Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 215,88 EUR v roku 15 dni, po poteku navedenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da se v sodbi naslovnega sodišča opr. št. V Ps 587/2012 z dne 9. 11. 2012 črta 13. točka obrazložitve.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 5. 2012 razvidno, da je tožeča stranka umaknila točko 4 tožbenega zahtevka, s katero je zahtevala povrnitev stroškov postopka po poteku 8 dnevnega paricijskega roka od izdaje sodbe, pod izvršbo. Sodišče je sicer v obrazložitvi pod točko 1 izpodbijanega sklepa zapisalo, da je v izdani sodbi z dne 9. 11. 2012 prišlo do pomote in stroški postopka niso bili odmerjeni in da je sodišče zato na predlog tožeče stranke izdalo napadeni sklep. Takšna odločitev sodišča pa je po mnenju tožene stranke napačna. Stranke lahko navajajo dejstva in dokaze samo na prvem naroku, po poteku prvega naroka pa samo v primeru, če jih niso mogle navajati brez lastne krivde. Torej bi sodišče moralo zahtevo tožeče stranke zavrniti, če ne zavreči, saj je zahtevo za odmero stroškov poslala šele 13. 11. 2012, to je štiri dni po zaključku naroka za glavno obravnavo. Sklicuje se na določbo 163. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in da je s tem, ko je naknadno zahtevala priznanje stroškov, nastopila prekluzija in bi sodišče moralo njen zahtevek v tem delu zavreči kot prepozen. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep prvostopnega sodišča razveljavi in v celoti vzdrži v veljavi sodbo z dne 9. 11. 2012 opr. št. V Ps 587/2012. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je stroške predmetnega postopka priglasila že v tožbi, vse kasnejše stroške pa nemudoma potem, ko so ji nastali. Tožeča stranka je za narok z dne 9. 11. 2012 v soglasju s toženo stranko podala dne 18. 10. 2012 predlog za sojenje v nenavzočnosti, zaradi drugih istočasnih obravnav, kateremu je sodišče ugodilo. Zaradi upravičene odsotnosti pooblaščenke tožeče stranke na naroku, je tako tožeča stranka priglasila stroške nemudoma, ko je bilo to po poteku stvari mogoče narediti, torej, ko je zvedela, da je sodišče glavno obravnavo zaključilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Kot izhaja iz listinske dokumentacije je tožeča stranka s tožbo pod točko 4 uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške tega postopka po poteku 8 dnevnega paricijskega roka od izdaje sodbe, pod izvršbo. Stroške je tudi specificirala tako, da je uveljavljala po tar. št. 3100 nagrado za postopek v višini 159,90 EUR, pavšal za PTT po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 20 % DDV.

Nato je tožeča stranka v tožbi postavljen tožbeni zahtevek modificirala in sicer najprej s pripravljalno vlogo z dne 8. 5. 2012 in nato še na naroku dne 24. 5. 2012. Na naroku dne 24. 5. 2012 je tožeča stranka res tožbeni zahtevek v točki 4 umaknila. Na kaj se umik 4 točke tožbenega zahtevka nanaša, v zapisniku ni izrecno navedeno. Vendar glede na redosled vlog in pred tem dne 8. 5. 2012 modificiran tožbeni zahtevek (list. št. 17), s katerim je tožeča stranka stroške postopka uveljavljala pod točko 5, s točko 4 pa je uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna povrniti plačano nadomestilo za delavca A.A. od dne 21. 1. 2012 do dne 27. 3. 2012 v višini 1.761,00 EUR v roku 8 dni, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, se ta umik nanaša na povračilo plačanega nadomestila, ne pa na stroške postopka.

V prvem odstavku 184. člena ZPP je določeno, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev. Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (prvi in tretji odstavek 185. člena ZPP).

Tožena stranka spremembi tožbe ni ugovarjala, pač pa se je spustila v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča glede na vse navedeno z izpodbijanim sklepom pravilno štelo, da do umika ni prišlo glede stroškov postopka in tožeči stranki pravilno priznalo stroške postopka, v višini, kot jih je pravočasno v skladu z določbo tretjega odstavka 163. člena ZPP priglasila. Ni pa sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki stroškov postopka, ki jih je priglasila po končani obravnavi. Ne glede na to, da se tožeča stranka s soglasjem tožene stranke in sodišča obravnave ni udeležila, se mora stroškovna zahteva postaviti v času iz tretjega odstavka 163. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.