Jedro

Ker so bile nekatere nepremičnine upravičencema vrnjene v naravi, v tem delu ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, revidentka pa z revizijo ne napada višine odškodnine za čisto neto aktivo podjetja ali vrednosti podjetja. Nadalje revidentka ni natančno in konkretno navedla spornega pravnega vprašanja, niti ni navedla ali predložila odločb, v katerih bi sodišče odločilo drugače kot v obravnavani zadevi, zelo hude posledice pa je samo pavšalno zatrjevala, zato revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica po odvetniku dne 23. 6. 2008 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z obstojem pogojev iz vseh treh točk drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo proti dopolnilni odločbi Upravne enote Lenart z dne 21. 11. 2007, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarstvo z dne 12. 2. 2008. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo med drugim odločil, da se upravičencema A.A. in B.B. vrne podržavljeno premoženje – Podjetje C. C.C., in sicer tako, da se vrne vsakemu do ½ solastninskega deleža v last in posest bremen proste tam navedene nepremičnine, da jima za čisto neto aktivo podjetja, ob upoštevanju v naravi vrnjenega premoženja, pripada odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD d.d.), v višini 126.753,14 DEM, glede na solastninski delež vsakemu v znesku 63.376,57 DEM (1.a, 1.b in 1.c točka izreka), da je zavezanka SOD d.d. dolžna izročiti obveznice v navedeni višini skrbniku za posebni primer D.D. tri mesece po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe (2. točka izreka), da je vrednost podržavljenega podjetja C. C.C. v času podržavljenja znašala 146.891,75 DEM in v času denacionalizacije 20.138,61 DEM (3. točka izreka) ter v 7. točki izreka odločil, da se zahteva za denacionalizacijo tam navedenih nepremičnin zavrne. Tožena stranka je tožničino pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da sta upravičenca nepremičnine parc. št. 15 in 14, obe pri vl. št. ... ter 12 in 19, obe pri vl. št. ..., vse k.o. ..., dobila vrnjene v naravi, zato v tem delu sploh ne gre za spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka trdi, da v tem upravnem sporu parc. št. 10, 19, 12 in 15, včasih pri vl. št. ..., in tudi parc. št. 22 (vl. št. ne navede), vse k.o. ..., sploh ne bi smele biti predmet denacionalizacije, pri čemer pa z revizijo ne napada višine odškodnine za čisto neto aktivo podjetja ali vrednosti podjetja C. C.C. ob podržavljenju oziroma ob vračanju. Vrhovno sodišče ob tem še poudarja, da iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je skupna vrednost parc. št. 12, 22, 19, 15 – del in 14 (zadnja niti ni ena izmed nepremičnin, glede katerih revidentka izpodbija upravno odločbo), ob denacionalizaciji znašala 20.138,61 DEM, kar pomeni, da niti skupna vrednost vseh zgoraj navedenih nepremičnin ne doseže zneska 20.000 EUR. Nepremičnina parc. št. 10, ki jo izpostavlja revidentka, pa sploh ni predmet izpodbijane upravne odločbe. Odločitev v zvezi z nepremičninami, glede katerih je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena, pa z revizijo ni izpodbijana. Glede na navedeno revizija iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6. Revidentka nadalje uveljavlja obstoj pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je reviziji dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revidentka zatrjuje, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in v sodni praksi o takšnih pravnih vprašanjih ni enotnosti. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, česar pa revidentka ni storila. V zvezi s trditvijo o neenotni sodni praksi pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da revidentka ni niti navedla ali predložila odločb, v katerih bi sodišče odločilo drugače, kot je odločilo v obravnavani zadevi. Revizija zato iz razloga po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

7. Revizija je skladno s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker revidentka razen pavšalnega zatrjevanja, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice, svojih trditev ni z ničemer obrazložila, revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ni dovoljena.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.