Jedro

Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita; tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter jo od 25. 10. 2015 dalje prijaviti v vsa zavarovanja ter ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 25. 10. 2015 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja; ji obračunati mesečno plačo v bruto znesku 1.020,00 EUR (oziroma od 1. 1. 2016 dalje v višini enakim uskladitvam dodatkov kot ostalim delavcem), zmanjšano za zneske denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki jih je tožnica prejela v obdobju od 25. 10. 2015 do 24. 7. 2016 pri Zavodu RS za zaposlovanje ter ji po odvodu dajatev in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi; obračunati regres za letni dopust za leto 2016 v znesku 1.100,00 EUR bruto ter ji po odvodu dajatev izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici obračunati 13. plačo za leto 2015 v višini 1.020,00 EUR bruto, ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2015 dalje do plačila in razliko v plači za avgust 2015 v znesku 276,92 EUR bruto, po odvodu davkov in prispevkov izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2015 do plačila ter obračunati nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2015 v znesku 728,55 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna iz naslova razlike v plači za avgust 2015 obračunati in izplačati še bruto znesek 23,08 EUR oziroma pripadajoči neto znesek ter iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2015 obračunati in izplačati še bruto znesek 145,71 EUR oziroma pripadajoči neto znesek ter da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2016 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.865,60 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča (pravilno: ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. V pritožbi je tožena stranka skoraj v celoti povzela izrek in obrazložitev sodišča prve stopnje (stran od 2 do 7) ter navedla, da sodba ni zakonita, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava, zaradi česar je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je namreč zaključilo, da je za predmetni spor relevantno le, ali je bila tožnica zmožna opravljati delo v obdobju od 6. 8. do 16. 8. 2015 in ne vprašanje ali bi si tožnica lahko zagotovila bolniški stalež. Takšno stališče je nepravilno. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da se delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je tožnici v odpovedi očitala, da je bila v obdobju od 6. 8. do 16. 8. 2015 neupravičeno odsotna z dela, za svojo odsotnost pa si ni zagotovila bolniškega staleža, čeprav bi morala ali mogla to storiti, saj je njeno zdravstveno stanje omogočalo obisk zdravstvenega doma. Prav tako je tožnica vedela, da si mora za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni urediti bolniški stalež. Dne 1. 9. 2015 je po telefonu kontaktirala vodjo poslovalnice A.A. in jo prosila, naj ji za čas neupravičene odsotnosti z dela za nazaj odobri dopust ali koriščenje ur. V konkretnem primeru je relevantno le dejstvo, da tožnica svoje odsotnosti v spornem obdobju ni opravičila, čeprav bi jo lahko z ureditvijo bolniškega staleža. Tožnica se je zavedala, da mora potrdilo o bolniškem staležu predložiti delodajalcu. S tem, ko ni pridobila potrdila o začasni odsotnosti z dela in si ni pravočasno uredila bolniškega staleža je ravnala najmanj hudo malomarno. Sodišče bi moralo presojati, ali je tožnica ravnala najmanj hudo malomarno, ker si ni zagotovila bolniškega staleža. Za razjasnitev tega vprašanja bi moralo zaslišati vse priče, ki jih je predlagala tožena stranka. V sodbi sodišče med drugim navaja, da vprašanje zagotovitve bolniškega staleža ne predstavlja kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. Takšno stališče je napačno. To namreč sodi med obveznosti delavca, saj mora delavec v skladu s 33. členom ZDR-1 vestno opravljati delo pri delodajalcu. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in zato ni ugotovilo dejstev, ki so pravno pomembna za presojo spora med strankama. Pritožbenemu sodišču predlaga, da dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in odloči o zadevi oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke iz pritožbe in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožnici podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi bila tožnica v času od 6. 8. 2015 do 16. 8. 2015 neopravičeno odsotna z dela, za svojo odsotnost pa si ni zagotovila bolniškega staleža, čeprav bi to morala in mogla storiti, saj ji je njeno zdravstveno stanje omogočalo obisk zdravstvenega doma. Nedvomno je vedela, da si mora za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni urediti bolniški stalež. Tožnica je bila od 6. 8. 2015 dalje odsotna z dela. S strani izbranega zdravnika dr. B.B. ji je bilo izdano potrdilo o opravičeni zadržanosti od dela za čas od 17. 8. 2015 do 31. 8. 2015. Z odločbo ZZZS z dne 11. 9. 2015 pa ji je bila priznana začasna nezmožnost za delo (bolezen) še za čas od 16. 9. 2015 do 22. 9. 2015, kot prvi dan začasne zadržanosti od dela naveden datum 17. 8. 2015. 7. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da je glede na opredelitev odpovednega razloga v izredni odpovedi, za predmetni spor relevantno vprašanje o zmožnosti tožnice za opravljanje dela v obdobju od 6. 8. 2015 do 16. 8. 2015 in, ali je bila tožnica v tem obdobju opravičeno odsotna z dela in posledično ni opravljala dela, ne pa vprašanje zagotovitve bolniškega staleža. Vprašanje zagotovitve bolniškega staleža je sicer povezano z vprašanjem opravičene odsotnosti z dela, vendar pa samo po sebi ne predstavlja kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da odsotnosti z dela ni mogoče opravičiti le zgolj na podlagi potrdila o začasni zadržanosti od dela oziroma odločbe ZZZS, ampak je potrebno ugotoviti, ali je bil delavec delo sposoben opravljati.

8. Tožnica je s pravnomočno sodbo socialnega sodišča opr. št. V Ps 1772/2015 z dne 21. 6. 2016 (A28) dokazala, da je bila v obdobju od 6. 8. 2015 do 16. 8. 2015 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Delovno sodišče je vezano na pravnomočno odločitev socialnega sodišča o nezmožnosti za delo zaradi bolezni (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 220/2009 z dne 9. 5. 2010). Glede na pravnomočno sodbo socialnega sodišča tožnica v spornem obdobju dela ni bila sposobna opravljati, kar pomeni, da je bila opravičeno odsotna z dela in s svojo odsotnostjo ni kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi pravnomočne odločitve v socialnem sporu tožnici ni mogoče očitati, da je naklepno oziroma iz hude malomarnosti kršila pogodbene obveznosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2015 nezakonita.

9. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da delodajalec tožnici ni očital, da bi bila delavka neopravičeno odsotna z dela, temveč ji je očital, da za svojo odsotnost ni zagotovila bolniškega staleža in je s tem kršila določila zakona in internih aktov. Zagotovitev bolniškega staleža dejansko ni v pristojnosti delavca. V kolikor lečeči zdravnik delavcu ne izda potrdila o opravičeni odsotnosti z dela zaradi bolezni, lahko tožnica ravna le po postopku, ki ga predvideva zakon, in sicer vloži pritožbo na zdravniško komisijo in kasneje uveljavlja svoje pravice v socialnem sporu.

10. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določbi 353. člena ZPP.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve (155., 165. člen ZPP).