Jedro

O pravilnosti in zakonitosti odločb toženca je že bilo pravnomočno odločeno v socialnem sporu, ki se je začel s tožbo tožnikovega delodajalca. Sodišče je zato tožnikovo tožbo, s katero izpodbija pravilnost in zakonitost istih odločb toženca, utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi sodišče o zahtevku, ki se obravnava v tem sodnem postopku, že odločilo s sodbo Ps 869/2010. Sodišče je s sodbo Ps 869/2010 z dne 19. 4. 2011 odločilo o zahtevku tožeče stranke Republike Slovenije zoper toženo stranko ZPIZ. V navedenem sporu tožnik ni nastopil ne kot tožeča ne kot tožena stranka, prav tako sploh ni vedel, da ta postopek poteka pred sodiščem. To pomeni, da se sodba oziroma njeni učinki ne morejo raztezati na tožnika, saj mu sploh ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, kdaj naj bi sodba Ps 869/2010 postala pravnomočna. Tožnik nadalje navaja, da sodba učinkuje samo med strankama. Temeljno pravilo je, da sodba veže le osebe, ki so sodelovale v postopku in so imele možnost vplivanja na odločitev sodišča. S tem ko tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in je sodišče v predmetni zadevi zavrglo tožbo, je prišlo do kršitve ustavno zagotovljene pravice tožnika, da o njegovi pravici odloča sodišče. Sodišče bi moralo vsebinsko odločiti o zahtevku tožnika, saj o njegovem zahtevku še ni bilo odločeno, medtem ko sodba, na katero se sklicuje sodišče, nima in ne more imeti učinka na tožnika. Sodišče je odločilo na podlagi 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki ureja predhoden preizkus tožbe. V sporni zadevi pa je sodišče že razpisalo obravnavo, kar pomeni, da se ne bi smelo sklicevati na določbo 274. člena ZPP. Kar se tiče 4. točke obrazložitve sklepa pa tožnik poudarja, da je v pripravljalni vlogi popravil tožbeni zahtevek in pojasnil, da je prišlo do pisne napake, torej da ne zahteva nič iz naslova dodatka za pomoč in postrežbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo ob sklicevanju na 274. člen ZPP, kjer je določeno, da po predhodnem preizkusu tožbe izda predsednik senata sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da odločanje o tožbenemu zahtevku ne spada v sodno pristojnost, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo, da o tožbenem zahtevku že teče pravda, da je stvar pravnomočno razsojena, da je bila v spornem predmetu sklenjena sodna poravnava ali da ni podana pravna korist tožeče stranke za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo o istem zahtevku že odločeno s pravnomočno sodbo Ps 869/2010. Kot izhaja iz tožbe je tožnik zoper toženo stranko vložil tožbo, s katero je zahteval odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 19. 11. 2009 in št. ... z dne 15. 3. 2010. Na glavni obravnavi je tožena stranka sodišče opozorila na sodbo št. V Ps 869/2010 z dne 19. 4. 2011 (priloga sodnega spisa B6). Iz navedene sodbe izhaja, da je tekel socialni spor, kjer je bila tožeča stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za ..., tožena stranka pa Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. V presoji sta bili odločbi tožene stranke št. ... z dne 15. 3. 2010 in št. ... z dne 19. 11. 2009. Tako v predmetnem socialnem sporu, kot tudi v sporu, ki ga je sodišče vodilo pod opr. št. V Ps 869/2010 je bilo odprto vprašanje ugotovitev lastnosti zavarovanca. Tako v zadevi Ps 869//2010 kot tudi v predmetni zadevi je bila tožba vložena zoper dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 3. 2010, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, kot tudi Republike Slovenije, Ministrstva za ... vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 19. 11. 2009, s katero je tožena stranka zahtevo za ugotovitev lastnosti zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri Ministrstvu za ... Republike Slovenije do 30. 7. 2007 zavrnila ter odločila, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova delovnega razmerja pri Ministrstvu za ... Republike Slovenije na podlagi 13. člena ZPIZ-1 do 20. 8. 2009. Zoper navedeno odločbo sta samostojni tožbi vložila tako tožnik kot tudi Republika Slovenija, Ministrstvo za ... s tem, da je bila v vpisnik vpisana najprej tožba, ki jo je vložila Republika Slovenije (Ps 869/2010) ter kasneje še tožba tožnika pod št. Ps 871/2010. Prvostopenjsko sodišče je najprej obravnavalo prvo tožbo, torej tožbo, ki jo je vložila Republika Slovenija, Ministrstvo za ... ter s sodbo izdano dne 19. 4. 2011 zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je bila zahtevana odprava že citiranih odločb tožene stranke.

V tem primeru pa tudi po stališču pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji, da bi sodišče ponovno odločalo ter presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke, saj je bilo o njih že pravnomočno odločeno. Sodišče v obrazložitvi sklepa tudi povsem jasno navaja, da gre za pravnomočno sodbo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe v zvezi s pravnomočnostjo sodbe neutemeljene. Tako tožnik v predmetni zadevi, kot tudi Republika Slovenija, Ministrstvo za ... kot tožeča stranka v zadevi Ps 869/2010, sta zasledovala isti cilj, torej odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašajo na ugotovitev lastnosti zavarovanca ter nadalje, da se ugotovi, da je imel tožnik lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja le do 30. 7. 2007, saj je bil z 31. 7. 2007 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ne glede na to, da tožnik ni sodeloval v postopku vodenem pod Ps 869/2010, pa se učinki navedene sodbe nedvomno raztezajo tudi nanj. Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati tudi samo vsebino spora. Po stališču pritožbenega sodišča gre v predmetni zadevi za enotne sospornike (196. člen ZPP). Sosporniki se štejejo za enotno pravdno stranko, če je mogoče po zakonu ali naravi pravnega razmerja spor rešiti samo na enak način za vse sospornike, kar se presoja po pravilih materialnega prava. Ker je vprašanje lastnosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma do kdaj je imel tožnik lastnost zavarovanca iz delovnega razmerja mogoče rešiti le na enak način za obe stranki, torej za Republiko Slovenijo, Ministrstvo za ..., kot tožnikovega delodajalca in pa tožnika, ki je bil zaposlen pri Ministrstvu za ..., to pomeni, da je po pravilih materialnega prava spor mogoče rešiti samo na enak način za oba sospornika. Ker je bilo o vprašanju pravilnosti in zakonitosti dokončnih odločb tožene stranke ter o lastnosti zavarovanca že pravnomočno sodno odločeno, to pomeni, da niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi sodišče prve stopnje o enakem zahtevku ponovno odločalo. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo. Res je, da jo ni zavrglo ob predhodnem preizkusu tožbe, temveč še le potem, ko je na glavni obravnavi tožena stranka predložila sodno odločbo, vendar tako postopanje sodišča ne pomeni kršitve določb postopka v smeri, kot se zavzema tožnik, kajti če bi sodišče ponovno odločalo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, bi s tem zagrešilo kršitev po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Ker tožnik ni uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.