Jedro

Za delo na električnih napravah ali opremi, ki so pod napetostjo, veljajo strogi varstveni ukrepi. Ob ugotovitvi hudih kršitev varstvenih ukrepov s strani delodajalca in ob predpisani dolžnosti vodje del, da opravi preizkus, ali je električna naprava pod napetostjo, ni mogoče očitati neustrezno izobraženemu in neizkušenemu tožniku prispevka k nastanku škode, ker sam ni uporabil preizkuševalca toka.

Izrek

1. Revizija v delu proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo se zavrže. 2. Reviziji v delu proti vmesni sodbi sodišča druge stopnje se ugodi in se ta spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za vso (100 %) tožnikovo nepremoženjsko škodo.

3. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo krivdno in objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke E. d.o.o. ter naložilo toženi zavarovalnici plačilo odškodnine tožniku v skupnem znesku 3.347.858 SIT (sedaj 13.970,36 EUR). Prisojena je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 3.300.000 SIT (13.770,66 EUR) in za premoženjsko škodo 47.858 SIT (199,70 EUR).

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in delno pritožbi tožene stranke ter z vmesno sodbo delno spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ugotovilo odgovornost tožene stranke za 70 % tožnikove nepremoženjske škode, pritožbo glede preostalih 30 % odgovornosti tožene stranke po temelju pa je zaradi tožnikovega lastnega prispevka k nastanku škode zavrnilo. Zaradi odločitve o znesku odškodnine za nepremoženjsko škodo in posledično nove odločitve o stroških je zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Glede premoženjske škode pa je spremenilo prvostopenjsko odločitev tako, da mora tožena stranka plačati znesek 33.560 SIT (140,04 EUR) z obrestmi, zahtevek za plačilo 14.357,40 SIT (59,91 EUR) pa je zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Izpodbija odločitev o tožnikovi lastni odgovornosti za nastanek škode v višini 30 % in navaja kot vrednost izpodbijanega dela sodbe 30 % vtoževane odškodnine, to je znesek 2.024.357,40 SIT (8.447,49 EUR). V reviziji navaja, da je napačna odločitev o tožnikovem 30 % prispevku, ker je sodišče spregledalo celo vrsto pomembnih dejstev. V nadaljevanju opozarja na posamezne izpovedi tožnika in prič ter posamezne ugotovitve izvedenca elektro stroke ter zatrjuje, da ugotovljena dejstva narekujejo materialnopravne zaključke o izključni odgovornosti tožene stranke. Nasprotuje pravni presoji, da delo na napravi pod napetostjo ni delo s povečano stopnjo nevarnosti in meni, da je v primerjavi z vsemi opustitvami odgovornih delavcev delodajalca kakšno tožnikovo morebitno napačno ravnanje zanemarljivo in s tem njegova krivda minimalna, tako da bi bilo treba odločiti, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS št. 73/2007) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija proti odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (4.172,93 EUR). Ker gre v obravnavanem primeru za odškodnino za nepremoženjsko škodo in za odškodnino za premoženjsko škodo, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, je za dovoljenost revizije po 39. in 41. členu ZPP odločilna vrednost vsakega posameznega zahtevka. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo premoženjske škode 14.357,40 SIT (59,91 EUR), ki pomeni izpodbijani del pravnomočne sodbe v zvezi s premoženjsko škodo. Ta znesek ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, zato revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena. Glede na to je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

Revizija proti odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke za nepremoženjsko škodo je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je z vmesno sodbo porazdelilo odgovornost tožnika in tožene stranke v razmerju 30 % proti 70 %, glede zneska odškodnine pa je prvostopenjsko odločitev razveljavilo. Dejanska podlaga navedene presoje so sledeče dejanske ugotovitve: tožnik je kot delavec svojega delodajalca (zavarovanca tožene stranke) E. d.o.o., dne 7.7.1994 opravljal v T. rekonstrukcijska dela na elektro napravah. V elektro omari, ki ni bila pod napetostjo, je bilo treba zamenjati podnožje varovalk. Vodja vzdrževanja v T. J. J. mu je pokazal, da lahko potrebno podnožje vzame iz druge razdelilne elektro omare. Ko je to nameraval storiti, je preščipnil dovodne žice do podnožja. Prišlo je do kratkega stika, zaradi česar je zmanjkalo elektrike. Takrat se je vklopil dieselski agregat, kar je spet povzročilo kratek stik in v omari, kjer je tožnik delal, je prišlo do obločnega ognja, ki je opekel tožnika po obrazu in rokah. Tožnik je bil izšolan elektrikar - elektronik in je imel deset let izkušenj elektrikarja za šibki tok, ni pa bil izobražen in ni imel izkušenj z jakim tokom. Za električno razdelilno omaro, iz katere naj bi vzel podnožje varovalk, je tožnik vedel, da je vrhnji del omare pod napetostjo, za spodnji del omare s podnožjem varovalk pa je ugotovljeno, da je upravičeno mislil, da ni pod električno napetostjo. Prepričan je torej bil, da dela v breznapetostnem stanju, kar se je glede na dogajanje izkazalo, da ne drži. Drugostopenjsko sodišče se je strinjalo s prvostopenjskim sodiščem o krivdni odgovornosti tožnikovega delodajalca zaradi opustitve ukrepov varstva pri delu z električnim tokom. Ob ugotovitvi, da so bila remontna dela v zamudi in da se je mudilo, so bile kršitve varstva pri delu v tem, da je bil tožnik razporejen na delo, za katerega ni bil strokovno usposobljen in izkušen ter da dela ni opravljal pod nadzorom. Tožnikov prispevek k nastanku škode pa je drugostopenjsko sodišče videlo v njegovem ravnanju, ko kot vsak povprečno razumen človek ni preveril napetostnega stanja s preizkuševalcem toka. Revizija temu oporeka s številnimi trditvami o tem, da je pritožbeno sodišče spregledalo celo vrsto pomembnih dejstev, ki bi terjala ugotovitev, da je zavarovanka tožene stranke v celoti odškodninsko odgovorna. Revizija opozarja na posamezne izpovedi tožnika in prič ter na posamezne ugotovitve izvedenca elektro stroke, ne pa na konkretne dejanske ugotovitve sodišča, iz katerih bi lahko izhajali drugačni materialnopravni zaključki. Vse te obširne trditve pomenijo le ukvarjanje z dejanskim stanjem, ki ne more biti uspešno, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Po oceni revizijskega sodišča pa je relevanten tisti del revizije, kjer tožeča stranka primerja vse opustitve odgovornih delavcev delodajalca z morebitnim tožnikovim napačnim ravnanjem, ki ima po mnenju tožeče stranke zanemarljivo majhno težo. Revizijsko sodišče temu pritrjuje, saj so ravnanja in opustitve odgovornih delavcev tožnikovega delodajalca pomenile hude kršitve varstvenih predpisov. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o varstvu pri delu (ZVD - PB, Uradni list SRS št. 47/86) je nalagal obveznosti tako delavcu kot delodajalcu, vendar predvsem slednjemu zaradi zagotovitve varnega dela delavcem pri njihovem delu. Na podlagi tega zakona izdani Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Uradni list RS št. 29/92) pa natančno določa ukrepe varstva pri delu pred nevarnostjo električnega toka in vsebuje stroge določbe, ki nalagajo organizatorjem dela na elektroenergetskih objektih, elektroenergetskih postrojih in električnih napravah stroge varnostne ukrepe, še posebej, ko gre za delo na napravah pod napetostjo. Ta pravilnik določa kot pravilo delo na električnih napravah v breznapetostnem stanju, delo pod napetostjo pa je dovoljeno samo v izjemnih primerih. Po 54. in 85. ter 86. členu pravilnika predstavlja delo pod napetostjo veliko nevarnost v primerih, če niso izvedeni posebni in ustrezni varstveni ukrepi, ki so v tem, da lahko taka dela izvajajo samo strokovnjaki elektrotehniške stroke, ki so še posebej usposobljeni, ki so zdravstveno sposobni za takšna dela, da gre za dela po postopku, ki mora biti vnaprej določen in preverjen, da se morajo uporabljati ustrezna orodja, da morajo biti izdelana pisna navodila in da morajo biti določeni dokumenti za varno delo. Drugačni ukrepi veljajo za delo v breznapetostnem stanju, pri čemer pa se za tako delo šteje po 14. točki 5. člena pravilnika delo, ki se opravlja na električni napravi ali električni opremi, v kateri je iz vseh električno vodljivih delov, tudi iz kabelskih in zračnih vodov, izklopljena napetost in so pred pričetkom dela izvedeni predpisani varstveni ukrepi. V obravnavanem primeru bi torej tudi tedaj, če bi bil samo zgornji del električne razdelilne omare pod napetostjo, kot je upravičeno verjel tožnik, veljalo, da gre za delo pod napetostjo, za katerega veljajo navedeni strogi varstveni ukrepi. Ugotovljeno je bilo, da ti ukrepi niso bili izvedeni, še posebej pa je treba glede na stališče izpodbijane sodbe, da bi tožnik moral preverjati napetostno stanje s preizkuševalcem toka, opozoriti na določbo 66. člena pravilnika. Ta namreč nalaga vodji del oziroma vodji delovne skupine obveznost, da preveri izvedene ukrepe varstva pri delu, ugotovi, ali je električna naprava ali oprema pod napetostjo in sam izklopi napetost oziroma zagotovi dodatne varstvene ukrepe in da nalog za začetek dela. Med ostalim je bila torej dolžnost vodje del opraviti preizkus, ali je električna naprava pod napetostjo, in če ta tega ni opravil, je težko očitati neustrezno izobraženemu in neizkušenemu tožniku, ki je zaupal odgovorni osebi, ki mu je naložila delo, da sam preverja napetostno stanje. Okoliščina, da tožnik ni uporabil preizkuševalca toka, je zato v obravnavanih okoliščinah ob ugotovljenih hudih kršitvah varstvenih predpisov s strani delodajalca, tako zanemarljiva, da ne opravičuje ugotovitve kakršnegakoli prispevka oškodovanca k nastali škodi.

Glede na tako presojo je revizijsko sodišče ugotovilo delno zmotno uporabo materialnega prava pri odločitvi pritožbenega sodišča o podlagi za nepremoženjsko škodo in je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in vmesno sodbo drugostopenjskega sodišča spremenilo tako, da se ugotovi popolna (100 %) odškodninska odgovornost tožene stranke za v tej tožbi uveljavljeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob presoji o popolni 100 % krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke in glede na to, da po 154. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89) velja kot primarna krivdna odgovornost, revizijskemu sodišču ni bilo treba obravnavati v reviziji načetega vprašanja, ali obstaja tudi objektivna odgovornost tožene stranke.

Ker je o nepremoženjski škodi izdana vmesna sodba in bo o višini odškodnine odločeno v ponovljenem postopku pri prvostopenjskem sodišču, ko bo znan končni uspeh strank v tem pravdnem postopku, je revizijsko sodišče odločilo, da se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.