15. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude družbe Postojnska jama, turizem, d.d., Postojna, ki jo zastopa mag. Gregor Velkaverh, odvetnik v Kopru, na seji dne 15. septembra 2005

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti dela priloge Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 89/99 in 107/99 – popr.) in za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96 in 57/97), se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica navaja, da je Okrajno sodišče v Postojni v zemljiški knjigi pri nepremičninah, ki naj bi postale last pobudnice na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) in Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 44/97 in nasl. – v nadaljevanju ZLNDL), izvedlo "prepis lastninske pravice na Republiko Slovenijo" na podlagi Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLKSDL) in Odloka o razglasitvi Gradu Jama za kulturni spomenik državnega pomena (Uradni list RS, št. 81/99, 55/02 in 54/03). Po mnenju pobudnice dejstvo, da v otvoritveni bilanci ni upoštevala nepremičnin s parc. št. 1582/88 in 1582/90 k.o. Bukovje, ne pomeni, da se je (oziroma, da se je njena pravna prednica) odpovedala pravici uporabe na obeh nepremičninah. Ker je obe nepremičnini imela še vedno v svoji posesti in ju uporabljala tako kot prej, naj bi Okrajno sodišče v Postojni leta 2001 na podlagi ZLNDL pri obeh nepremičninah upravičeno vpisalo lastninsko pravico na ime pobudnice. Zato naj bi izpodbijani del zakona pobudnico razlastil. Izpodbijanemu delu Zakona očita tudi, da ne določa natančne opredelitve obsega nepremičnine in s tem kršitev načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave) ter neupravičeno sklicevanje na podzakonski predpis in s tem kršitev načela delitve oblasti (3. člen Ustave) ter načela hierarhije in usklajenosti pravnih aktov (153. člen Ustave). Izpodbijani ureditvi očita ustavno nedopusten razlastitveni učinek in s tem kršitev 33. in 69. člena Ustave. Ker naj bi posegel v že pridobljeno lastninsko pravico, naj bi bil ZLKSDL v izpodbijanem delu tudi v neskladju s 155. členom Ustave.

2.Pobudnica predlaga tudi odpravo Sklepa o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklep), ker naj bi bil v neskladju z 2. in 3. členom Ustave, z drugim odstavkom 120. člena Ustave, s 153. členom Ustave in s prvim odstavkom 7. člena Zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 16/96 – v nadaljevanju ZLSZDL).

B. – I.

3.Po 24. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Pravni interes mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji neposreden in konkreten. Pravni interes za vložitev pobude je podan, če predpis, katerega oceno predlaga pobudnik, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj, ugoditev njegovemu predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja (tako npr. Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001, Uradni list RS, št. 37/01 in OdlUS X, 76).

4.Protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil, Ustavno sodišče odpravi ali razveljavi (prvi odstavek 45. člena ZUstS). Če podzakonski predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, med postopkom preneha veljati, Ustavno sodišče odloči, ali ima ugotovitev protiustavnosti ali nezakonitosti učinek odprave ali razveljavitve (47. člen ZUstS).

5.Razveljavitev (oziroma učinek razveljavitve) izpodbijanega akta v obravnavanem primeru na položaj pobudnice ne more niti vplivati, razveljavitev bi namreč začela učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi (43. člen ZUstS). Sklep Vlade pa je nehal veljati že leta 1999, ker je izgubil svojo veljavnost zaradi razveljavitve ZLSZDL (glej 24. točko obrazložitve odločbe št. U-I-312/96 z dne 14. 1. 1999, Uradni list RS, št. 9/99 in OdlUS VIII, 4). Prenehanje njegove veljavnosti pa je določil tudi ZLKSDL v 7. členu.

6.ZUstS sicer omogoča tudi odpravo škodljivih posledic, ki posamezniku nastanejo na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil (46. člen ZUstS). Vendar je odpravo posledic mogoče zahtevati le, če od vročitve posamičnega akta (izdanega na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa) oziroma od nastanka posledic pa do vložitve pobude ni preteklo več kot eno leto (drugi in tretji odstavek 46. člena ZUstS).

7.Izpodbijani Sklep Vlade je bil objavljen v Uradnem listu že leta 1996 (Uradni list RS, št. 46/96). Pobudnica sama navaja, da je ob lastninskem preoblikovanju podjetja iz otvoritvene bilance izločila dve nepremičnini zaradi takrat veljavnega Sklepa in ZLSZDL in da se je v delniško družbo preoblikovala dne 3. 2. 1998. Pobudo pa je pobudnica vložila dne 31. 1. 2005, torej očitno po preteku enega leta tako po objavi Sklepa kot tudi po preteku enega leta od zatrjevanega nastanka posledic. Zato ni izpolnjen eden izmed pogojev, da bi pobudnica na podlagi morebitne ugotovitvene odločbe o protiustavnosti izpodbijanega Sklepa, ki bi ji bil dan učinek odprave, lahko na podlagi 46. člena ZUstS zahtevala odpravo škodljivih posledic. Zato je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa zavrglo že iz tega razloga.

B. – II.

8.Pobudnica tako pravni interes kot utemeljenost pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti ZLKSDL gradi na predpostavki, da nepremičnini nista postali last države že po ZLSZDL ter da tudi izločitev nepremičnin in njihov prenos na državo nista pomenila odsvojitve pravice uporabe. Pobudnica sicer navaja dva sklepa Okrajnega sodišča v Postojni z dne 11. 12. 2003, s katerima naj bi sodišče dovolilo odvzem lastninske pravice, ki je bila vpisana leta 2001. Vendar ne gre za sklepa o dovolitvi odvzema lastninske pravice, temveč za zemljiškoknjižna sklepa, ki v tem primeru nimata niti konstitutivnega učinka za nastanek oziroma prenehanje lastninske pravice, saj je država tako po ZLSZDL kot po ZLKSDL postala lastnica po samem zakonu, tj. ex lege.

9.ZLNDL je v 3. členu res določil, da z dnem uveljavitve tega zakona (torej prav tako ex lege) postanejo last pravnih oseb nepremičnine, na katerih imajo pravico uporabe. Iz pobudi priloženega programa lastninskega preoblikovanja podjetja Postojnska jama turizem, p.o., Postojna, z dne 4. 9. 1996 pa je razvidno, da je delavski svet podjetja pod točko 3.9. sprejel odločitev, po kateri podjetje izloča in prenaša na Republiko Slovenijo nepremičnine "Predjama – Grad Jama (EŠD 569)", tj. z oznako, ki jo je navajal tudi izpodbijani Sklep. To je tudi oznaka spomenika v sedaj veljavnem in izpodbijanem delu ZLKSDL. Iz obrazložitve odločbe Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo št. LP 0321/1996-ST z dne 15. 11. 1996 je razvidno, da je Agencija pri ugotavljanju vrednosti nominiranega družbenega kapitala, ki je bil osnova za preoblikovanje po zakonu, upoštevala, da je podjetje v programu lastninskega preoblikovanja izločilo kulturne spomenike oziroma njihove dele v skladu z ZLSZDL in s Sklepom.

10.Pobudnica sama navaja, da je bil poleg že leta 1999 razveljavljenega ZLSZDL tudi navedeni Sklep podlaga, da sta bili v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja izločeni dve nepremičnini (da nista bili upoštevani v otvoritveni bilanci podjetja), trdi pa, da se s tem še ni odpovedala "pravici do uporabe" na teh nepremičninah. Vendar pobudnica zmotno meni, da je za ohranitev pravice uporabe na nepremičninah zadoščalo, da je pravna oseba nepremičnino imela v posesti in da jo je uporabljala. Pravica uporabe je bila pravica, ki so jo družbenopravne osebe imele na nepremičninah, če so jih imele med svojimi sredstvi. Pobudnica pa je sporni nepremičnini iz svojih sredstev izločila. To pomeni, da jih med svojimi sredstvi ni imela že zaradi izločitve. Za prenos pravice uporabe na družbeni lastnini namreč vpis v zemljiško knjigo ni imel konstitutivnega učinka. Tudi kasnejša razveljavitev ZLSZDL in Sklepa sama po sebi ne bi mogla biti pravno odločilna za veljavnost prenosov pravice uporabe.

11.Če so nepremičnine postale last države že z uveljavitvijo ZLSZDL, morebitna razveljavitev ZLKSDL na pravni položaj pobudnice glede lastninske pravice pobudnice na teh nepremičninah sploh ne bi imela vpliva. V tem primeru je izločitev pomenila le neupoštevanje vrednosti nepremičnin v vrednosti otvoritvene bilance, ker je njihova lastnica že bila država. Kasnejša odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi ZLSZDL pa ni imela učinka odprave pravnih posledic njegove uveljavitve. Odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi predpisov tudi sicer nimajo učinka odprave pravnih posledic,ki so nastale s samo uveljavitvijo zakona (44. člen ZUstS)

12.Pobudnica je torej nepremičnine, s katerimi utemeljuje svoj pravni interes za izpodbijanje ZLKSDL, iz svojega premoženja izločila že leta 1996, tj. pred uveljavitvijo ZLNDL. Glede na to, da navedbe v pobudi in priložene kopije listin iz postopka lastninskega preoblikovanja dokazujejo, da v času uveljavitve ZLNDL nepremičnin med svojimi sredstvi ni imela že zaradi izločitve, pobudnica zgolj z dejstvom, da je bila leta 2001 v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica, ni izkazala, da bi bila lastnica leta 1999, tj. ko naj bi ji bile te nepremičnine z uveljavitvijo izpodbijanega ZLKSDL podržavljene. Kot je razvidno iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska, je bila lastninska pravica vpisana na podlagi 2. člena Zakona o dopolnitvah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 59/01 – v nadaljevanju ZLNDL-A), tj. po uradni dolžnosti, ker je bila pravica uporabe na ime pravne prednice pobudnice vpisana že od leta 1993.[1]

13.Po navedenem dejstvo, da je bila leta 2001 v zemljiško knjigo pri zemljiškoknjižnem vložku št. 571 k.o. Bukovje vpisana lastninska pravica pobudnice, samo po sebi ne zadošča za ugotovitev pravnega interesa pobudnice. Ker pobudnica ni izkazala, da bi bila ob uveljavitvi ZLKSDL lastnica nepremičnin, na katere se nanašata sklepa Okrajnega sodišča, ki sta bila izdana na podlagi izpodbijanega zakona, namreč ni izkazala, da bi se z razveljavitvijo izpodbijanega dela ZLKSDL njen pravni položaj izboljšal. Zato je bilo treba tudi v tem delu pobudo zavreči.

C.

14.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Ob uveljavitvi je ZLNDL določil, da se vpis lastninske pravice opravi na predlog (drugi odstavek takrat veljavnega 3. člena). Pobudnica ne navaja, da bi tak predlog do uveljavitve ZLNDL-A vložila.