Jedro

Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti (izjema velja za oprostitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost, pa je dejansko vprašanje.

Izrek

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi se zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku v petnajstih dneh plačati 17.521,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti zneskov po prevzemnem tečaju, in sicer od zneska 17.353,00 EUR od 28.12.2004 do 31.12.2006, od zneska 186,28 EUR od 23.11.2004 do 31.12.2006, vse v EUR, od 1.1.2007 dalje pa zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo; toženki pa je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.190,29 EUR, in sicer v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločitvi o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek 1.190,29 EUR nadomestilo z zneskom 1.392,26 EUR, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 17.253,09 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da sta nižji sodišči pravilno ugotovili dejansko stanje, vendar sta ugotovljena dejstva prenizko ovrednotili. Premalo sta upoštevali težo tožnikove poškodbe in obdobje trajnih in občasnih hudih bolečin. Prav tako nista ustrezno ovrednotili dejstev, da je kirurško zdravljenje trajalo skupno sedem mesecev in da je bil tožnik zaradi obravnavane nezgode kar dvaindvajset mesecev v bolniškem staležu. Poleg tega med (ostalimi) nevšečnostmi izstopata operativni poseg in dvanajstdnevna hospitalizacija. Pri odmeri odškodnine za strah sta sodišči prve in druge stopnje prenizko ovrednotili dejstvo, da sta bila tožnikovo zdravljenje in njegova nezmožnost za delo zelo dolgotrajna. Revident nadalje opozarja, da ima zaradi posledic škodnega dogodka vsakodnevne težave in omejitve. Sam res ni poudarjal težav na spolnem področju, vendar je takšne težave opredelil izvedenec. Poleg tega se revident ne strinja z razmejevanjem posledic škodnega dogodka na predhodno obstoječe in sedanje. Takšno oceno je res podal izvedenec, ampak le na podlagi lastne zaznave in zgolj s stopnjo verjetnosti, pri čemer je sam pojasnil, da za to ni imel nobene podlage v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji. Revident opozarja, da so bile vse obstoječe degenerativne spremembe, ki jih je pri njem ugotovil izvedenec, klinično neme in mu niso povzročale težav. Vprašanje obstoja vzročne zveze med morebitnimi prej obstoječimi degenerativnimi spremembami in kasnejšo večjo škodo je pravno vprašanje, na katerega ne more odgovoriti izvedenec. Po stališču sodne prakse in pravne teorije je treba v primeru oškodovanca s prej prisotnimi, a neizraženimi degenerativnimi spremembami po tako imenovani teoriji o adekvatni vzročnosti šteti, da je izključni vzrok za vse posledice zgolj nezgoda. Prav tako bi morali nižji sodišči pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati, da bo tožnik glede na svojo starost ob škodnem dogodku te bolečine trpel še okoli trideset let. Na koncu revident izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova prikrajšanja pri plači. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji; v nadaljevanju: ZPP) je dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Tožnik v reviziji izpodbija tako odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo kot tudi odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo (iz naslova prikrajšanja pri plači). Nepremoženjska in premoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago, in to tudi v primeru, ko se uveljavljata z eno tožbo. V takšnem primeru se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na premoženjsko škodo, znaša 121,98 EUR. Ker ta znesek ne presega revizijskega praga, tožnikova revizija v tem delu ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

Revizija proti odločitvi o nepremoženjski škodi ni utemeljena.

Ko revizijsko sodišče preizkuša materialnopravno pravilnost odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč glede posameznih oblik nepremoženjske škode (tretji odstavek 370. člena ZPP). Le-te so v konkretnem primeru razvidne iz razlogov na šesti do deveti strani prvostopenjske sodbe, ki je (v tem delu) prestala pritožbeni preizkus.

Kot je bilo v številnih revizijskih odločbah z odškodninskopravnega področja že poudarjeno, sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije odškodnine (ki se osredotoča na posameznika - konkretnega oškodovanca - kot neponovljivo celoto ter obseg in vsebino njegovega telesnega in duševnega trpljenja) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (ki pove, kako določena družba kot celota v določenem času in prostoru vrednoti dobrino določene vrste, izraža pa se v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih in ki odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje).

Tožnik je utrpel zvin vratne in ledvene hrbtenice ter bolečino v križu z izžarevanjem v ishiadični živec. Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je bilo tožniku prisojenih 7.500,00 EUR. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je takšna odškodnina v skladu s kriteriji iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ) in v okvirih, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa . Poudariti je treba, da so bila vsa pravno relevantna dejstva, na katera revident (ponovno) opozarja in obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovili (vrsta in teža poškodbe, trajanje in intenzivnost bolečinskih obdobij, operativni poseg itd.), primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi. Revizijske trditve, ki presegajo dejanske ugotovitve nižjih sodišč (da je bil tožnik v bolniškem staležu dvaindvajset mesecev, da je kirurško zdravljenje trajalo sedem mesecev), pa so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP neupoštevne. Revizijsko zavzemanje za dodatno odškodnino iz tega naslova je glede na navedeno neutemeljeno.

Prav tako revizijsko sodišče v celoti soglaša z odločitvijo nižjih sodišč glede odškodnine za pretrpljeni strah. V tožbi in reviziji zahtevana odškodnina za to obliko škode (1.669,17 EUR) je pretirana. Opozoriti predvsem velja, da tožnik ni utrpel primarnega strahu, intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu pa sta nižji sodišči pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevali . Prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 835,00 EUR po presoji revizijskega sodišča ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih zadevah za podobne škode iz tega naslova.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so oblika nepremoženjske škode, ki je praviloma trajne narave in obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem in telesnem področju. Revizijsko sodišče poudarja, da je izvedenčeva ocena glede obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti v odstotku pri ugotavljanju te oblike škode lahko le pomožno merilo. Odločilne za prisojo odškodnine so konkretne omejitve pri vsakodnevnem delu in drugih življenjskih aktivnostih posameznega oškodovanca, katere sta nižji sodišči v svojih sodbah podrobno navedli in pravilno ovrednotili, pri čemer sta upoštevali tudi pričakovano trajanje teh omejitev. Bistveno je, da iz njunih dejanskih ugotovitev izhaja, da se tožnikovo življenje po v obravnavani nesreči dobljenih poškodbah ni bistveno spremenilo. Pri revizijskem poudarjanju tožnikovih težav na spolnem področju in omejenosti vseh gibov v prsno ledvenem delu pa gre za navajanje okoliščin, ki v sodbah nižjih sodišč nista bili ugotovljeni, in s tem za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Pravilno je nadalje stališče nižjih sodišč, da je treba pri tožniku razmejiti škodo, ki je nastala zaradi obravnavane nezgode, od škode, ki je posledica degenerativnih sprememb na njegovi (vratni in ledveni) hrbtenici. Revizijsko sodišče sicer pritrjuje revidentu, da je (ne)obstoj vzročne zveze med določeno škodo, ki jo utrpi oškodovanec, in protipravnim ravnanjem odškodninsko odgovorne osebe pravno vprašanje, vendar je revizijsko sodišče v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da je podlaga za takšno oceno vselej dejanska. Brez naravne vzročnosti namreč praviloma tudi pravna vzročnost ne obstaja (izjema velja za opustitve dolžnega ravnanja, kjer pravo pogoj fingira kot vzrok). Če določeno ravnanje tudi s stališča naravne vzročnosti ne more biti vzrok določeni škodi, potem seveda tudi o pravni vzročnosti ne moremo govoriti(1). Vprašanje, ali obstaja naravna vzročnost, pa je dejansko vprašanje in v okviru tega sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili (revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano), da je določen obseg (dvajset odstotkov) ugotovljenega tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti posledica degenerativnih sprememb in z njimi povezanih težav, ki so obstajale že prej, to je njegovega siceršnjega zdravstvenega stanja pred nesrečo. Ker težave, ki jih je imel tožnik po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje že pred škodnim dogodkom - delovno nesrečo, niso njena posledica, sta pri ugotavljanju tožnikovega zmanjšanja življenjske aktivnosti pravilno upoštevali le tisti obseg težav, ki ga je mogoče pripisati škodnemu dogodku. Glede na revizijska izvajanja je treba dodati, da je izvedenec tožnikove pred obravnavano nezgodo obstoječe težave in njihovo razmejitev od tistih, ki so posledica škodnega dogodka, opredelil na podlagi izvidov različnih medicinskih preiskav, in sicer z gotovostjo ("sigurnostjo"), ne le s stopnjo verjetnosti. Iz povedanega izhaja, da je stališče nižjih sodišč pravilno, da ima podlago v izvedenskem mnenju prof. dr. P. in da je v skladu s sodno prakso, ki se je izoblikovala v zvezi s tem vprašanjem. Skratka, s prisojo odškodnine iz tega naslova v znesku 9.000,00 EUR je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in je tožnikova revizija tudi v tem delu neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

.Op. št. (1): Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 15.11.2007, opr. št. II Ips 730/2005, ter sodbo istega sodišča z dne 30.10.2003, opr. št. II Ips 572/2002.