Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da za nepravilno uporabo tahografa s strani tožnika ne more biti odgovoren delodajalec, ki je tožniku podal navodila glede pravilne uporabe tahografa in ga poslal na izobraževanje. Tožnik je tahograf nepravilno uporabljal (na način, da je beležil počitek, kadar je delal) v posledici odrejenega dela in ne po lastni iniciativi. Tožniku sicer res ni nihče podal izrecnega navodila, naj to počne, vendar je toženec tožniku odrejal delo in časovni okvir, v katerem mora biti delo opravljeno. Iz izpovedi tožnika in prič pa izhaja, da sta količina odrejenega dela in časovni okvir, v katerem je moralo biti delo opravljeno (kar vse je temeljilo na navodilih toženca), tožnika (in druge delavce) silila, da so nepravilno uporabljali tahograf.

Voznik tovornega vozila je upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela prirejal podatke v tahografih v korist delodajalca. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del, ki se v skladu s 3. členom ZDCOPMD tudi štejejo v delovni čas voznika tovornega vozila (npr. natovarjanje in raztovarjanje ter čakanje na to opravilo), se namreč opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam krije svoje pritožbene stroške in je dolžan tožniku v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v I. in II. točki izreka naložilo tožencu, da je dolžan tožniku za čas od 1. 3. 2014 do 29. 12. 2018 obračunati in izplačati plačilo za opravljeno nadurno delo in dodatek za opravljeno nočno delo v mesečnih bruto zneskih, kot izhajajo iz izreka,1 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila. V III. točki izreka je tožniku naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 1.502,20 EUR stroškov postopka, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec se pritožuje zoper I. in II. točko izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tožnik ni dokazal števila opravljenih ur nadurnega in nočnega dela, saj je tahograf uporabljal nepravilno. Za takšno nepravilno uporabo tahografa ne more biti odgovoren delodajalec. Toženec je tožniku dal ustrezna navodila v zvezi z uporabo tahografa in ga je napotil na izobraževanje. Tožnik je imel vse možnosti pravilno uporabljati tahograf, s čimer bi imel podlago za dokazovanje obsega delovnega časa. Iz izpovedi prič A. A. in B. B. (toženca) izhaja, da delavcem ni bilo ukazano, naj nepravilno uporabljajo tahograf. Iz izpovedi tožnika in prič ne izhaja, da bi tahograf nepravilno uporabljali zaradi količine dela ali časovnih okvirov, ampak so to počeli izključno po lastni volji, da so lahko hitreje zaključili delo. Ni jasno, kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila nepravilna uporaba tahografa posledica odrejenega dela. Izpostavlja, da tožnik ni izpovedal, da bi bil prisiljen v nepravilno uporabo tahografa ali da bi dobil navodila za nepravilno uporabo tahografa ali da je moral to početi zaradi odrejenega dela in časovnih okvirov. To je tožnik počel izključno po lastni volji. Sodišče prve stopnje je preseglo trditveno podlago tožnika. Navaja, da je izvedenec zaradi odredbe sodišča, naj naredi oceno obsega delovnega časa tožnika, uporabil podatke iz potnih nalogov, za katere je ugotovil, da niso verodostojni. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati ugotovitve iz prvotnega izvedenskega mnenja, izdelanega zgolj na podlagi podatkov tahografov, ne pa ocene obsega delovnega časa. Nadalje navaja, da je dnevna postavka zajemala vse, tudi plačilo za nadure in dodatek za nočno delo. Da je bil tak dogovor sklenjen, izhaja iz tabel o delovnih dneh in opravljenih kilometrih, iz izpovedi toženca, prič C. C. in A. A., iz zapisnika o sestanku z delavci ter iz izpovedi tožnika. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da toženec tožniku nadurnega in nočnega dela ni mogel plačati z dnevnicami. Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca ekonomske stroke, ki bi lahko izračunal, koliko bi tožnik glede na ustni dogovor moral prejeti in koliko je prejel. Tožnik je obogaten, saj je nadurno in nočno delo dobil plačano na podlagi dogovora in nato še z izpodbijano sodbo. Ne drži stališče sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za pobot z izplačanimi dnevnicami. Sodišče prve stopnje bi moralo narediti izračun vrednosti opravljene nadure oziroma dodatka za nočno delo na podlagi minimalne plače za polni delovni čas po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, saj dogovor o drugačnem načinu plačila za dan dela ni obsegal le plačila za redno delo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo pravilno materialno pravno odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadurnega dela in dodatka za nočno delo.

6. Pritožbeno sodišče je v tem sporu odločalo drugič. Prvič je na pritožbo toženca s sklepom opr. št. Pdp 84/2022 z dne 24. 5. 2022 sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vrnilo v sojenje na prvo stopnjo. Iz obrazložitve razveljavljene odločitve namreč ni bilo razvidno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila nepravilna uporaba tahografa s strani tožnika posledica odrejenega dela s strani toženca, nejasni pa so bili tudi razlogi o tem, kakšna je bila vsebina dogovora med strankama glede plačila za delo oziroma ali je bil sklenjen dogovor, da dnevna postavka zajema vse sestavine plačila za delo. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke pritožbenega sodišča in v obrazložitev sodbe vneslo jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato so nasprotni pritožbeni ugovori neutemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditvene podlage tožnika, kar mu neutemeljeno očita pritožba, in sicer v zvezi s tem, ali je tožnik nepravilno uporabljal tahograf zaradi odrejene količine in časovnih okvirov dela oziroma po navodilu toženca. Tožnik je trditve v tej smeri podal že v tožbi, v kateri je navedel, da je le na ta način lahko izpolnil navodila toženca glede lokacije in časa naklada in razklada. Sodišče prve stopnje tako ni storilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, prav tako pa ne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo v zvezi s tem izrecno, a že pojmovno neutemeljeno uveljavlja pritožba.

8. Plačilo za nadurno delo in plačilo dodatka za nočno delo, ki ju v tem sporu zahteva tožnik za obdobje od marca 2014 do decembra 2018 (z izjemo določenih mesecev), temelji na določbah tretjega odstavka 127. člena oziroma prvega odstavka 128. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katerima delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih pogojih dela, med drugim tudi za nočno in nadurno delo.

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da za nepravilno uporabo tahografa s strani tožnika ne more biti odgovoren delodajalec, ki je tožniku podal navodila glede pravilne uporabe tahografa in ga poslal na izobraževanje. Iz dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik tahograf nepravilno uporabljal (na način, da je beležil počitek, kadar je delal) v posledici odrejenega dela in ne po lastni iniciativi. Tožniku sicer res ni nihče podal izrecnega navodila, naj to počne, kar so potrdile priče D. D., E. E. in A. A. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec tožniku odrejal delo in časovni okvir, v katerem mora biti delo opravljeno. Iz izpovedi tožnika in prič E. E. in D. D. (ter izpovedih slednjih dveh v postopku Pd 386/2017 - C1) pa izhaja, da sta količina odrejenega dela in časovni okvir, v katerem je moralo biti delo opravljeno (kar vse je temeljilo na navodilih toženca), tožnika (in druge delavce) silila, da so nepravilno uporabljali tahograf. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da iz izpovedi tožnika in drugih prič izhaja, da so tahograf nepravilno uporabljali po lastni volji. Le priča A. A. je izpovedal, da je to počel, ker je želel priti prej domov, vendar pa mu ob skladnih in prepričljivih izpovedih ostalih voznikov sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo. Ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni izpovedal, da je bil prisiljen v nepravilno uporabo tahografa ali da bi zaradi odrejene količine in časovnih okvirov dela moral nepravilno uporabljati tahograf. Tožnik je celo izpovedal, da naj bi bilo takšno izrecno navodilo toženca (čemur sodišče prve stopnje sicer ni sledilo), da je imel osem ur samo vožnje brez drugih delovnih opravil voznikov in da je dobil točno navodilo, kje je moral biti ob določeni uri.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik zaradi nepravilne uporabe tahografa ni mogel dokazati obsega nadurnega in nočnega dela. Navedeni pritožbeni ugovor je glede nočnega delovnega časa neutemeljen že zato, ker je sodišče prve stopnje celoten obseg tega delovnega časa ugotovilo na podlagi podatkov tahografov, saj v tem delu tahograf ni bil nepravilno uporabljen (tožnik je ves ta delovni čas dejansko vozil). Glede nadurnega dela pa je treba opozoriti, da je pritožbeno sodišče že v več odločbah, ki so se nanašale na v bistvenem podobno dejansko stanje,2 zavzelo stališče, da je voznik tovornega vozila upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela prirejal podatke v tahografih v korist delodajalca. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del, ki se v skladu s 3. členom Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.) tudi štejejo v delovni čas voznika tovornega vozila (npr. natovarjanje in raztovarjanje ter čakanje na to opravilo), se namreč opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je pri ugotavljanju tožnikovega prikrajšanja iz naslova neizplačanih nadur odredilo sodnemu izvedencu za promet, naj v dopolnitvi izvedenskega mnenja naredi oceno opravljenega nadurnega dela tožnika na podlagi vseh razpoložljivih podatkov. Točna ugotovitev vsega delovnega časa (in s tem nadurnega dela) tožnika namreč zaradi manipulacije s tahografi ni bila mogoča. To pa ne pomeni, da je bilo tožniku onemogočeno dokazovati obseg nadurnega dela. Kot je razvidno iz dopolnitve izvedenskega mnenja, je izvedenec upošteval zgolj določene podatke iz potnih nalogov (število posameznih delovnih dni, nakladov in razkladov tovora, menjava priklopnikov in v nekaterih primerih druga dela), ne pa vseh, zato je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da je bil izvedenec primoran uporabiti tudi neverodostojne podatke iz potnih nalogov.

11. Toženec v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je ustno dogovorjena dnevna neto postavka za plačilo za delo zajemala tudi plačilo nadurnega in nočnega dela. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, je dokazno breme, da je tožnik prejel plačilo vtoževanega nadurnega in nočnega dela, na tožencu. Ta tudi po stališču pritožbenega sodišča svojega dokaznega bremena ni zmogel. Toženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da naj bi vključenost plačila za nadurno in nočno delo izhajala iz tabel delovnih dni in prevoženih kilometrov (B13), saj iz njih ne izhaja niti višina dnevne postavke niti vsebina ustnega dogovora. Slednje ne izhaja niti iz zapisnika o sestanku z delavci (B12), na katerega prav tako neutemeljeno opozarja pritožba. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da naj bi tožnik izpovedal, da je bilo v 75 EUR vključeno vse in da se ni govorilo, da nadure v to niso vključene. Izpovedal je namreč, da se podrobneje o tem, kaj je vključeno v 75 EUR, niso pogovarjali oziroma da je bilo mišljeno dejansko vse _za osem ur dela._ V pritožbi toženec neutemeljeno izpostavlja svojo izpoved, izpoved priče C. C. (toženčeva sestra, računovodkinja) in priče A. A.3 Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da s temi izpovedmi toženec ni uspel dokazati zatrjevanega plačila nadur v okviru dnevne postavke. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno izpostavilo, da toženec nadurnega in nočnega dela delavcem sploh ni priznaval in da ga je začel beležiti šele v oktobru 2017, po tem, ko sta na izplačilo tožila E. E. in D. D. V pritožbi toženec tudi neutemeljeno navaja, da dejstvo, da ni bilo nič izrecno dogovorjeno, pomeni, da je bilo vključeno, ker je to življenjsko logično. S takšnim razlogovanjem ni mogoče soglašati.

12. Ker toženec ni dokazal, da je ustno dogovorjena dnevna postavka zajemala tudi plačilo za nadurno in nočno delo, je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca ekonomske stroke, ki bi ugotovil, koliko nadur je tožnik že dobil plačanih v okviru dnevne postavke. Iz istega razloga je neutemeljen tudi ugovor, da je tožnik dobil dvojno plačilo – z dnevno postavko in po sodbi sodišča – in da je posledično obogaten.

13. Ker je tožnik plačilo za delo dobil plačano na podlagi dnevne postavke in ne po pogodbi o zaposlitvi, kar med strankama niti ni bilo sporno in čemur toženec ne nasprotuje niti v pritožbi, je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine plačila za nadurno in nočno delo pravilno izhajalo iz dogovorjene dnevne postavke in ne iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

14. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v razveljavitvenem sklepu, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s plačilom (previsokih) dnevnic toženec ni mogel delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega in nočnega dela, prav tako previsoko obračunanih in plačanih dnevnic ni mogoče uveljavljati v pobot.4 Ti ugovori toženca ne upoštevajo namena, za katerega se dnevnice plačujejo (prvi odstavek 130. člena ZDR-1) in pogojev za pobot terjatve (311. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Posledično ni bilo potrebe, da bi se s pomočjo izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke ugotavljala višina dnevnic, do katerih je bil tožnik upravičen.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške, hkrati pa je dolžan tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo in materialne stroške, kar ob upoštevanju 22 % DDV znaša 373,32 EUR.

1 V skupni višini 10.306,00 EUR za nadurno delo in 964,20 EUR dodatka za nočno delo. 2 Pdp 48/2016, Pdp 219/2016, Pdp 220/2016, Pdp 221/2016, Pdp 142/2018 idr. 3 Ta priča (deloma drugače kot navaja sodišče prve stopnje) niti ni izrecno izpovedala, da naj bi dnevna postavka vključevala tudi plačilo za nadurno/nočno delo, saj je izpovedala zgolj to, da se na sestanku niso pogovarjali o tem, kaj naj bi dnevna postavka zajemala, in da si kot voznik dobil toliko, neodvisno, koliko ur dnevno si opravil. 4 Prim. Pdp 731/2019, Pdp 582/2015, Pdp 220/2016, Pdp 221/2016, VIII Ips 89/2019 idr.