Jedro

CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, zaradi česar je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila ZUP (1986), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku, praviloma nastopijo šele z njeno dokončnostjo. Ker je bila drugostopenjska odločba tožene stranke, s katero je postala prvostopenjska odločba dokončna, izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka, je glede na določilo 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine s strani tožene stranke absolutno zastarala.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke z dne 12.8.2003 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.8. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 30.10.2001, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti tožeči stranki naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v znesku 228.143,00 SIT za blago, prijavljeno po uvozni carinski deklaraciji z dne 21.10.1990. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka s citirano carinsko deklaracijo ob uvozu uveljavljala veljavo 50 čl. Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.) in v skladu z Navodilom za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ (1976) predložila tudi izjavo, da bo uvoženi repromaterial v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz, ki bo vrednostno presegal uvoz za najmanj 50 % in da bo izvoz izvršila v roku enega leta od dneva prehoda blaga čez carinsko črto (21.11.1990), torej najkasneje do 21.11.1991. Ker izvoz ni bil opravljen, je carinski organ po uradni dolžnosti carinskemu zavezancu naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v navedenem znesku.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in ugotavlja , da je v obravnavani zadevi sporno, ali so s prvostopno odločbo odmerjene in v plačilo naložene carinske obveznosti zastarale. Predmet obravnave v konkretnem postopku je tožničin uvoz zaradi izvoza, v katerem tožeča stranka na podlagi 50. člena tedaj veljavnega CZ (1976) ob uvozu blaga po carinski deklaraciji št. 1957 z dne 21.10.1990 ni plačala carine in drugih uvoznih dajatev, saj se je zavezala uvoženo blago v celoti uporabiti pri proizvodnji in ga v roku enega leta od dneva prehoda čez carinsko črto, s povečano vrednostjo najmanj za 50 %, ponovno izvoziti. Iz carinske deklaracije št. 1957 z dne 21.10.1990 je razvidno, da je blago prešlo čez carinsko črto dne 18.11.1990, zaradi česar je enoletni rok, v katerem bi morala tožeča stranka izpolniti svojo obveznost, potekel 18.11.1991. Carinska obveznost je nastala 18.11.1991, kar med strankama tudi ni sporno. Upoštevaje določbo 182. člena CZ (1995) in določbo 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in 33/96, v nadaljevanju Uredba), je prvostopni carinski organ po presoji sodišča pravilno obračunal carinski dolg v skladu s predpisi, veljavnimi na dan nastanka carinskega dolga. Uporaba določb CZ (1976) pa velja tudi za reševanje vprašanja zastaranja carinskih obveznosti. Po določbi 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Tožeča stranka se v tožbi strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je bil relativni zastaralni rok večkrat pretrgan, ugovarja pa ugotovitvi, da ni potekel absolutni rok za zastaranje. Glede na citirano določbo CZ (1976) in na ugotovljen datum nastanka carinske obveznosti (18.11.1991), sodišče ugotavlja, da je takšen ugovor neutemeljen. Desetletni absolutni zastaralni rok za izterjavo sporne carinske obveznosti je v predmetni zadevi potekel 18.11.2001, prvostopna odločba, s katero je bila obravnavana obveznost odmerjena, je bila izdana znotraj tega roka dne 30.10.2001. Znotraj tega roka, to je dne 2.11.2001, pa je bila ta odločba tožeči stranki tudi vročena, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov. Po presoji sodišča je bil obračun carinskih dajatev in naložitev plačila le-teh zakonit, saj je bil opravljen pred iztekom absolutnega zastaralnega roka za izterjavo carinskih obveznosti. Glede nastanka carinske obveznosti je tožeča stranka sicer napačno ugotovila, da je blago prešlo carinsko črto dne 21.11.1990, v posledici česar je tudi napačno zaključila, da je enoletni rok za ponoven izvoz potekel dne 21.11.1991 oziroma, da je tega dne nastala carinska obveznost. Vendar takšen napačen zaključek ni vplival na pravilnost ugotovitve, da v času izdaje prvostopne odločbe dne 30.10.2001 oziroma njene vročitve tožnici dne 2.11.2001 še ni potekel desetletni absolutni zastaralni rok. Res je sicer, da je v konkretnem primeru desetletni rok za izterjavo carinske obveznosti pretekel pred izdajo izpodbijane odločbe, torej pred dokončnostjo in izvršljivostjo prvostopne odločbe. Vendar ta okoliščina na zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva, ker je za ta postopek relevantno vprašanje zastaranja carinske obveznosti v času izdaje prvostopne odločbe. V skladu z navedenim je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu z določbo 1. odstavka 59. člena ZUS.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odloči v skladu s tožbenim zahtevkom. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti spregledalo temelj tožničine tožbe, to je absolutno zastaranje zadeve. Nesporno je, da je 21.11.1991 za tožnico nastala obveznost plačila carinskih dajatev, pri čemer je ključnega pomena, da je 21.11.2001 potekel absolutni desetletni zastaralni rok. Zaradi navedenega je po mnenju tožeče stranke zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje o drugi prvostopenjski odločbi, izdani v ponovljenem postopku, ki naj bi bila izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka. Odločba na prvi stopnji v danem primeru ne pomeni ničesar, saj je bilo zoper njo pravočasno vloženo redno pravno sredstvo, to je pritožba, o kateri je drugostopenjski organ odločil z odločbo z dne 12.8.2003, torej bistveno kasneje od preteka desetletnega roka. Ključnega pomena pri tej zadevi pa je dejstvo, da kljub pravnomočnosti in izvršljivosti prvostopenjske odločbe pristojni carinski organ nikoli ni izvršil oziroma kakorkoli zahteval njene izvršitve, vse do danes. Za tožečo stranko je tako zaradi absolutnega zastaranja zadeva zaključena. Po mnenju tožeče stranke tudi ni mogoče upoštevati stališča sodišča prve stopnje, da dejstvo izdaje drugostopenjske sodbe po poteku zastaralnega roka ne vpliva na zakonitost te odločbe, saj za takšno stališče sodišče nima nobene podlage v zakonu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007. Tožena stranka ni podala odgovora.

Revizija je utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v pritožbi sicer izrecno navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, "predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja," smiselno pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi namreč le zatrjuje, da je sodišče spregledalo temelj tožničine tožbe, in sicer absolutno zastaranje zadeve, kar pa je po vsebini materialnopravni ugovor, ne pa ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi če bi tožeča stranka pravilno in obrazloženo uveljavljala razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče slednjega ne bi presojalo, saj po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 le-ta ni dopusten kot revizijski razlog v upravnem sporu. Revizijsko sodišče pa tudi ni preizkušalo bistvenih kršitev določb postopka, saj tožeča stranka v reviziji ni navedla, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Revizijsko sodišče je tako v obravnavanem primeru presojalo le uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi je potrebno uporabiti določila Carinskega zakona (CZ 1976, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.), upoštevaje, da je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ 1995, Uradni list RS, št. 1/95), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996. Navedeni zakon sicer nima izrecnih določil v zvezi z zastaranjem naknadnega obračunavanja carinskega dolga, temveč govori le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ (1976) namreč pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine pa v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

Glede na navedeno mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatev. To pomeni, da je po preteku tega roka kakršnakoli aktivnost carinskih organov brez pomena, saj ne more privesti do izterjave carinske obveznosti, ki pa je osnovni namen celotnega carinskega postopka.

V obravnavani zadevi tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je pravica do izterjave carine absolutno zastarala. Kot izhaja iz carinske deklaracije št. 1957 z dne 21.10.1990, in kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je carinska obveznost tožeče stranke nastala 18.11.1991, ko je potekel enoletni rok od dneva prehoda blaga čez carinsko črto. Desetletni absolutni zastaralni rok je glede na navedeno začel teči 18.11.1991 in je potekel 17.11.2001. Neutemeljeno je navajanje sodišča prve stopnje, da naj bi bila izpodbijana odločba zakonita, ker je bila prvostopenjska odločba izdana znotraj relativnega oziroma absolutnega zastaralnega roka. Ker CZ (1976) ne napotuje na subsidiarno uporabo predpisa, ki ureja davčni postopek, je v obravnavanem primeru potrebno uporabiti določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986, Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki v 224. členu določa, da materialnopravni učinki odločbe, izdane v upravnem postopku nastopijo praviloma šele z njeno dokončnostjo.

Drugostopenjska odločba tožene stranke z dne 12.8.2003, s katero je postala prvostopenjska odločba tožene stranke, z dne 30.10.2001 dokončna, izvršljiva pa, kot izhaja iz izreka te odločbe, po poteku 8 dni od dokončnosti odločbe, je bila izdana po preteku absolutnega zastaralnega roka, kar pomeni, da je glede na določilo 56. člena CZ (1976) pravica do izterjave carine s strani tožene stranke absolutno zastarala.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialni predpis, in sicer določbe 56. člena CZ (1976) o absolutnem zastaranju pravice do izterjave carine, je revizijsko sodišče na podlagi 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.