Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je osnova za tožbeni zahtevek pogodbeno razmerje med strankama, ki sta se zavezali izpolnjevati vsaka svoje pogodbene obveznosti. Sporna je bila le višina terjatve oziroma upravičenost tožnice zahtevati plačilo posameznih, v tožbi navedenih, postavk v zvezi s čemer se je toženec skliceval na nepošteno oziroma agresivno poslovno prakso tožnice, ki mu je onemogočila svobodno izbiro pri sklenitvi oziroma podaljšanju naročniškega paketa ter seznanitev s konkurenčnimi ponudbami in nejasno definiranim datumom izteka minimalnega obdobja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku o stroških (točka III izreka) spremeni tako, da se znesek 208,22 EUR nadomesti z zneskom 127,97 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 107749/2017 z dne 21. 11. 2017 ohranilo v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) kot upnici plača glavnico v znesku 50,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. V točki II izreka je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 107749/2017 z dne 21. 11. 2017 razveljavilo v delu, v katerem je tožencu kot dolžniku naloženo, da v roku 8 dni tožnici kot upnici plača glavnico v znesku 31,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2017 dalje do plačila in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V točki III izreka je tožencu naložilo, da v roku 8 dni tožnici povrne pravdne stroške v znesku 208,22 EUR, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo je pritožbo vložil toženec, iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvi in tretji točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz besedila pritožbe pa izhaja, da se pritožuje tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožuje se zoper del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje ohranilo sklep o izvršbi v veljavi. Sodišču prve stopnje očita, da je bistveno kršilo določbe postopka, ko ni izvedlo vseh s strani toženca predlaganih dokazov in dopustilo s strani tožnice predložen dokaz – Splošne pogoje poslovanja, veljavne od 1. 3. 2016 dalje. Ugotovitve in zaključki sodišča so sami s sabo v diametralnem nasprotju, sodišče ni pravilno identificiralo, kaj je temelj tožbenega zahtevka, pavšalno je obrazložilo standarde agresivne poslovne prakse po ZVPNPP in standarde ničnih oziroma nepoštenih splošnih pogojev po ZVPot, ki bi jih moralo presojati tudi po določbah OZ. Prezrlo je, da tožnica v prvi pripravljalni vlogi ni podala opisa življenjskega primera, iz katerega bi naj izhajal tožbeni zahtevek, zaradi česar bi moralo tožbo zavreči. Kršilo je načelo kontradiktornosti postopka. Naročniška pogodba št. M12-211966 z dne 11. 7. 2012 je lahko le podlaga za plačilo opravljenih storitev v znesku 0,79 EUR, ne pa tudi za ostale zahtevke. Sodišče je zmotno izračunalo, kakšno dejansko ugodnost je prejel toženec. V posledici pa je tudi zmotno odločilo o stroških, saj je bila tožnica v pretežnem delu zahtevka neuspešna. Tožnik se zavzema za ugoditev pritožbi, razveljavitev sodbe in zavrženje tožbe oziroma za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa za spremembo sodbe v smeri pritožbenih izvajanj.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni zadevi gre za spor majhne vrednosti po 443. členu ZPP. Po 458. členu ZPP se sme sodba v sporu majhne vrednosti izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava; ne glede na to pa lahko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Iz pritožbe je razvidno, da se toženec na več mestih sklicuje na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar niso dovoljeni pritožbeni razlogi in se sodišče druge stopnje z njimi ni ukvarjalo. Presojalo je le bistvene pritožbene razloge, kot bo razvidno v nadaljevanju.

7. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je toženec dne 2. 8. 2016 od tožnice zahteval prekinitev naročniškega razmerja in prenos mobilne številke k drugemu operaterju, tožnica pa je do tega dne od toženca (od začetka pogodbenega razmerja v letu 2012) prejela plačila v skupnem znesku 2.614,91 EUR. Stranki sta bili v pogodbenem razmerju od 11. 7. 2012 do 2. 8. 2016. Sporno je bilo, ali je tožnica od toženca upravičena zahtevati plačilo zneska 81,71 EUR. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica s tožencem dne 11. 7. 2012 sklenila naročniško pogodbo št. M12-211996, toženec je nato dne 13. 8. 2013 sklenil Aneks k naročniški pogodbi 24M P330. Dne 5. 8. 2015 je opravil spremembo obstoječega naročniškega paketa v drug paket in sklenil Aneks k naročniški pogodbi za paket Premium EU – popust št. M12-211996-000004. Pogodbeni stranki sta s sklenitvijo pogodbe in aneksov dogovorili uporabo Splošnih pogojev T. oz. Th. poslovanja za Mobilne elektronske komunikacijske storitve, ki so sestavni del pogodbe. Toženec je dne 5. 8. 2015 spremenil obstoječi paket FREE 40 v novi naročniški paket PREMIUM EU, prenesel obveznosti iz aneksa 24M P330 (ker do tedaj še ni izteklo določeno minimalno obdobje veljavnosti) in koristil naročniško akcijo TS FREE1MNTH. Pravdni stranki sta tega dne sklenili tudi Aneks k naročniški pogodbi za paket Premium EU – popust št. M12-211996-000004, s katerim je toženec prejel 10% popust pri mesečni naročnini na naročniški paket v skupni višini 90,00 EUR, hkrati pa se je zavezal, da bo 24 mesecev ostal v naročniškem razmerju – to je do 5. 8. 2017. Toženec je nato dne 2. 8. 2016 (in ne 2015, kot pomotoma izhaja iz točke 11 obrazložitve sodbe) enostransko, pred potekom 24. mesecev, prekinil pogodbeno (naročniško) razmerje na podlagi zahteve za prenos mobilne številke k drugemu operaterju, tožnica pa je naročniško razmerje tožniku odpovedala dne 3. 8. 2016, ko se je dejansko izvedel prenos naročniške številke k drugemu operaterju in izklop toženca iz tožničinega omrežja.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je osnova za tožbeni zahtevek pogodbeno razmerje med strankama, ki sta se zavezali izpolnjevati vsaka svoje pogodbene obveznosti. Sporna je bila le višina terjatve oziroma upravičenost tožnice zahtevati plačilo posameznih, v tožbi navedenih, postavk v zvezi s čemer se je toženec skliceval na nepošteno oziroma agresivno poslovno prakso tožnice, ki mu je onemogočila svobodno izbiro pri sklenitvi oziroma podaljšanju naročniškega paketa ter seznanitev s konkurenčnimi ponudbami in nejasno definiranim datumom izteka minimalnega obdobja.

9. Sodišče prve stopnje je presojalo, ali so očitki toženca podani ter ugotovilo, da toženec ni uspel dokazati, da tožničin način sklepanja novih naročniških pogodb oziroma aneksov predstavlja nepošteno oziroma agresivno poslovno prakso. Sicer je res, da je bil toženec pozvan k sklenitvi aneksa nekaj dni pred iztekom minimalnega obdobja (ki se je po aneksu z dne 13. 8. 2013 izteklo dne 13. 8. 2015, toženec pa je nov aneks podpisal dne 5. 8. 2015), a toženec ni obrazložil, v čem konkretno in s kakšnimi dejanji tožnice naj bi se kazala njena nepoštena (zavajajoča in agresivna) poslovna praksa pri sklepanju in podaljševanju naročniških pogodb. Upoštevaje, da toženec ni navajal morebitnega nadlegovanja, pritiska, izkoriščanja premoči z namenom izvajanja pritiska oziroma uporabe sile ali grožnje, na podlagi česar bi nato brez ustrezne lastne volje sprejel odločitev (podaljšal naročniško razmerje), ki je sicer ne bi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženec pogodbo oziroma aneks podpisal v poslovalnici tožnice, kjer je imel dovolj časa, da si je pogodbo oziroma aneks prebral ter se pred podpisom kot povprečno skrbna oseba seznanil z vsebino in se nato svobodno odločil kdaj in s kom bo sklenil pogodbo oziroma podaljšal naročniško razmerje. Pri tem je imel tudi možnost seznaniti se s ponudbami konkurenčnih operaterjev (toženec nasprotnega niti ni zatrjeval). Pravilen je zaključek, da je toženec kot potrošnik imel svobodno izbiro in tožnica nanj ni izvajala nepoštene oziroma agresivne poslovne prakse. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami – v nadaljevanju ZVPNPP, katerega člene in njihovo uporabo v konkretnem primeru podrobno razlaga. Iz obširne obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljene dejanske okoliščine natančno presojalo vse dejavnike, ki bi lahko dali zaključek o morebitnem agresivnem in nedopustnem vplivanju tožnice na toženca kot potrošnika oziroma njeno nepošteno poslovno prakso. Iz pritožbe je v zvezi s tem delom odločitve razvidno, da se toženec ne strinja s prvostopenjskimi zaključki, a pri tem s pritožbenimi izvajanji, da „je sam način sklepanja sporen, saj se potrošnik ne more v nekaj minutah seznaniti z vsemi določili in se nato svobodno odločiti“, ne more biti uspešen.

10. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb postopka po 14. drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Prav tako pa iz pritožbe ni natančno razvidno, v čem toženec sploh vidi takšno kršitev, saj navaja zgolj, da „so zaključki sodišča sami s sabo v diametralnem nasprotju (tč. 32 in odločitev)“, kar nakazuje na to, da se toženec ne strinja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pa je drug pritožben razlog.

11. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju presojalo toženčev ugovor, da so pogodbena določila nepoštena in zato nična. Oprlo se je na določbe Zakona o varstvu potrošnikov – v nadaljevanju ZVPot, ki je glede na določbe Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ specialen predpis, namenjen varstvu potrošnikov, kar je toženec nasproti tožnici. Pritožba se zato neutemeljeno sklicuje na to, da „sodišče prve stopnje nima dokazne ocene glede ničnih splošnih in pogodbenih pogojev“, saj so določbe ZVPot nadgradnja splošnega obligacijskega prava (kot izhaja iz točke 24 obrazložitve sodbe), kjer je upoštevan specifičen položaj potrošnika kot stranke.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec s podpisom aneksa sprejel (sporno) pogodbeno določilo glede obveznosti plačila sorazmernega zneska ugodnosti (8. točka aneksa), ki predstavlja pogodbeno kazen v smislu 247. člena OZ. Glede na določbo 24. člena ZVPot je ugotavljalo, ali bi tožnica s plačilom zahtevanega zneska ugodnosti dobila neprimerno več, kot je bilo tožencu s popustom naročnine dano do prenehanja naročniškega razmerja. Kot izhaja iz točke 27 obrazložitve sodbe, je toženec naročniško razmerje odpovedal 12 mesecev pred iztekom minimalnega obdobja, zaradi česar je tožnica od njega utemeljeno zahtevala plačilo sorazmernega zneska ugodnosti v znesku 36,89 EUR in 22% DDV, kar je skupaj 45,00 EUR. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeno določilo glede obveznosti plačila sorazmernega zneska ugodnosti ni nično, niti niso nepošteni ostali pogodbeni pogoji, ki nalagajo tožencu obveznosti plačila ostalih postavk prekinitve naročniške pogodbe. Tožnica je tožencu utemeljeno zaračunala strošek mesečne naročnine Premium EU v višini 0,79 EUR in 22% DDV od tega zneska, kar pritožbeno niti ni bilo sporno. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnici plačati znesek 50,22 EUR, v preostanku (za znesek 31,48 EUR) pa je bilo potrebno sklep o izvršbi razveljaviti in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

13. Pritrditi je pritožbi, da je sodišče prve stopnje sprejelo zmotno stroškovno odločitev, saj ni upoštevalo določbe drugega odstavka 154. člena ZPP o delnem uspehu, ampak je zmotno uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, ki predpostavlja uspeh stranke v celoti. Sodišče druge stopnje je zato izračunalo uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji (medtem ko sam izračun pravdnih stroškov po priznanih postavkah pritožbeno ni bil sporen) in ugotovilo, da je tožnica uspela z 61,46 odstotki, kar pomeni, da ji je toženec dolžan povrniti pravdne stroške zgolj v znesku 127,97 EUR in ne v znesku 208,00 EUR, kot je nepravilno odločilo sodišče prve stopnje.

14. Po povedanem je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo stroškovno odločitev, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

15. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških ni odločalo, saj jih toženec ni priglasil.