Jedro

Določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju tudi davčni organ) po uradni dolžnosti ugotovila, da je tožnik dolžan plačati sodno takso v znesku 13,33 EUR, stroške davčne izvršbe v višini 25,00 EUR in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v višini 25,00 EUR in da tožnikova obveznost temelji na izvršilnih naslovih: plačilni nalog VL 105555/2012-42 z dne 18. 2. 2014, ki ga je izdalo Okrajno sodišče v Kočevju in ki je postal izvršljiv 28. 2. 2014 in sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-149223/2014-3 z dne 7. 10. 2014, ki je postal izvršljiv 9. 10. 2014 (točka 1 izreka). Zoper dolžnika se opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima dolžnik pri A. d.d., ki opravi rubež sredstev do višine dolgovane obveznosti, pri čemer upošteva izvzetja iz 159. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in omejitve izvršbe iz 160. člena ZDavP-2, kolikor gre za sredstva, nakazana za tekoči mesec (točka 2 izreka). Banki se naloži, da na dan prejema izpodbijanega sklepa zarubi dolžnikova denarna sredstva do višine dolgovane denarne obveznosti in prenese na prehodni podračun, kot je naveden (točka 3 izreka). Banki se prepoveduje izplačati zarubljena denarna sredstva dolžniku, slednjemu pa razpolagati z zarubljenimi denarnimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po izpodbijanem sklepu o izvršbi (točka 4 izreka). Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (točka 5 izreka). Pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe (točka 6 izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je Okrajno sodišče v Kočevju kot predlagatelj izvršbe v skladu z 146. členom ZDavP-2 davčnemu organu poslal predlog za izterjavo navedene denarne terjatve. Ker tožnik ni poravnal dolgovane denarne obveznosti, je zoper njega v skladu s 143. členom ZDavP-2 davčni organ začel davčno izvršbo. V skladu z 146. členom ZDavP-2 je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. Davčni organ navaja drugi odstavek 166. člena, 160. člen, tretji odstavek 93. člena, 168. člen, prvi odstavek 170. člena, prvi odstavek 157. člena in prvi odstavek 152. člena ZDavP-2, ki jih citira. Predhodni stroški davčne izvršbe znašajo 25,00 EUR ter stroški za izdajo sklepa 25,00 EUR (prvi odstavek 66. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku).

3. Pritožbeni organ je spremenil izpodbijani sklep v točki 1 izreka v navedbi izvršilnega naslova, ki se pravilno glasi „3268 VL 105555/2012“, v preostalem pa pritožbo zavrnil. Navaja prvi odstavek 143. člena, 146. člen, 151. člen, 157. člen ter prvi odstavek 152. člena ZDavP-2 in 251. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni in izvršljiv izvršilni naslov, izpodbijani sklep pa vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Davčni organ nima pristojnosti, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna. To je dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o njegovi izvršljivosti izdal. Iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi bila klavzula o izvršljivosti razveljavljena. Kopije odrezkov treh univerzalnih plačilnih nalogov zaradi plačila sodne takse v zadevi B. d.o.o., ki jih tožnik prilaga, se ne nanašajo na predmetni postopek davčne izvršbe, kjer tožnik plačila sodne takse tudi ni bil oproščen. Zadeva 3268 VL 105555/2012 in postopek izterjave neplačane sodne takse na podlagi izdanega plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Kočevju 3268 VL 105555/2012 tudi ni bil ustavljen.

4. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Pogodba o zavarovalniškem razmerju med strankama ni bila nikoli sklenjena. Upnik C. d.d., ni nikoli dostavil sodišču nobene pogodbe niti kakršnokoli meritorno dokazno listino. Postopek je bil ustavljen 9. 10. 2014 zaradi finančne insolventnosti tožnika. Kljub vsemu so sodne in finančne institucije nadaljevale z izterjavo z 3,75 kratno povečavo plačila takse, kar je za tožnika težko breme. Od sodišča pričakuje razumno rešitev.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in v celoti prereka tožbene navedbe.

6. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje. Tožbene navedbe, enako kot pred tem pritožbene, na katere poda izčrpen odgovor že pritožbeni organ v svoji odločbi, ne morejo vplivati na drugačno odločitev. Podlaga za izpodbijani sklep je izvršljiv plačilni nalog Okrajnega sodišča v Kočevju, kot je naveden, in izvršljiv sklep Finančne uprave Republike Slovenije. Obveznosti, ki se tožniku nalagajo, davčni organ z izpodbijanim sklepom zgolj izvršuje, in o njej ne odloča, niti ne preizkuša, zato tožnik ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na izdani plačilni nalog oziroma na okoliščine, ki so povezane z njegovo izdajo.

9. Na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2 začne davčni organ davčno izvršbo, če davek ni plačan v roku, ki je predpisan z zakonom, sklep o davčni izvršbi pa mora vsebovati sestavine, kot jih določa 151. člen ZDavP-2, med katerimi je tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov (med drugim) plačilni nalog, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2), kot v obravnavanem primeru. Davčni organ postopa po določbah ZDavP-2 tudi v teh primerih, ko na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Kot izhaja iz upravnih spisov, je bila v izpodbijanem sklepu pomanjkljivo navedena le številka izvršilnega naslova, na podlagi katerega se izvršba opravlja, kar je popravila že toženka, ko je spremenila izrek, kot izhaja iz 1. točke izreka pritožbene odločbe.

10. Tako kot pravilno navaja pritožbeni organ, določbe ZDavP-2 niti ZUP za primere, kot je obravnavani, ne dajejo pristojnosti davčnemu organu, da bi preverjal, ali je potrditev izvršljivosti pravilna in da klavzulo izvršljivosti tožnik lahko izpodbija le pri organu, ki je potrdil izvršljivost, ne pa v predmetnem postopku davčne izvršbe. Zato so tovrstni tožnikovi ugovori brezpredmetni in na drugačno odločitev ne morejo vplivati. Pri tem je za odločitev relevantno tudi, da po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato sodišče tovrstnih ugovorov tožnika ne more upoštevati.

11. Na tožnikov ugovor, da je sodne takse v civilnih izvršilnih postopkih že plačal oziroma, da je bil plačila sodne takse tudi oproščen, ter da je bil postopek zoper njega ustavljen, je tudi pravilno odgovorila že toženka. Iz upravnih spisov izhaja, da se potrdila, ki jih je s pritožbo dostavil tožnik, ne nanašajo na predmetni postopek davčne izvršbe kot tudi, da v predmetni zadevi tožnik plačila sodne takse ni bil oproščen. Postopek je bil ustavljen zaradi nezmožnosti rubeža denarnih sredstev, ni pa bil ustavljen postopek izterjave neplačane sodne takse, kar je vse pravilno pojasnila tudi toženka.

12. Ker je torej izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo v zadevi brez glavne obravnave.