Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v okviru reorganizacije v letu 2020 na novo delovno mesto vodja prodaje novih vozil prenesla del tožnikovih nalog vodje prodaje novih vozil znamke E. Odvzem dela nalog oziroma njihov prenos na drugo delovno mesto predstavlja poslovno odločitev delodajalca glede spremembe organizacije dela, v katero sodišče ne more posegati, niti ocenjevati njene smiselnosti, primernosti ali učinkovitosti. Preverja le, ali je do spremenjene organizacije dela dejansko prišlo. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da so bile v 2020 na vodjo prodaje novih vozil prenesene tožnikove naloge, vezane na vodenje prodajne ekipe (prodajnih svetovalcev) oddelka E. v smislu nadzora nad kadrovskimi vprašanji, ter deloma delovne naloge, vezane na vodenje prodaje v smislu nadzora nad prodajnimi postopki novih vozil znamke E.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 9. 2022, ter za priznanje pravic skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da stranki krijeta sami vsaka svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da dokazna ocena ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka in kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Sodišče je sledilo le A. A. in B. B., ki sta večino svojih izpovedi podala mimo trditvene podlage toženke. Storilo je absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za predložitev plačilnih list B. B. in C. C. Ni se opredelilo do izpovedi D. D., ki je bil odpuščen na enak način kot tožnik. Prekoračilo je trditveno podlago toženke o tem, zakaj je v letu 2020 kljub novo sistemiziranemu delovnem mestu vodja prodaje novih vozil ohranila tožnikovo delovno mesto vodja prodaje. Nepravilno je zaključilo, da je tožnik še vedno izvajal naloge vodje prodaje ter imel pooblastila, ki jih prodajni svetovalci niso imeli. V nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom je ocenilo, da ga toženka ni degradirala na delovno mesto prodajnega svetovalca. Tudi glede reorganizacije po podaji odpovedi tožniku je dejansko stanje ugotovljeno napačno. Toženka je sistemizirala identično delovno mesto, katerega naloge je do tedaj opravljal B. B. kot vodja prodaje novih vozil. Z različnimi opisi enakih del skuša prikazati, da gre za različna delovna mesta, vendar temu ni tako. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo prereka njene navedbe ter predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu vodja prodaje, na katerem je opravljal dela in naloge vodje prodaje novih vozil blagovne znamke E. (v nadaljevanju: E.). Dne 12. 9. 2022 mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). V odpovedi se je toženka sklicevala na notranjo analizo delovnega procesa, ki je pokazala, da lahko naloge vodje prodaje novih vozil E. podružnice F. v dosedanjem obsegu dela in kakovosti opravlja tudi vodja prodaje novih vozil. Sklicevala se je tudi na analizo prodajnih rezultatov prodaje novih vozil E. v obdobju od januarja do junija 2022, ki je pokazala negativen trend in zaostajanje za planom. Navedla je, da je to razlog za optimiziranje števila zaposlenih in za neobstoj potreb po opravljanju dela tožnika. Ukinila je njegovo delovno mesto, naloge, ki jih je opravljal, pa prenesla na delovno mesto vodja prodaje novih vozil. 7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi 8. člena ZPP in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker naj bi bila prvostopenjska dokazna ocena pristranska in arbitrarna. V zvezi z dokaznim zaključkom, da je bila odpoved podana iz utemeljenega poslovnega razloga, ki je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje sprejelo celovito, skrbno, preverljivo in prepričljivo dokazno oceno, ki ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Ta določba je lahko bistveno kršena le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), česar prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati. Z njo pritožbeno sodišče soglaša in ugotavlja, da so izpovedi tožnika, prič ter listine ocenjene pravilno. Neutemeljeno je pritožbeno splošno nasprotovanje verodostojnosti prič A. A. in B. B., brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njuno verodostojnost. 8. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi D. D. V dokazni oceni je pravilno poudarilo tiste dokaze, ki so bili ključni za ugotovitev odločilnih dejstev. Do izpovedi priče, za katero je štelo, da se ne nanaša na pravno pomembna dejstva, se ni bilo dolžno opredeljevati. Na ta način je torej posredno1 odgovorilo tožniku, da izpoved te priče ni bila pravno pomembna. Pritožbeno sodišče s tem soglaša in ugotavlja, da iz izpovedi D. D., ki jo izpostavlja pritožba, izhaja zgolj pavšalno subjektivno mnenje, da je toženka degradirala tožnika, kar je D. D. utemeljeval s tem, da ga je pričel klicati B. B., ga spraševati za stvari, češ da je sedaj on odgovoren za to, za kar je bil do tedaj tožnik ... Sicer pa izpoved D. D. v splošnem pritrjuje sprejetemu dokaznemu zaključku sodišča o tem, da je B. B. kot vodja prodaje novih vozil v letu 2020 prevzel določene tožnikove naloge.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka v okviru reorganizacije v letu 2020 na novo delovno mesto vodja prodaje novih vozil prenesla del tožnikovih nalog vodje prodaje novih vozil znamke E. Odvzem dela nalog oziroma njihov prenos na drugo delovno mesto predstavlja poslovno odločitev delodajalca glede spremembe organizacije dela, v katero sodišče ne more posegati, niti ocenjevati njene smiselnosti, primernosti ali učinkovitosti. Preverja le, ali je do spremenjene organizacije dela dejansko prišlo. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da so bile v 2020 na vodjo prodaje novih vozil prenesene tožnikove naloge, vezane na vodenje prodajne ekipe (prodajnih svetovalcev) oddelka E. v smislu nadzora nad kadrovskimi vprašanji (odobravanje dopustov in drugih odsotnosti), ter deloma delovne naloge, vezane na vodenje prodaje v smislu nadzora nad prodajnimi postopki novih vozil znamke E. (dvojno podpisovanje obrazcev za vračilo preplačil strankam, odobravanje popustov pri nakupu). Sodišče prve stopnje se je s tem, ko je na podlagi izpovedi B. B. pravilno ugotovilo, da kot nadrejeni vodja prodaje novih vozil po "sistemu štirih oči" podpisuje tipske obrazce za vračilo preplačil strankam in skrbi za celotno komunikacijo oddelka prodaje novih vozil vseh znamk (kar dokazujeta e-sporočili glede dobave penine in testnega vozila G. za novinarsko konferenco), opredelilo do s tem povezanih trditev tožnika. Ta je namreč navajal, da mu je B. B. prevzel komunikacijo z uvoznikom, direktorjem, strankami in poslovnimi partnerji ter odobravanje raznih nalogov za izplačila. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z navedeno ugotovitvijo prekoračilo trditveno podlago, zato ni utemeljen.

10. Zmotno je pritožbeno zavzemanje za zaključek, da je B. B. na novo sistemiziranem delovnem mestu v letu 2020 prevzel vse vodstvene naloge tožnika. Kot namreč izhaja iz pravilne prvostopenjske ugotovitve, delovni mesti tožnika in B. B. vsebinsko nista bili enaki - delovno mesto B. B. (vodja prodaje novih vozil) je bilo nadrejeno tožnikovemu in je v enotnem vodenju prodaje združevalo vse znamke, tudi H. in I., za kateri tožnik v okviru svojega delovnega mesta ni bil zadolžen. Obravnavani primer oziroma situacija tožnika tako ni primerljiva z dejanskim stanjem v zadevi Pdp 289/2013, ki jo izpostavlja pritožba. V citirani zadevi je bilo namreč (v nasprotju s predmetnim sporom) ugotovljeno, da je imela delavka, na katero naj bi bile prenesene delovne naloge tožeče stranke, dejansko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za enako delovno mesto kot tožeča stranka.

11. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovi trditvi, da ga je toženka z odvzemanjem delovnih nalog degradirala na delovno mesto prodajnega svetovalca. Nasprotuje ji namreč pravilna prvostopenjska ugotovitev, podprta z izpovedjo A. A., da je tožnik še vedno izvajal določene naloge vodje prodaje in imel pooblastila oziroma pravice, ki jih prodajni svetovalci niso imeli (kontroliranje stroškov stroškovnega mesta, potrjevanje internih in eksternih računov, možnost kontrole programov, pregleda nad poslovanjem, sklenjenimi pogodbami iz dobave, razlikami v ceni in vpogledov v naročila vozil). Dejstvo, da je imel za razliko od prodajnih svetovalcev dostop do programov J. in K., ter da je ohranil osnovno plačo kot vodja prodaje, nenazadnje izhaja tudi iz izpovedi tožnika. Z navedeno prvostopenjsko ugotovitvijo sodišče prve stopnje torej ni preseglo trditvene podlage toženke, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožba. Trditveno breme iz 7. člena ZPP obsega navedbo odločilnih dejstev, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera. Sodišče ne prekorači trditvene podlage, če v okviru strankinih trditev upošteva izpoved priče o posameznih okoliščinah primera. Bistveno je, da je toženka s trditvami v vlogah dovolj določno nasprotovala očitkom tožnika, da je bil degradiran v prodajnega svetovalca, s čimer je svojemu trditvenemu bremenu zadostila. Iz enakega razloga je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je izven trditvene podlage toženke izpoved A. A. o tem, da so v 2020 tožnikovo delovno mesto vodje prodaje za znamko E. ohranili zaradi večjega obsega prodaje in večjega števila prodajnih svetovalcev na tej znamki. Navedena izpoved namreč sodi v okvir zatrjevanja toženke v odgovoru na tožbo, da je (kljub reorganizaciji v letu 2020) ohranitev delovnega mesta vodja prodaje novih vozil za blagovno znamko E. ocenjevala kot smiselno in smotrno za potrebe delovnega procesa.

12. Prvostopenjski presoji, da tožnik ni bil degradiran v prodajnega svetovalca, pritožba neutemeljeno nasprotuje z izpostavljanjem njegove izpovedi o odvzetih bonitetah glede prenosnega računalnika in odločanja o tem, katera službena vozila bo kdo vozil, ter izpovedi o spremembi bonitete (uporabe službenega vozila nižjega ranga). Spremembe v bonitetah, provizijah kot tudi pričakovanje toženke, da se tožnik bolj aktivno vključi v prodajo novih vozil, zaradi česar ga je z namenom enakovredne prepoznavnosti pred strankami začela predstavljati kot prodajnega svetovalca, ne pomenijo degradacije tožnika v smislu odvzema vseh delovnih nalog oziroma onemogočanja opravljanja dela iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima tudi delovno mesto vodja prodaje v opisu del in nalog navedeno prodajo novih vozil, zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na trditve tožnika, da pred samo reorganizacijo v letu 2020 praktično ni sodeloval pri prodaji vozil. Sicer pa slednje niti ne drži, saj je v tretji pripravljalni vlogi sam navedel, da je zaradi pozicije in ugleda, ki ga je imel, prodal tudi nekaj vozil, ter da je to za vodjo prodaje povsem običajno.

13. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem z namenom dokazovanja zatrjevane degradacije tožnika v prodajnega svetovalca izpostavlja iz konteksta vzeti del izpovedi A. A. o tem, da postane vodja prodaje ob zmanjšanju obsega prodaje prevelik strošek in mora tudi sam prevzeti prodajo. Iz izpovedi te priče namreč izhaja tudi, da je toženka ugotovila, da se ji ob upadli prodaji glede na ekonomijo obsega in stroškovni vidik ni izplačalo imeti samostojnega vodje prodaje za vozila E., če ni na letni ravni prodanih vsaj 350 do 500 novih vozil. Ta izpoved potrjuje utemeljenost toženkine trditve, da bi bil obstoječi način organizacije dela (z nadaljnjo ohranitvijo tožnikovega delovnega mesta) stroškovno neučinkovit. Pravilna je torej prvostopenjska ugotovitev, da je toženka sčasoma ugotovila, da lahko vodja prodaje novih vozil (B. B.) v celoti opravlja naloge delovnega mesta tožnika, zaradi česar je v letu 2022 izvedla reorganizacijo poslovanja v podružnici F. tako, da je ukinila tožnikovo delovno mesto, naloge, ki jih je opravljal, pa prenesla na vodjo prodaje novih vozil. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljen ekonomski razlog, kot je obrazložen v odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožbenim zavzemanjem ne ugotavlja razlogov za dvom v pravilnost prvostopenjskega zaključka, da sistemizacija novega delovnega mesta vodja prodaje in namestnik direktorja regionalnega področja L., do katere je prišlo po podani odpovedi tožniku, ne vpliva na presojo zakonitosti te odpovedi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, novo zaposleni C. C. na tem delovnem mestu ni prevzel nobene naloge ukinjenega tožnikovega delovnega mesta, niti nalog delovnega mesta, ki ga zaseda B. B. C. C. namreč skrbi za operativno vodenje podružnice in njenega celotnega poslovanja, kar vključuje prodajo novih in rabljenih vozil vseh znamk ter poprodajno ponudbo. To delovno mesto je nadrejeno delovnemu mestu B. B., ki vodi prodajo novih vozil vseh znamk (poleg E. tudi H. in I.), medtem ko je bil tožnik vodja prodaje novih vozil le za blagovno znamko E. Neutemeljeno je zato vztrajanje pritožbe, da toženka z različnimi opisi del, ki naj bi bila dejansko enaka, prikazuje, da gre za različna delovna mesta.

15. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s prvostopenjskimi razlogi, na katerih temelji presoja, da toženka tudi drugih izpostavljenih delavcev ni zaposlila zato, da bi z njimi nadomestila delo tožnika. Pritožbeno prerekanje te ugotovitve je zgolj pavšalno.

16. Četudi bi toženka z drugačnim načinom obračunavanja plače in spremembo provizijskega sistema tožnika dejansko oškodovala (kar je trdil tožnik in je sicer predmet drugega spora, v katerem zahteva plačilo razlike v plači), to ne more vplivati na drugačno presojo zakonitosti odpovedi, saj ostaja ugotovljeno dejstvo, da je potreba po tožnikovem delu prenehala v posledici izvedene reorganizacije oziroma poslovne odločitve toženke o prerazporeditvi njegovega dela v letu 2022. Pritožbeno sodišče se zato ni opredelilo do pritožbenih navedb glede plače in provizij (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Ni podana smiselno uveljavljana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za predložitev plačilnih list B. B. in C. C.; s tem naj bi bilo tožniku po mnenju pritožbe onemogočeno dokazovanje njegove trditve, da je B. B. z letom 2020 prevzel tožnikovo plačo, kar dokazuje, da je prevzel tudi njegovo delo, ter trditve, da njegova odpoved ni bila stroškovno utemeljena, kar potrjujeta višini plač B. B. in C. C., ki nista zanemarljivi. Sodišče prve stopnje je že na podlagi izvedenih dokazov naredilo zaključek, da so bile po reorganizaciji v letu 2020 tožnikove naloge delno prenesene na delovno mesto B. B., zato plačilne liste za ugotovitev te okoliščine niso bile ključne. Nadalje iz prvostopenjske sodbe izhaja, da so bila delovna mesta tožnika, B. B. in C. C. med seboj različna tako glede delovnih nalog kot glede hierarhičnega položaja pri toženki. Sodišče prve stopnje je zato sprejelo pravilno stališče, da višina plač (in s tem plačilne liste) B. B. in C. C. ne more biti pomembna za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. V tretji pripravljalni vlogi je tožnik navajal, da bo iz plačilnih list razvidno tudi to, da se je njegova plača zaradi enostranske odločitve toženke znižala, in za koliko je bil oškodovan kot vodja prodaje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta dejstva niso odločilna za presojo, ali je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na vse obrazloženo sodišče prve stopnje toženki utemeljeno ni naložilo predložitve plačilnih list, kar tudi ni predstavljalo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, kot to zmotno očita pritožba.

18. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajal resen in utemeljen poslovni razlog, zaradi katerega je postalo tožnikovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi nepotrebno, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

19. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Sodišče se lahko opredeli do vsakega dokaza posebej, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za relevantne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, in to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno navedlo, zakaj ni upoštevalo nekaterih izpovedi prič oziroma določenega dokaza, kršilo določbe postopka (smiselno prim. Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve).