nadomestni nepremičnini, takšen sporazum v zadevi pa ni bil sklenjen. Nadalje tožena stranka zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb, ker te niso predmet tega postopka in je v tem delu prvostopni organ zadevo že odstopil pristojnemu sodišču. Tožena stranka ugotavlja, da je odločitev upravnega organa pravilna, ko je zahtevo zavrnil. Upravni organ prve stopnje je namreč pri odločanju vezan na postavljeni zahtevek, upravičenec pa je v konkretnem primeru zahteval vrnitev premoženja v obliki, ki ni mogoča ter je pri zahtevani obliki vrnitve vseskozi vztrajal. Tožnik v tožbi zoper izpodbijano odločbo navaja, da naj se mu da pravična odškodnina za podržavljene nepremičnine. Predlaga, da naj se zadeva ponovno obravnava in izda odločba, ki bo zanj ugodna. Vrne naj se mu odvzeto premoženje v nadomestnem zemljišču ali plačilu v denarju po današnji vrednosti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih, navedeni v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, da nepremičnin, ki so predmet tega postopka zaradi obstoja ovir ni mogoče vrniti v naravi. Tožnik je bil zato tudi po presoji sodišča pravilno v skladu z ZDen in pravili postopka seznanjen katere oblike odškodnine so po zakonu mogoče v primeru, ko vrnitev v naravi ni mogoča. S podatki v spisih (zapisnik o ustni obravnavi z dne 6.4.1995 in poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 12.5.1995) se ujema nadaljnja ugotovitev tožene stranke, da je tožnik, kljub opozorilom, da zahtevka za nadomestne nepremičnine ne more uveljavljati, ker o tem ni sklenil sporazuma z zavezancem (3. odstavek 42. člena ZDen), in da zahtevek o odškodnini v denarju v tem postopku ni mogoč (48. do 50. člen ZDen), še nadalje vztrajal pri teh zahtevkih. Tožnik je torej imel možnost učinkovito uveljavljati svoje pravice. Zato je pravilna odločitev organa prve stopnje, ki je zahtevek, ki nima podlage v ZDen, zavrnil, kakor tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi pritožbe.

Zaradi enakih razlogov je sodišče moralo tožbo zavrniti. Odločitev sodišča temelji na 2. odstavku 42. člena ZUS, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno z 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).