Jedro

Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Gre torej za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu. Ker razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se II. točka izreka glasi: "Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo za nedoločen čas od 24. 1. 2013 dalje za delovno mesto voznik cisterne." V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka).

Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena med tožnikom in toženo stranko za nedoločen čas in da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo dne 23. 1. 2013 ter še traja (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna s tožnikom skleniti pogodbo za nedoločen čas od 24. 1. 2013 dalje, za delovno mesto voznik cisterne (II. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati vse plače od 23. 1. 2013 dalje ter plačati vse dajatve in prispevke ter davek in ji zagotoviti ostale pravice iz delovnega razmerja (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da tožnik tekom postopka ni predložil nobenega dokaza, da bi pri tožencu delal na delovnem mestu voznik cisterne, temveč je k tožbi z dne 23. 1. 2013 priložil tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vsaka od njih pa v 2. točki določa, da se pogodba sklepa za delovno mesto voznik tovornjaka in sicer za naslednja dela: upravljanje tovornega vozila, nadzor in kontrola pri nakladanju in razkladanju tovora, urejanje potrebne dokumentacije, skrb za opremo vozila. Tožnik tekom postopka ni navajal, da bi pri toženi stranki opravljal delo na drugem delovnem mestu od tistega, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Po mnenju tožene stranke je več kot jasno, da tožnik navedenega niti ni navajal niti dokazoval ter je pri tožencu opravljal delo na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, za katero je uveljavljal transformacijo iz določenega v nedoločen čas. Toženec kot gospodarski subjekt na trgu svobodno ureja in določa organizacijo svojega delovnega procesa, kamor spada tudi sistemizacija oziroma določitev delovnih mest ter delovnih nalog, ki se opravljalo na določenem delovnem mestu in mu to tudi zagotavlja ustavna pravica do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. S tem, ko je sodišče v II. točki izreka sodbe odločilo, da mora tožena stranka s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto voznik cisterne, neutemeljeno in brez pravne ter dejanske podlage posega v pravice tožene stranke kot delodajalca. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za ugoditev zahtevkov tožnika v delu, kjer je zahteval sklenitev pogodbe za delovno mesto voznik cisterne in je zato v tem delu sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti ter je s tem sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da je delo voznika v podjetju A. d.o.o. opravljal izključno na območju severovzhodne Slovenije in izključno v skladišču B. v C.. Zato obstajajo priče in ker tožena stranka opravlja stalne prevoze goriv iz skladišča B. v C. do bencinskih servisov v severovzhodni Sloveniji, je jasno, da je tožnik opravljal delo voznika cisterne.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 58/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa dejansko delno napačno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka s tožnikom sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas in sicer dne 21. 10. 2011 za določen čas od 24. 11. 2011 do 23. 4. 2012, dne 7. 4. 2012 za določen čas od 24. 4. 2012 do 23. 10. 2012 in dne 9. 10. 2012 za določen čas od 24. 10. 2012 do 23. 1. 2013. V vseh treh pogodbah je navedla razlog zaposlitve za določen čas "zaradi nadomeščanja letnih dopustov in bolovanj".

Pravilno je zaključilo sodišče prve stopnje, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas izjema od pravila, določenega v 1. odstavku 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2003 s spremembami) in da se pogodba o zaposlitvi sklepa za nedoločen čas. Za določen čas jo je mogoče skleniti izključno iz razlogov, določenih v 52. členu ZDR. Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se po 54. členu ZDR šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Nadomeščanje je po 2. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR sicer zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, vendar le v primeru, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Razlog, ki ga je navedla tožena stranka v pogodbah o zaposlitvi, sklenjenih za določen čas s tožnikom in sicer "nadomeščanja letnih dopustov in bolovanj", pa ne predstavlja razloga po navedenem členu. Priča D.D. je izpovedala, da so pri toženi stranki zaradi narave dela vedno zaposlili po številu več voznikov, kot pa je znašalo samo število tovornih vozil in da je tožena stranka s tožnikom sklenila delovno razmerje za določen čas izključno zato, da bi tožnik nadomeščal delavce, ki so bili na dopustu ali bolovanju, oziroma voznike, ki vožnje zaradi že oddelanih ur niso mogli opravljati. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja individualno določenega, začasno odsotnega delavca na določenem delovnem mestu, ampak zaradi potrebe po nadomeščanju odsotnih delavcev v primeru njihove odsotnosti zaradi letnih dopustov, bolniških izostankov in podobno. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za trajno potrebo po zaposlitvi zadostnega števila delavcev za nedoločen čas, ki bodo učinkovito pokrivali redne potrebe po delu in je zato pravilno tožnikovemu zahtevku ugodilo. Glede na to, da ZDR dopušča sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas le pod posebnimi, zakonsko določenimi pogoji, ki morajo objektivno obstajati (odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-278/2007 z dne 22. 10. 2009) in ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas pri toženi stranki niso obstajali, je odločitev sodišča pravilna.

Negotovost glede obsega naročil, na katero se sklicuje tožena stranka, ne opravičuje sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj gre, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, za poslovni riziko, s katerim mora računati vsak delodajalec. Pričevanje tožene stranke, da kot gospodarski subjekt na trgu svobodno ureja in določa organizacijo svojega delovnega procesa, kamor spada tudi sistemizacija delovnih mest in sklicevanje na sodbo VDSS opr. št. X Pdp 859/2009 z dne 17. 9. 2009 je v konkretnem primeru neutemeljena, saj se zadeva nanaša na povsem drugačno dejansko stanje, v konkretni zadevi ni šlo za spor zakonitosti sklenitve delovnega razmerja za določen čas.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke le delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, v drugem odstavku izreka, delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek: "Tožena stranka je dolžna s tožnikom skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas od 24. 1. 2013 dalje, za delovno mesto voznik cisterne". V ZDR ni podlage, da bi lahko sodišče delodajalcu naložilo, da z delavcem po ugotovitvi delovnega razmerja za nedoločen čas na podlagi že pred tem pisno sklenjenih pogodb za določen čas sklene novo pogodbo o zaposlitvi. V primeru uspešne tožbe delavca za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 54. členu ZDR, delavec enostavno nadaljuje delo na delovnem mestu, za katerega je nazadnje imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, sicer s pravicami, ki izhajajo iz te pogodbe. Edina razlika je, da ne gre več za delovno razmerje za določen čas, temveč za nedoločen čas, kar pa izhaja že iz izreka sodbe. S tem odpade podlaga (in pravna korist) za sklenitev neke nove pogodbe in s tem podlaga za tožbeni zahtevek za predložitev nove pogodbe za delovno mesto, po zadnji pogodbi o zaposlitvi za določen čas; še toliko manj za predložitev pogodbe za neko drugo (ustrezno) delovno mesto. Tako je odločilo Vrhovno sodišče RS, v sodbi VIII Ips 348/2006 z dne 27. 2. 2007 in VIII Ips 38/2009 z dne 26. 10. 2010. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 5. alinee 338. člena ZPP, pritožbi delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za izdajo nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je s pritožbo le delno uspela, sicer pa je bila njena pritožba glede zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi zavrnjena, zato je pritožbeno sodišče odločilo, v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Sicer pa se izpodbijan del sodbe sodišča prve stopnje nanaša na spor o zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter s tem povezanim reparacijskim zahtevkom, za takšne spore pa 3. odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na njegov izid.