Jedro

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pravilno štelo, da je otrok B.B. v relevantnem obdobju dejansko živela v Srbiji, kjer je opravljala večino svojih aktivnosti, bistvenih za dosego življenjskih ciljev, primernih njeni starosti in statusu. Zato je utemeljeno zaključilo, da pri B.B. ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 73. členu ZSDP-1 za priznanje pravice do otroškega dodatka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2019 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 5. 2018 ter da se Centru za socialno delo A. naloži, da v 30 dneh odmeri in izplača tožeči stranki otroški dodatek za mld. B.B. od vključno 1. 6. 2018 do vključno 31. 5. 2019 skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka. Povzema obrazložitev sodbe, v kateri med drugim sodišče prve stopnje navaja, da določena oseba dejansko živi tam, kjer opravlja vse ali pretežni del svojih bistvenih življenjskih aktivnosti. Meni, da je navedena opredelitev dejanskega bivanja napačna in da se lahko v današnjem svetu, ki je mobilen, dejansko življenje na določenem območju opredeli le območje, v katerem oseba izpolnjuje temeljne življenjske interese. Pri mld. B.B. pa je to Slovenija, kjer živita starša. Šolanje je gotovo pomemben interes mladoletnega otroka, vendar pa je dejstvo, da osnovna socializacija poteka v družini, da mladoletnega otroka do ekonomske neodvisnosti ob rednem šolanju vzdržujeta starša, da je otrok zdravstveno zavarovan po starših, kar velja tudi za mld. B.B.. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da iz evidenc izhaja, da naj tožnika niti njuna otroka ne bi bila zdravstveno zavarovana v Sloveniji. Pri tem ne navaja iz kakšnih evidenc to izhaja. S tem svojim stališčem oziroma ugotovitvami pred odločitvijo v tej zadevi ni seznanilo tožnikov. To pa pomeni, da tožnikoma ni bila dana možnost obravnavanja glede te okoliščine, ki je tudi po mnenju sodišča odločilna. S tem je bila storjena bistvena kršitev postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) - 8. člen. Nadalje tožnika menita, da se 73. člen Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 26/2014 s spremembami, v nadaljevanju ZSDP-1) nanaša na dejansko bivanje staršev in ne otroka v Sloveniji. Drugačna razlaga bi zopet pomenila kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Sodišče prve stopnje očita tožnikoma, da za svojo trditev, da se mld. B.B. med počitnicami, prazniki in vikendi vrača domov, nista predložila nobenega dokaza. Vendar pa je sodišče namesto zaslišanja drugega tožnika, le-tega pozvalo, naj se izjavi o okoliščinah šolanja mld. B.B., drugi tožnik pa je pri tem navedel, da hči prihaja skoraj vsak vikend, vse praznike in za počitnice domov. Sodišče prve stopnje s stališčem, da sporočenih podatkov o prihajanju mld. B.B. domov ne šteje za resnične, ni seznanilo tožnikov tako, da izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja. Tožba je bila vložena, ker obrazložitev odločbe Centra za socialno delo A. z dne 14. 5. 2018 ni vsebovala navedb, na kakšne dokaze je oprta ugotovitev, da otroka tožnikov ne živita v Sloveniji. Dejansko bivanje sodišča prve stopnje skuša opredeliti z analogijo z ureditvijo v Zakonu o državljanstvu in izvedbeni uredbi. Meni, da analogija govori v prid trditve tožnikov. Dejstvo, da iz primerjave sledi, da odsotnost tujega državljana celo v primeru šolanja ne šteje za prekinitev bivanja, če zato obstaja objektivni razlog. Tudi v primeru mld. B.B. je situacija analogna, saj starša pošljeta otroka na šolanje k teti, ker mati zaradi bolezni ne more zadostno skrbeti za otroka. Huda bolezen matere je gotovo razlog, zaradi katerega mati ne more skrbeti za otroka, ki se šola in potrebuje pomoč. Nadalje navaja, da če se slovenski otroci šolajo v Avstriji in so po odločitvah centra za socialno delo upravičeni do otroškega dodatka, mld. B.B. pa naj ne bi bila, gre za kršitev pravice do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožnikov, da vpogleda v več primerov, ko se slovenski otroci šolajo v Avstriji, zavrnilo, češ da ni vezano na odločitev upravnih organov ter ne da bi navedlo primere, kar na splošno ugotavlja, da gre za obmejne kraje in da otroci hodijo v šolo v Avstrijo. Sodišče naj bi iz evidenc, ki jih ne omenja, ugotovilo, da niti tožnika niti njuna otroka nista zdravstveno zavarovana v Sloveniji, kar kot izhaja iz priloženih kopij zdravstvenih izkaznic, ne drži. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in meni, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da hči tožečih strank B.B. že dlje časa dejansko živi v Srbiji, pri čemer sodišče prve stopnje nikakor ni izdalo sodbe presenečenja, kot mu to na več mestih očita tožeča stranka. Sodišče namreč krši pravico do izjave, če stranki ne razkrije svojega pravnega stališča in ji s tem tudi ne da možnosti, da se glede tega izjavi. Nadalje navaja, da sta tožnika sama navajala, da je bila B.B. v spornem obdobju, to je od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2019 v času šolanja poslana v začasno oskrbo teti v Srbiji, kjer se je tudi šolala. Sodišče prve stopnje pa je še ugotovilo, da je drugi tožnik v svoji pisni izjavi 20. 7. 2020 sam zapisal, da se otrok šola v Srbiji že od leta 2013, torej od svojega 6 leta, kar pomeni od samega začetka šolanja. Navedeno pa je v zadevi tudi edino pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da B.B. bistveni del svojih življenjskih aktivnosti opravlja v tujini in da je z aktivno vključitvijo v šolsko okolje pridobila obveznosti in prijatelje, ki jo v tem obdobju definirajo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP ter Ustave RS.

6. Pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do zatrjevane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Izvedeni so bili vsi relevantni dokazi. Predlagani dokaz, da vpogleda v več primerov, ko se slovenski otroci šolajo v Avstriji, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo iz razlogov, ki so prepričljivo navedeni v obrazložitvi sodbe. Ostala dejstva, kot je zdravstveno zavarovanje mld. B.B. v Sloveniji, pa bodisi niso bila sporna oziroma za rešitev sporne zadeve niso bila relevantna. Očitek, da gre za sodbo presenečenja, je zato neutemeljen.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločba tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2019, s katero je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 14. 5. 2018. S slednjo je Center za socialno delo odločil, da je prvo tožeča stranka upravičena do otroškega dodatka od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2019 (le) za otroka C.C. v višini 117,28 EUR mesečno.

8. Sporno v tej zadevi je, ali je tožeča stranka do otroškega dodatka upravičena še za otroka B.B.. V zvezi s tem je bistveno vprašanje, ali je B.B. v relevantnem obdobju dejansko bivala v Sloveniji.

9. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUPJS) in ZSDP-1. Po 22. členu ZUPJS ima pravico do otroškega dodatka eden od staršev oziroma druga oseba za otroka s prijavljenim prebivališčem v Republiki Sloveniji, in sicer do 18 leta starosti otroka, če izpolnjuje tudi druge pogoje po zakonu, ki ureja družinske prejemke. ZSDP-1 pa v 73. členu določa, da ima pravico do otroškega dodatka eden od staršev ali druga oseba za otroka s stalnim in ali z začasnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki dejansko živi v Republiki Sloveniji in sicer do 18 leta starosti otroka.

10. Pogoja prijavljenega bivališča (stalnega ali začasnega) in dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji se nanašata na otroka, oba pogoja pa morata biti izpolnjena kumulativno. Drugačno stališče, za katerega se zavzema pritožba, je pravno zmotno. Z otroškim dodatkom se namreč skladno s 65. členom ZSDP-1 zagotovi dopolnilni prejemek staršem oziroma otroku za preživljanje, vzgojo in izobraževanje. Čeprav v citirani določbi 65. člena ZSDP-1 to ni izrecno določeno, je citirano določbo mogoče razlagati edino tako, da se dopolnilni prejemek zagotavlja za preživljanje, vzgojo in izobraževanje za otroka, ki dejansko živi v Sloveniji, kjer se izvajajo te aktivnosti.

11. V obravnavanem primeru ni sporno, da je otrok B.B. stalno prijavljena v Sloveniji, sporno pa je, ali dejansko živi oziroma je v relevantnem obdobju živela v Sloveniji.

12. Definicija dejanskega življenja (v Sloveniji) v ZUPJS in enako v ZSDP-1, ni določena. Gre za nedoločen pravni pojem, ki ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem posameznem primeru in upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. V obravnavani zadevi gre za vprašanje dejanskega življenja otroka B.B.. Ta se nanaša na vprašanje, kje B.B. fizično živi in se pretežni del življenja dejansko nahaja, kje ima dom, opravlja svoje bistvene aktivnosti in zadovoljuje primarne potrebe glede na svojo starost in status.

13. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, kar med strankami tudi ni sporno, da je hči B.B. v relevantnem obdobju, to je od 1. 6. 2018 do 31. 5. 2019 (in že pred tem od julija 2013 dalje) bivala in živela pri teti D.D. na naslovu E.. V F. v Srbiji se od vsega začetka, to je od svojega 6 leta starosti, tudi šola.

14. Glede na to, da gre za otroka, ki (osnovno) šolo že 7 let obiskuje v Srbiji, kjer zanjo skrbi teta D.D., kjer je opravljala tudi večino življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je otrok B.B. v relevantnem obdobju dejansko živela v Srbiji in ne v Sloveniji. Po prepričanju pritožbenega sodišča takšnega zaključka ne spremeni dejstvo, da naj bi se B.B., po navedbah tožeče stranke, ob praznikih in počitnicah vračala v Slovenijo. Teh navedb tožeča stranka tudi ni z ničemer podkrepila ali predlagala kakšen dokaz, niti svojega zaslišanja. Ves čas se je tožeča stranka sklicevala na otroke drugih staršev v Sloveniji, ki so se šolali v Avstriji in jim je bil otroški dodatek priznan. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, gre v konkretni zadevi za povsem drugačno, neprimerljivo situacijo, predvsem v relevantnem dejstvu dejanskega bivanja v Sloveniji. Sicer pa je osnovnošolsko izobraževanje v Sloveniji obvezno in vsem otrokom pri določeni starosti tudi v Sloveniji zagotovljeno.

15. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pravilno štelo, da je otrok B.B. v relevantnem obdobju dejansko živela v Srbiji, kjer je opravljala večino svojih aktivnosti, bistvenih za dosego življenjskih ciljev, primernih njeni starosti in statusu.

16. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri B.B. ni izpolnjen eden izmed kumulativno zahtevanih pogojev določenih v 73. členu ZSDP-1 za priznanje pravice do otroškega dodatka in pravilno štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti in na podlagi prvega odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2007 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

17. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke na podlagi 353. člena ZPP in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.