Jedro

Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je zatrjeval, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.

Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato je podana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna iz naslova neizplačanih nadur plačati tožniku: - ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2008 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 9. 2008 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2008 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2008 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 406,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 12. 2008 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 1. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 2. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 4. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 5. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 6. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 7. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 8. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 10. 2009 dalje do plačila, - ustrezen neto znesek od 348,60 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2009 dalje do plačila (točka I/2 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 692,35 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka sodbe).

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu ZPP (pravilno: 1. odstavku 338. člena ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da tožnik ni uspel dokazati, da je pri toženi stranki v času zaposlitve mesečno opravil cca 60 nadur, ker za svoje trditve ni predložil nobenih dokazov. Tožnik je v okviru mogočega podal dovolj natančno trditveno podlago, da pa bi lahko točno navedel, kdaj in koliko kilometrov je opravil mesečno, je predlagal, da tožena stranka v spis vloži potne naloge, saj so iz njih natančno razvidne relacije. Vendar pa je tožena stranka navedla, da naj bi bile te listine uničene. To po stališču pritožbe ni res, saj so ostale listine še vedno ohranjene. Iz evidence delovnega časa, ki jo je predložila tožena stranka, je razvidno, da naj bi imel tožnik zgolj vožnjo, v delovni čas pa ni vštet ostali čas (naklad, razklad, popravila in čiščenja vozila, carinske formalnosti ipd.). Že povprečnemu poznavalcu dela v špediciji je jasno, da je kaj takega nemogoče, saj se dnevno za razklad oziroma naklad porabi tudi 5 ur ali več, na poti pa se dnevno opravi tudi več nakladov in razkladov. To evidenco naj bi tožena stranka naredila na podlagi tahografov, ki pa so bili prav tako uničeni med poplavo. Sodišče v listine, ki jih je v spis vložila tožena stranka, sploh ni dvomilo. Sodišče prve stopnje tudi nekritično povzema, da naj bi med strankama obstajal dogovor, po katerem se z 9 % od bruto prometa pokriva izplačilo dnevnic in morebitnih viškov ur oziroma nadur. To ni res, saj ni bilo nobenega dogovora o plačilu od bruto prometa, pa tudi direktor tožene stranke je izpovedal, da se z 9 % od bruto prometa pokriva plačilo dnevnic in vseh ostalih stroškov. Pod pojmom ostalih stroškov se ne more razumeti plača ter nadure, za katere je potrebno plačati prispevke. Sodišče prve stopnje je zahtevo tožnikovega pooblaščenca po neposrednem zaslišanju prič, ki so v spis dale pisne izjave, štelo za zavlačevanje postopka. S tem uvaja čudno prakso, ko stranki ne da možnosti neposrednega zaslišanja prič. Tožnik se naroka za glavno obravnavo upravičeno ni mogel udeležiti, kar je njegov pooblaščenec na sodišču pojasnil. Tožnikov izostanek je posledica narave dela, ki ga opravlja, ne pa zavlačevanje postopka, saj je prav tožnik najbolj zainteresiran, da se postopek čim prej zaključi. S tem, ko tožnika sodišče ni zaslišalo, je kršilo načelo obojestranskega zaslišanja po 5. členu ZPP. Pritožba poudarja, da je tožnik v okviru možnega podal ustrezno trditveno podlago. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstvo, da tožena stranka noče predložiti potnih nalogov, oceniti po 227. členu ZPP, saj mora tožena stranka evidenco delovnega časa voditi trajno skladno z določbami Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Tožnik tudi ni predlagal postavitve izvedenca finančne stroke z namenom, da z njegovim mnenjem nadomesti dokaze, kot popolnoma neumestno trdi sodišče, saj je v tožbenem zahtevku postavil ustrezen izračun nadur, prav tako pa je tudi navedel ustrezna pravotvorna dejstva. Glede na to, da sodišče prve stopnje kljub upravičeni odsotnosti tožnika in kljub temu, da je tožeča stranka dan pred obravnavo prejela po faxu vlogo tožene stranke brez prilog, tožeči stranki ni dalo ustreznega roka za odgovor na to vlogo, prav tako pa tudi ni zaslišalo tožnika in dopustilo neposrednega zaslišanja prič tožene stranke, ki so podale pisne izjave, tožnik meni, da je sodišče postopalo izrazito pristransko v njegovo škodo in je imelo pred očmi le to, da se postopek zaključi čim prej in na škodo tožnika. Nadalje pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo tudi iz razloga, ker naj bi med strankama obstajal sporazum z dne 30. 10. 2009, iz katerega naj bi izhajalo, da tožena stranka nima do tožnika nobenih obveznosti. Tožeča stranka je sodišče opozorila na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005, po kateri se delavec sploh ne more odpovedati pravici, ki mu gre po zakonu, prav tako pa je opozorila tudi na sodbo VDSS opr. št. Pdp 207/2013 z dne 5. 9. 2013, ki je v identični zadevi sledilo odločitvi Ustavnega sodišča. Sodišče prve stopnje pa se je v izpodbijani sodbi postavilo nad obe sodišči in v obrazložitvi zapisalo, da je stališče, kot ga je sprejelo Ustavno sodišče in na njegovi podlagi tudi VDSS, preveč zaščitniško in da v tem sporazumu ni našlo elementov protipravnosti. S tem je zagrešilo nevaren precedens, kar je nedopustno.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Po njenem mnenju je v celoti neutemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku/Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po izvedenem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo v pritožbi uveljavljano kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju in da je storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP. Zaradi navedenega je bilo dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno, da pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo nadur zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da so mu ti stroški dejansko nastali.

Iz zapisnika poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo dne 12. 2. 2014 izhaja, da je pooblaščenec tožnika njegovo odsotnost pojasnil, s tem da se je tožnik zadržal v tujini, kjer naklada kamion. To njegovo pojasnilo je šteti kot opravičilo. Ker je sodišče prve stopnje tako poravnalni narok kot tudi narok za glavno obravnavo opravilo v njegovi odsotnosti, je očitno štelo, da ni opravičeno odsoten, vendar to iz zapisnika ne izhaja. Iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ne izhaja, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke za zaslišanje tožnika, da se ni opredelilo do predloga tožeče stranke o dodelitvi 15 dnevnega roka, da se izjasni o na naroku prejetih prilogah k pripravljalni vlogi tožene stranke, kakor tudi ne, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da tožena stranka predloži potne naloge. Sodišče prve stopnje pa je s sklepom zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, dokazni predlog za zaslišanje prič, katerih pisne izjave se nahajajo v spisu, in dokaz z vpogledom v zvezek, kjer je tožnik lastnoročno zapisal evidenco voženj po mesecih od aprila 2008 do vključno oktobra 2009, vendar iz zapisnika ni razvidno, da je bilo dokazovanje na naroku zaključeno.

Ker je sodišče prve stopnje očitno štelo, da je bil tožnik s prvega naroka za glavno obravnavo neopravičeno odsoten, je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, s tem ko ni zaslišalo tožnika, kršilo načelo obojestranskega zaslišanja po 5. členu ZPP, neutemeljen. Tožnik je vabilo na zaslišanje na prvem naroku za glavno obravnavo prejel pravočasno, zato bi moral poskrbeti, da bi se naroka lahko udeležil. Tako mu je bila pravica dana, vendar je ni izkoristil. Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek in tudi pravočasno predlagal izvedbo potrebnih dokazov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo pravočasno ponujen dokazni predlog tožeče stranke za vpogled v tožnikovo evidenco prevoženih kilometrov. Sodišče bi lahko v spis vzelo originalno listino ali pa bi tožeči stranki dodelilo primeren rok, da listino predloži v zadostnem številu izvodov. Po 1. odstavku 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in to je tožeča stranka storila, zato bi sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaza moralo dovoliti. To je sicer kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati po uradni dolžnosti (določba 2. odstavka 350. člena ZPP), saj je tožeča stranka v pritožbi sploh ni uveljavljala. Tako ni res, kar navaja sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožnik za svoje trditve ni predložil niti enega samega dokaza, saj je predlagal, da tožena stranka predloži ustrezne dokaze, s katerimi razpolaga. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki dodeliti primeren rok, da se izjavi o dokaznih listinah tožene stranke, ki jih je prejela šele na naroku za glavno obravnavo, saj pripravljalni vlogi, ki jo je dan pred tem prejela po faxu, te listine niso bile predložene. Pri tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika sploh ne izhaja, katere listine so bile tožeči stranki vročene, verjetno gre za listine v prilogah pod B5, B6 in B7. Sodišče prve stopnje pa se o tem predlogu tožeče stranke sploh ni izreklo. Ker sodišče prve stopnje tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o dokazih tožene stranke, je s tem kršilo načelo kontradiktornosti, zato tožeča stranka utemeljeno uveljavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Dokazni predlog tožeče stranke s postavitvijo izvedenca finančne stroke ni informativni dokaz, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje in napačno tolmači sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 12/2004 z dne 15. 2. 2005, v kateri je bil podan dokazni predlog za postavitev izvedenca z namenom, da tožeča stranka nadomesti pomanjkanje konkretnih tožbenih navedb. V obravnavani zadevi pa so tožbene navedbe ustrezne, kot izhaja iz točke 9 obrazložitve tega sklepa.

Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni dopustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem prič, ki so podale pisne izjave, kršilo določbo 6. odstavka 236. a člena ZPP, po kateri mora sodišče izvesti zaslišanje priče, če tako zahteva katera od strank. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, so pisne izjave prič, ki jih je na poziv sodišča prve stopnje v spis vložila tožena stranka, zelo splošne in se ne nanašajo na konkretno zadevo. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za neposredno zaslišanje prič, je kršilo tožnikovo pravico do neposredne izvedbe dokazov. Ne glede na to, da je pooblaščenec tožnika na naroku za glavno obravnavo navedel, da želi soočiti priče s tožnikom, ni predlagal le tega, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje, ampak je zahteval zaslišanje teh prič.

Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, tako da ni mogoče preveriti tudi pravilne uporabe materialnega prava. S tem, ko tožeči stranki ni dodelilo primernega roka, da se izjavi o listinah tožene stranke, ki so ji bile vročene na naroku za glavno obravnavo, pa je storilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da si je sodišče po 1. odstavku 11. člena ZPP res dolžno prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, vendar pa je ob tem prizadevanju dolžno spoštovati pravice strank v postopku.

V zvezi s sicer napačnim razlogovanjem sodišča prve stopnje v točkah 13, 14 in 15 obrazložitve sodbe pa pritožbeno sodišče poudarja, da so sodišča dolžna spoštovati odločbe Ustavnega sodišča RS in tako naj sodišče prve stopnje upošteva tudi odločbo opr. št. Up-63/2003, pa čeprav se mu zdi preveč „zaščitniška“. Zaradi tega naj dne 30. 10. 2009 sklenjeni sporazum med strankama razlaga skladno s stališčem ustavnega sodišča in sodno prakso, ki na njem temelji.

Glede na navedeno je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP), saj je ugotovilo, da kršitev samo ne more odpraviti. Tako naj sodišče prve stopnje tožeči stranki dopusti, da se izjasni o prilogah tožeče stranke k njeni zadnji pripravljalni vlogi, zasliši priče, katerih pisne izjave so vložene v spis ter po potrebi izvede še druge dokazne predloge, napravi celovito dokazno oceno o vseh izvedenih dokazih ter o zadevi odloči. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.