Jedro

Dokazno breme za dejstvo, ki tožnikov zahtevek izključujejo (tako imenovani ugovori nenastale pravice) nosi toženec. Med take ugovore spada tudi ugovor izključitve zavarovalnega kritja, ker da je za škodo odgovorna druga oseba (ki je nedvomno plačila zmožna ali za takšno škodo zavarovana). Nedokazanost dejstva, da tožnikove poškodbe niso nastale zaradi naleta drugega avtomobila, ampak le zaradi trčenja v obcestni kamen, zato ne izključuje tožnikovega zahtevka, pač pa ugovor prve tožene stranke (da je za škodo odgovorna druga, plačilno zmožna oseba).

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožnikovi pritožbi ugodi ter se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko po podlagi v celoti utemeljen.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da morata toženi stranki tožniku nerazdelno plačati 1.450.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer za čas od 1.1.2002 do izdaje prvostopenjske sodbe v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Tožnika je zavezalo, da mora prvi toženi stranki povrniti 248.170 SIT pravdnih stroškov, drugi toženi stranki pa 23.110 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen zahtevek zoper prvo toženo stranko. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. To pa zato, ker zahteva tožnik solidarno plačilo od obeh toženih strank. V konkretnem primeru namreč toženi stranki ne moreta biti solidarni dolžnici.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da neobstoj solidarne odgovornosti še ni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Zavrniti bi ga bilo mogoče le, če njegova podlaga ne bi bila utemeljena. Sicer pa je dejstva, za katere nosi dokazno breme, dokazal. To, ali je vse poškodbe utrpel ob prvem trčenju, ali pa del teh poškodb tudi ob naletu zavarovanca druge tožene stranke, bi bilo sicer lahko relevantno, vendar to ni v njegovi dokazni sferi. Prva tožena stranka bi se namreč lahko razbremenila odgovornosti, če bi bila za tožnikovo škodo odgovorna druga oseba. Dokazno breme je zato na njeni strani.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje imata sicer prav, ko pravita, da "je napačen (tožbeni) zahtevek, ki uveljavlja solidarno odgovornost tožencev" (tako sodišče prve stopnje tretji strani svoje sodbe in pritožbeno sodišče na četrti strani izpodbijane sodbe). V obravnavanem primeru gre namreč za dvoje različnih obveznostnih razmerij - na eni strani za razmerje iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), na drugi strani pa za odškodninsko razmerje. Iz vsakega od teh razmerij sta (lahko) nastali različni in samostojni obveznosti. Ko je tako, ne more biti solidarne odgovornosti za obe (sešteti) obveznosti. Solidarna odgovornost namreč predpostavlja solidarno obveznost, ta pa eno (enovito) obveznostno razmerje - ki je na dolžniški strani sestavljeno iz več subjektov.

Pač pa revizijsko sodišče samo delno soglaša z ugotovitvijo pritožbenega sodišča, da "iz dejstev, ki so navedena v tožbi, Š...Ć ne izhaja utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka, to je solidarno plačilo obeh toženih strank". V delu, ko tožnik od obeh toženih strank zahteva solidarno plačilo seštevka obeh terjatev (tako terjatve, ki je nastala iz zavarovanja AO-plus, kot terjatve nastale iz povzročitve škode), je tožba res nesklepčna. Od vsake od toženih strank bi namreč lahko zahteval samo tisto, kar predstavlja njeno obveznost - od prve tožene stranke plačilo iz zavarovanja, od druge tožene stranke pa odškodnino za povzročeno škodo, pri čemer se obveznosti toženih strank celo izključujeta (in obenem dopolnjujeta): kajti z zavarovanjem AO-plus je krit (samo) tisti del škode, za katerega ni odškodninsko odgovorna druga oseba. Vendar pa to ne pomeni, da je zahtevek že vnaprej neutemeljen (nesklepčen) samo zato, ker zahteva tožnik solidarno plačilo obeh obveznosti. Solidarnost se namreč nanaša samo na ureditev razmerja med več dolžniki iste terjatve na eni strani in upnikom na drugi strani (zunanje razmerje) in na razmerje med samimi dolžniki (notranje razmerje - ki pa za ta primer ni pomembno). Če tožnik neutemeljeno toži tudi osebo, ki ni subjekt obveznostnega razmerja, na katerega opira svoj zahtevek (v obravnavanem primeru poleg prve tožene stranke še drugo toženo stranko, s katero ni bilo sklenjeno zavarovanje AO-plus), potem je tožba v tem delu (se pravi zoper to osebo) vsekakor nesklepčna (ker trditve o dejstvih, ki substancirajo zahtevek iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb ne utemeljujejo zahtevka zoper zavarovalnico, s katero ni bilo sklenjeno tako zavarovanje - zgrešena pasivna legitimacija). Vendar pa to ne pomeni, da je tožba nesklepčna tudi zoper prvo toženo stranko (s katero je bilo sklenjeno zavarovanje AO-plus). Zato je napačno stališče pritožbenega sodišča, da "iz dejstev, ki so navedena v tožbi, Š...Ć ne izhaja utemeljenost uveljavljenega tožbenega zahtevka". Kar se tiče zahtevka zoper prvo toženo stranko (in samo ta je še aktualen), to nikakor ne drži. Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da nosi tožnik breme nedokazanosti dejstva, da za njegove telesne poškodbe ni odgovorna druga oseba. Tožnik, ki uveljavlja zahtevek iz zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), nosi namreč (kar se tiče podlage zahtevka) dokazno breme za vsa tista dejstva, ki utemeljujejo ta njegov zahtevek. Torej, da je bilo tako zavarovanje sklenjeno, ter da je utrpel škodo, ki je posledica telesnih poškodb v prometni nesreči motornega vozila, na katerega je to zavarovanje vezano. Dokazno breme za dejstva, ki tožnikov zahtevek izključujejo (tako imenovani ugovori nenastale pravice), pa nosi zavarovalnica. Med take ugovore spada tudi ugovor izključitve zavarovalnega kritja, ker da je za škodo odgovorna druga oseba (ki je nedvomno plačila zmožna ali za takšno škodo zavarovana). Nedokazanost dejstva, da tožnikove poškodbe niso nastale zaradi naleta drugega avtomobila, ampak le zaradi trčenja v obcestni kamen, zato ne izključuje tožnikovega zahtevka (ki ga utemeljuje dejstvo sklenjenega zavarovanja ter dejstvo, da je nepremoženjska škoda posledica telesnih poškodb iz prometne nesreče motornega vozila, na katerega je vezano to zavarovanje), pač pa ugovor prve tožene stranke (da je za škodo odgovorna druga, plačilno zmožna oseba).

In končno: sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek zoper drugo toženo stranko (pri kateri je imel zavarovano odgovornost D. Ž., ki bi bil edini lahko odgovoren za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nesreči dne 1. 10. 1997) in zoper ta del sodbe se tožnik sploh ni pritožil. To pomeni, da za škodo ni odgovorna druga oseba (ki je v obravnavanem primeru lahko samo D. Ž. - zavarovanec druge tožene stranke). S tem je ugovor izključitve zavarovalnega kritja brezpogojno in dokončno neutemeljen. Smisel in namen zavarovanja AO-plus je, da upravičenec (oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči) nikoli ne ostane brez povračila škode. Če za škodo ni odgovorna druga (nedvomno plačilno sposobna) oseba, jo bo krilo zavarovanje AO-plus. Zahtevka iz tega zavarovanja in iz povzročitve škode se zato ne samo izključujeta, ampak obenem tudi nujno dopolnjujeta (sta inkompatibilna, a obenem nujno komplementarna): če je (delno) utemeljen eden od njiju, ne more biti hkrati (v istem delu) utemeljen drugi - in obratno: (delna) neutemeljenost enega (v tem delu) opravičuje utemeljenost drugega. Zavrnitev obeh zahtevkov je zato pravno logičen nesmisel - še zlasti, če se izreče z isto sodbo.

Ker sta sodišči prve in druge stopnji zmotno uporabili materialno pravo (pravila o dokaznem bremenu so namreč materialnopravne narave), je revizijsko sodišče reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožnikovi pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe prve stopnje z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko po podlagi v celoti utemeljen (prvi odstavek 380. čl. in 315. čl. Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS 26/99 in nasl.). Nesporno je namreč, da se je tožnik v prometni nesreči telesno poškodoval z avtomobilom, glede katerega je bilo pri prvi toženi stranki sklenjeno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO-plus), dejstvo, da bi bila za njegovo nepremoženjsko škodo odgovorna druga oseba, pa je ostalo nedokazano.