Jedro

Kot nosilna pravna podlaga, da se tudi fotografija obtoženca hrani dlje časa kot pa trdi pritožnik, je 2. odstavek 58. člena ZTuj-2, ki natančno navaja, katere podatke vsebuje dovoljenje za prebivanje, med drugim tudi fotografijo osebe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog zagovornikov obtoženega A. A. za izločitev nedovoljenih dokazov.

2. Odločitev s pritožbo izpodbijajo zagovorniki obtoženca zaradi „zmotne uporabe materialnega prava“. Predlagajo, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je policija v predkazenskem postopku pridobila fotografije takrat še osumljenega A. A., ko je zbirala in obdelovala osebne in druge podatke o osebah iz obstoječih zbirk podatkov, ki jih vodijo drugi upravljalci in na tej podlagi iz Registra tujcev pridobila fotografijo, ki je bila uporabljena pri prepoznavi, ki jo je policija opravila na podlagi določb Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Zagovornik je utemeljeval predlog za izločitev dokazov s tem, da se biometrični podatki o podobi obraza in prstnih odtisih v zvezi z dovoljenji za začasno prebivanje hranijo trideset dni po pravnomočni odločitvi o prošnji, potem se pa iz evidence brišejo. Ker je upravna enota v zvezi z zadnjo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za A. A. ustavila postopek, odločba je bila dokončna 18. 10. 2014, bi bilo potrebno biometrične podatke izbrisati iz evidence najkasneje 19. 11. 2014. To pa je časovni trenutek, ki pa dosti preje kakor pa izvršitev kaznivih dejanj, ki so bila storjena v decembru 2014, pa tudi seveda kasneje, ko je policija prav te fotografije uporabljala pri prepoznavi osumljenih storilcev. Pritožba zastopa stališče, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbo 115. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ampak je nosilna zakonska oziroma podzakonska določba 7. člen Pravilnika o načinu izdaje dovoljenja za prebivanje, načinu zajemanja prstnih odtisov in načinu označitve prenehanja dovoljenja za prebivanje. Skratka, ko se fotografija biometrično obdela z vsemi biometričnimi podatki o podobi obraza, se briše po preteku tridesetih dni od pravnomočne odločitve o prošnji.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilnim pravnim razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje začelo pojasnjevati že v 6. točki obrazložitve. Kot nosilna pravna podlaga, da se tudi fotografija obtoženca hrani dlje časa kot pa trdi pritožnik, je drugi odstavek 58. člena ZTuj-2, ki natančno navaja katere podatke vsebuje dovoljenje za prebivanje, med drugim tudi fotografijo osebe. V prvem odstavku 115. člena ZTuj-2 pa je decidirano navedeno, da se podatki iz evidenc o dovoljenjih za začasno prebivanje, kar je evidenca iz prve alineje prvega odstavka 110. člena ZTuj-2 hranijo pet let po poteku veljavnosti dovoljenja oziroma, če dovoljenje ni bilo izdano, pa pet let od pravnomočnosti odločitve o prošnji za izdajo dovoljenja. Res je sicer, da se biometrični podatek o podobi obraza in prstnih odtisih v evidenci hrani trideset dni po pravnomočni odločitvi o prošnji in da se potem po preteku (tridesetih dni) iz evidence briše. Vendar kar pa je bolj pomembno je, da se pa „ne briše“ fotografija, ki je sestavni del dovoljenja za začasno prebivanje. In ker je policija to fotografijo tudi uporabila pri prepoznavi in ker je tudi prvo sodišče pravilno v 8. točki ugotovilo, da petletni rok iz 115. člena ZTuj-2 ni potekel, je zato pritožba glede trditve o kršitvi zakona, ki naj bi ga zagrešilo sodišče prve stopnje neutemeljena. Nenazadnje pa pristojni organ tujcu izda dovoljenje za prebivanje v obliki samostojne listine kot izkaznico, v kateri pa je fotografija tujca in je zato evidentno, da pristojni organ zaradi izvajanja na primer nadzora nad zlorabo takšne izkaznice poseduje tudi fotografijo, ki je torej eden od podatkov dovoljenja za začasno prebivanje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

6. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo višino sodne takse v zvezi s tem pritožbenim postopkom odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.