Jedro

Organ urbanistične inšpekcije je zakonito odredil odstranitev objekta potem, ko je bila zavrnjena zahteva za izdajo ustreznega lokacijskega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Urbanistične inšpekcije mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 26.8.1992, s katero je prvostopenjski organ odredil, da morata tožnika v roku desetih dni po prejemu te odločbe odstraniti lesen stanovanjski objekt tlorisa 5 x 8 m, ki ga gradita na zemljišču, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Pod točko 2) izreka pa je bilo še odločeno, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

V tožbi tožnika navajata, da sta kupila parcelo, na kateri je prejšnja lastnica že pridobila lokacijsko dovoljenje. Res je sicer, da je bilo to lokacijsko dovoljenje izdano že pred leti, vendar pa po njunem mnenju lokacijsko dovoljenje ne more prenehati veljati, oziroma ne more prenehati veljati zazidalni načrt, ki je bil veljavno sprejet. Že izdano lokacjsko dovoljenje sta tožnika smatrala za veljavno in sta zato tudi zgradila stanovanjsko hišo v skladu z njim. Zato predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list SRS, št. 26/90 in 48/90) je v 3. odstavku 74. člena, na katerem sporni inšpekcijski ukrep temelji, določal, da organ urbanistične inšpekcije odredi, da se brez lokacijskega dovoljenja zgrajeni objekt odstrani na investitorjeve stroške ter vzpostavi prejšnje stanje, med drugim tudi v primeru, če pristojni organ lokacijsko dovoljenje zavrne.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica, potem ko je bila tožnikoma vročena odločba urbanističnega inšpektorja prve stopnje z dne 8.4.1992 o ustavitvi gradnje, skladno z navedeno odločbo, zaprosila za lokacisko dovoljenje za gradnjo lesene stanovanjske hiše. Toda njena zahteva je bila zavrnjena z odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 25.5.1992, ki je postala pravnomočna, saj se tožnica zoper njo očitno ni pritožila. Na tej podlagi je inšpektor prve stopnje pravilno ukrepal in skladno z določbo 3. odstavka 74. člena navedenega zakona tožnikoma naložil, da sporni objekt odstranita. Sklicevanje tožnikov na to, da je prejšnja lastnica parcele za gradnjo na tej parceli že pridobila lokacijsko dovoljenje, in da tako dovoljenje ne more prenehati veljati, pravno ni sprejemljivo. Ne samo, da tožnika v postopku nista izkazala, da je bilo kakšno lokacijsko dovoljenje res izdano, če sploh ne upoštevamo zakonske določbe, da ga mora pridobiti sam investitor, po določbi 1. odstavka 61. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor lokacijsko dovoljenje neha veljati, če v enem letu po pravnomočnosti lokacijskega dovoljenja ni bila vložena zahteva za gradbeno dovoljenje.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).