Jedro

Zagovornica v pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se ga očita pod 3. točko obtožnice, vendar to za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni relevantno. Iz opisa dejanja pod 3. točko obtožnice ne izhaja, da bi pri tem dejanju sodeloval tudi obdolženi B., zaradi česar povzemanje dokazov, ki potrjujejo utemeljen sum storitve dejanja opisanega pod 3. točko obtožnice pri podaljšanju pripora zoper obdolženega B. ni potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor zoper obdolženega C. C. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožuje zagovornica, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 371. členu ZKP in predlaga, da naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnico namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora – da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita v vloženi obtožnici, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 30. 11. 2021, v zvezi s sklepom o uvedbi preiskave zoper soobdolženega A. A. z dne 10. 1. 2022, ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni ter iz dokazov, ki so bili priskrbljeni tekom preiskave in na katerih temelji tudi vložena obtožnica. Ker so v preiskavi zaslišane priče v bistvenem potrdile, kar so navajale v predkazenskem postopku, dodatno pa je bil podprt s preiskavo zaseženih elektronskih naprav, je pravilen tudi zaključek, da so dokazi, priskrbljeni tekom preiskave utemeljen sum dodatno potrdili. Nadalje je sodišče prve stopnje obrazložilo, da utemeljen sum izhaja iz zagovora ločeno obravnavanega S. S., ki ga je podal pred dežurno preiskovalno sodnico, zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ga je podal S. S., ugotovitev policistov s pregledom elektronskih naprav, ki so bile zasežene S. S., podatkov pridobljenih s strani italijanskih varnostnih organov, zagovora obdolženega B. B., uradnih zaznamkov o prepoznavi oseb po fotografijah, opravljenih hišnih preiskav, zapisnikov o zavarovanju preiskave elektronskih podatkov in zaseženih mobilnih telefonov ter uradnih zaznamkov v zvezi s pregledom le-teh, odgovorov mobilnih operaterjev, natisnjene komunikacije preko aplikacij Viber, Imo, uradnih zaznamkov o ugotovljenih dejstvih, poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah, uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja dne 5. 11. 2021 ter spisovni dokumentaciji priložene pravnomočne obtožnica Kt 7113/2021 z dne 4. 8. 2021, ki je vložena zoper devet obdolžencev. Na straneh 4 do 12 je sodišče prve stopnje povzelo vsebino dokazov, ki kažejo na delovanje obdolženega B. B. v kriminalni združbi in način delovanja te združbe, nato pa na straneh 12 do 30 izpodbijanega sklepa predstavilo tudi vsebino dokazov, ki izkazujejo utemeljen sum, da je obdolženi B. B. sodeloval skupaj z drugimi soobdolženci pri izvršitvi posameznih izvršitvenih ravnanj, kot so opisana po posameznih točkah obtožnice.

6. Zagovornica v pritožbi sicer pravilno ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki se ga očita pod 3. točko obtožnice, vendar to za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ni relevantno. Iz opisa dejanja pod 3. točko obtožnice ne izhaja, da bi pri tem dejanju sodeloval tudi obdolženi B. B., zaradi česar povzemanje dokazov, ki potrjujejo utemeljen sum storitve dejanja opisanega pod 3. točko obtožnice pri podaljšanju pripora zoper obdolženega B. B. ni potrebno. Tudi pri dejanju opisanem pod 4. točko obtožnice se ne navaja, da bi pri njegovi izvršitvi sodeloval obdolženi B. B. Kljub temu je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo vsebino dokazov, ki potrjujejo utemeljen sum, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje pod 4. točko obtožnice. Pri tem je obdolženega B. B. omenilo le v v petem odstavku 28. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je navedlo: „Da naj bi pri tem dejanju sodeloval tudi obdolženi R. R. pa je zaključiti na podlagi navedb ločeno obravnavanega S. S., ki je pojasnil, da je sicer vedno sodeloval v spremljevalnem vozilu, dalje navedb B. B., da je zgolj občasno sodeloval in ...“. Iz takega zapisa ni mogoče razumeti, da se v zvezi s tem dejanjem obdolženemu B. B. očita sodelovanje pri dejanju opisanem pod 4. točko obtožnice, kot napačno razume zagovornica.

7. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o utemeljenem sumu v zvezi z očitkom delovanja v hudodelski združbi, ki je zakonski znak za utemeljenost kvalifikacije dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1. Ti razlogi izhajajo že iz povzete vsebine zagovora ločeno obravnavanega obdolženca S. S. pod 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je opisano, kako naj bi obdolženi B. B. novačil soobdolženega S. S. k sodelovanju pri prevažanju ilegalnih prebežnikov preko ozemlja Republike Slovenije z navedbami, da pozna ljudi, ki to organizirajo in z obljubami o visokih plačilih za tovrstno dejavnost, katere kontakte organizatorjev je obdolženi B. B. imel in jih je kasneje posredoval soobdolženemu S. S., kako je potekalo delo glede organizacije in izvedbe prevozov, nenazadnje pa je tudi sam obdolženi B. B. v zagovoru pred dežurnim preiskovalnim sodnikom povedal, da je imel kontakte z osebami, ki so organizirali prevoze prebežnikov, in da je te kontakte kasneje dal S. S., pred tem pa ti ljudje S. S. še niso zaupali, ker je bil nov. Dodatno je razloge za sklepanje, da je obdolženi B. B. bil v kriminalni združbi višje uvrščen navedlo v 22. točki obrazložitve na 11. strani izpodbijanega sklepa, sicer pa delovanje v okviru hudodelske združbe jasno izhaja tudi iz izsledkov preiskave elektronskih naprav in povzetka prestreženih komunikacij med obdolženci, ki so povzeti pri opisu posameznega izvršitvenega ravnanja.

8. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da sklep ne vsebuje razlogov o utemeljenem sumu, da naj bi bila povzročena nevarnost za življenje in zdravje tujcev, kar je prav tako zakonski znak obdolženemu B. B. očitanega kaznivega dejanja. Razlogi o tem so namreč navedeni v petem odstavku 25. točke obrazložitve (na strani 13) in drugem odstavku 33. točke obrazložitve (na strani 29 in 30) izpodbijanega sklepa. Pri tem se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na hipotetične možnosti ogrožanja zdravja in življenja tujcev, saj je ugotovilo, da je pri dejanju opisanem pod 1. točko obtožnice šlo za prevoz 20 tujcev v tovornem prostoru kombiniranega vozila, kjer ni sedežev, niti varnostnih pasov, kar predstavlja konkretno ogrozitev varnosti potnikov v cestnem prometu, pri tem pa velja poudariti tudi, da tak prevoz ljudi ogroža njihova življenja tudi zaradi vprašljivega prezračevanja oz. količine kisika v tovornem prostoru. Če je ugotovljeno, da so se tujci prevažali v tovornem prostoru kombiniranega vozila, je odveč natančno ugotavljanje števila sedežev in varnostnih pasov ter primerjanje s številom oseb, ki so se prevažale, saj je povsem jasno, da v delu vozila, ki je namenjen prevozu tovora, ni sedežev niti varnostnih pasov. V primeru, ko je šlo za prevoz tujcev z osebnim vozilom VW Touareg, ki naj bi ga izvršil soobdolženi D. D. 14. 3. 2021 pa je tudi prepričljivo opisano, da sta dva od petih tujcev bila stlačena v prtljažni prostor, kjer nista bila pripeta in sta imela omejen dotok zraka. Opis izvršitvenih ravnanj pod 2. in 5. točko obtožnice pa niti ne vsebuje očitka o tem, da je šlo za prevoz tujcev v okoliščinah, ko je bilo ogroženo njihovo zdravje ali življenje. Poudariti pa je treba tudi, da sta kvalifikatorni okoliščini za opredelitev dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 določeni alternativno in tako zadošča, da je izkazano bodisi izvrševanje kaznivega dejanja iz tretjega odstavka 308. člena KZ-1 v okviru hudodelske združbe ali na način, ki ogroža zdravje ali življenje tujcev.

9. Pritožbeni očitki, da je izpodbijani sklep obremenjen s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ne vsebuje obrazložitve o utemeljenem sumu v zvezi z izvršitvenimi ravnanji opisanimi pod 3. in 4. točko obtožnice, v zvezi s (so)delovanjem obdolženega B. B. v kriminalni združbi in v zvezi z izvrševanjem na način, ko je bila povzročena nevarnost za zdravje in življenje tujcev, so tako neutemeljeni.

10. Dejstva in okoliščine na podlagi katerih temelji zaključek o izkazanosti realne in konkretne ponovitvene nevarnosti, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v točkah 35 do 47 obrazložitve (na straneh 30 do 33) izpodbijanega sklepa, v katerih je tudi odgovorilo na relevantne navedbe, ki jih je v zvezi z izkazanostjo ponovitvene nevarnosti podala zagovornica v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora. Stališče glede trditev zagovornice o trendih nezakonitih prehodov meja je sodišče prve stopnje zavzelo v 49. točki obrazložitve, ko je zapisalo, da so ti trendi (pravilneje te trditve) za presojo ponovitvene nevarnosti povsem nepomembni. Takemu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje. Zagovornica je namreč v odgovoru na predlog tožilstva za podaljšanje pripora navajala, da so trditve tožilstva, da naj bi bilo ilegalnih prebežnikov na mejah trenutno vse več, pavšalne in da je dejansko stanje povsem drugačno, saj naj bi po podatkih UNHCR število ilegalnih prebežnikov v Evropi v letu 2020 bilo za 12% nižje kot v letu 2019 in najnižje v preteklih sedmih letih. Četudi so ti podatki v nasprotju s trditvami sodišča, da je ilegalnih prebežnikov na mejah vse več, zatrjevano zmanjšanje števila ilegalnih prebežnikov namreč nima bistvenega vpliva na presojo ponovitvene nevarnosti, saj je že dejstvo, da v absolutnih številkah še vedno obstaja ogromno število ljudi, ki želi vstopiti na ozemlje EU zaradi zagotovitve boljšega življenja, čeprav za to ne izpolnjujejo zakonskih pogojev in da veliko število takih ljudi za obdolženca predstavlja možnost potencialnega zaslužka oz. pridobivanja finančnih sredstev za lastno preživljanje, kar je splošni motiv za izvrševanje takih kaznivih dejanj in je izkazan tudi pri obdolženemu B. B. 11. Pritožbeno sodišče pa se tudi ne strinja s stališčem zagovornice, da je sodišče prve stopnje v okviru presoje ponovitvene nevarnosti zmotno podcenilo pomen obdolženčeve izjave, da je prejel večje število predlogov za sodelovanje pri izvrševanju kaznivih dejanj, a je sodelovanje odklonil oz. pri kaznivih dejanjih ni sodeloval. Da na podlagi teh trditev ni mogoče sklepati, da ponovitvena nevarnosti ni izkazana, kažejo že ugotovitve, da naj bi obdolženec dejanja izvrševal v relativno dolgem časovnem obdobju od 1. 6. 2020 do 13. 4. 2021, čeprav so bili v vmesnem času nekateri vozniki prijeti, zlasti pa navedbe v 45. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je opisano, da se je 3. 11. 2021 tj. tik pred odvzemom prostosti, preko telefona dogovarjal z neznancem z vzdevkom Služba 2 o prevozu ilegalnih migrantov, ki naj bi bil izvršen 4. 11. 2021. 12. Upoštevajoč navedeno in razloge, ki jih je v podkrepitev zaključka o obstoju ponovitvene nevarnosti navedlo sodišče prve stopnje na straneh 30 do 33 izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče glede izkazanosti ponovitvene nevarnosti nima nobenih pomislekov.

13. V zvezi s pogojem neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženca pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaključkov sodišča prve stopnje, ki jih je glede tega navedlo sodišče prve stopnje na 33. in 34. strani izpodbijanega sklepa, zagovornica pritožbeno ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa glede na jasne, razumljive in prepričljive razloge, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben zaradi varnosti ljudi, ki je ni mogoče zagotoviti z nobenim milejšim ukrepom, ter da je pripor še vedno tudi sorazmeren ukrep.

14. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

15. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.