Jedro

Tožnik s tožbo osporava temelj svoje obveznosti za naložene prispevke, in sicer trdi, da je zavarovan že drugod, v tujini, prav tako pa da izpodbija odločbo glede ugotovitve lastnosti zavarovanca. Že iz razloga, ker ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženki ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov za vsa druga zavarovanja, je treba tožbi ugoditi. Tako materialnopravni pogoji kot tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovane osebe so s področnimi zakoni namreč različno urejeni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4250-588/2020-1 z dne 31. 7. 2020 se odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v znesku 347, 70 EUR, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ tožniku obračunal in naložil v plačilo prispevke za socialno varnost za čas od 30. 1. 2019 do 29. 2. 2020 s pripadajočimi obrestmi, v skupnem znesku 7.626,79 EUR. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je organ na podlagi svoje evidence, ki temelji na podatkih evidence o obveznem socialnem zavarovanju, ugotovil, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodja A. od 30. 1. 2019 dalje po zavarovalni podlagi 040 za prispevke za socialno varnost v skladu z 16. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Na podlagi izvedene kontrole je bilo ugotovljeno, da tožnik ni obračunal in plačal prispevkov, ki bi jih moral obračunati in plačati skladno s 4. in 6. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV), 1. alineo prvega odstavka 152. člena in 3. alineo prvega odstavka 153. člena ZPIZ-2, drugim odstavkom 51. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), prvim odstavkom 11. člena in 2. točko prvega odstavka 12. člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1), prvo alinejo 136. člena in tretjo alinejo 137. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) ter 352. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Ker tožnik obveznosti ni poravnal v zakonsko določenem roku, se mu obračunajo tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. 2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe je ponovno citiral določila ZPIZ-2, ZZVZZ in ZSDP-1. Dodaja, da se ne more spuščati v zavarovalna razmerja ali zavarovalne podlage, ki jih določa pristojni zavod, temveč le kontrolira pravilnost obračunavanja in plačevanja prispevkov. Po podatkih, ki jih je toženki posredoval zavod, pristojen za zdravstveno zavarovanje, je bil tožnik zavarovan po omenjeni podlagi 040, kar ni sporno. Sporno tudi ni, da je zavod, pristojen za pokojninsko zavarovanje, izdal odločbo z dne 23. 9. 2019, s katero je določil, da ima tožnik lastnost zavarovanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot ustanovitelj in poslovodja omenjene pravne osebe. Zato bi tožnik ugovore o vključitvi v zavarovanje v tujini lahko uveljavljal kvečjemu v tistem postopku, kar je sicer tudi storil, a neuspešno. Če bo tozadevno uspešen na sodišču, pa bo možna tudi obnova odmere prispevkov za socialno varnost. 3. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlaga, naj jo odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek s stroškovno posledico. Navaja, da je sporno, ali je dolžan prispevke plačevati v Sloveniji, saj je rezident v tujini (v zvezi s čimer sicer teče revizijski postopek pred sodiščem tretje stopnje), prav tako je v tujini tudi zavarovan za socialno varnost, obenem pa je tudi sporno, ali ima lastnost zavarovanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji (v zvezi s tem tudi poteka sodni postopek pred socialnim sodiščem). Meni, da je zaradi množenja postopkov, ki so v resnici vsebinsko povezani, prisotna nevarnost neskladnosti odločanja, sam pa trpi birokratsko nasilje in ga organi skušajo taktično izčrpavati, namesto da bi zavzeli stališča glede relevantnih predhodnih vprašanj. Tožnik namreč prispevke že plačuje, saj je zavarovan v BiH za polni delovni čas, kar ni sporno. Posledično pa ne more prihajati do dvojnega plačevanja istih prispevkov, do česar bi se toženka morala opredeliti, saj je to bistveno za predmetno zadevo. Tožnikovo zavarovanje iz zaposlitve v BiH je torej ovira za vključitev v zavarovanje v Sloveniji. Tožnik navaja tudi, da doslej ni imel možnosti podati svoje izjave, saj ni bil vabljen na noben narok, zato se želi osebno opredeliti in podati izjavo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Z izpodbijano odločbo so bili tožniku obračunani in v plačilo naloženi prispevki zavarovanca (za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter starševsko varstvo) in delodajalca (za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni) ter pripadke. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je temelj tožnikove plačilne obveznosti osnovan na podatkih uradne evidence davčnega organa, ki kažejo, da je bil tožnik vključen v obvezno zavarovanje kot družbenik in poslovodja v skladu s 16. členom ZPIZ-2. Materialnopravne podlage, na katere se v utemeljitev tožnikove plačilne obveznosti v svojih obrazložitvah sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski davčni organ, so zakoni, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo in družinske prejemke, urejanje trga dela, prispevke za socialno varnost, ter ZDavP-2. 7. Tožnik s tožbo osporava temelj svoje obveznosti za naložene prispevke, in sicer trdi, da je zavarovan že drugod, v tujini, prav tako pa da izpodbija odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) glede ugotovitve lastnosti zavarovanca. Že iz razloga, ker ugotovitvena odločba ZPIZ o obstoju lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja toženki ne more predstavljati podlage za odmero socialnih prispevkov za vsa druga zavarovanja1, je treba tožbi ugoditi. Tako materialnopravni pogoji kot tudi postopek ugotavljanja lastnosti zavarovane osebe so s področnimi zakoni namreč različno urejeni.

8. Čim pa ni podlage za ostala obvezna zavarovanja na podlagi prijave ali na podlagi odločbe z matičnega področja, davčni organ sploh ne more opraviti nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov, na kar se sicer sklicuje toženka v svoji drugostopenjski odločbi. V postopku nadzora namreč davčni organ ne more sam odločati o vprašanju, ali bi posameznik moral biti vključen v obvezno zavarovanje in na kakšni podlagi, ampak o tem lahko odloča le pristojni nosilec posameznega zavarovanja.2 Glede na navedeno po presoji sodišča v obravnavanem primeru davčni organ v omenjeni odločbi ZPIZ ni imel podlage za izvedbo nadzora v zvezi s prispevki za zdravstveno zavarovanje, starševsko varstvo ter za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Da bi bil tožnik glede teh zavarovanj podal prijavo, pa iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja.

9. Prav pa daje sodišče tožniku tudi glede tega, da v davčnem postopku ni imel možnosti izjave. Iz izpodbijane odločbe namreč ni jasno, ali je bila morebiti izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku. To bi se lahko nakazovalo, saj se v njeni obrazložitvi že v začetku navaja, da je utemeljena na podatkih uradne evidence davčnega organa, kar bi lahko predstavljalo primer po drugem odstavku 73. člena ZDavP-2 (ko se lahko odloča brez posebnega ugotovitvenega postopka, če organ ima ali zbere uradne podatke, potrebne za odločbo, tako da ni potrebno zaslišanje stranke). Vendar pa nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja tudi, da tožnik prispevkov ni obračunal (niti plačal). Glede na navedeno bi, po presoji sodišča, lahko bilo utemeljeno, da se tožniku da možnost izreči se, saj se kaže razhajanje med pozicijo tožnika (ki prispevkov ni obračunal3 in plačal) in podatki, s katerimi razpolaga toženka (da je tožnik po podatkih toženkine evidence bil vključen v obvezno zavarovanje).

10. Ker po navedenem v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu. Ker je bila tožeča stranka v postopku zastopana po odvetniški družbi, zadeva pa je bila rešena na seji, se tožeči stranki prizna 285,00 EUR stroškov ter pripadajoči znesek davka na dodano vrednost. 12. Sodišče je odločilo v zadevi brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa.

1 Sodba VSRS X Ips 63/2021 z dne 2. 2. 2022, tč. 21. 2 Prav tam, tč. 22. 3 V zvezi s tem sodišče izpostavlja še nadaljnjo nejasnost, da davčni organ sicer v nadaljevanju citira določila o predizpolnjenih obračunih prispevkov, vendar za konkretni primer ne pojasni, ali za tožnika obstajajo takšni predizpolnjeni obračuni - izvršilni naslovi in kako se to povezuje z izpodbijano odločbo.