Jedro

Akt Državnega zbora o imenovanju notarja ne pomeni kršenja ustavne pravice posameznika, saj ustava ne varuje pravice posameznika, da zasede notarsko mesto.

Izrek

Zahteva za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic se zavrne.

Obrazložitev

Državni zbor Republike Slovenije je dne 21.12.1994 sprejel odlok o imenovanju S.B. na notarsko mesto s sedežem v Mariboru (Uradni list RS, št. 2/95).

Vlagatelj je s tožbo v upravnem sporu, ki jo sodišče glede na naravo akta šteje za zahtevo za varstvo ustavnih pravic, z dne 28.12.1994 in dopolnitvami z dne 24.1.1995, 27.1.1995 in 21.2.1995 zahteval, da sodišče odpravi navedeni odlok zaradi zavarovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 27. in 3. odstavka 49. člena ustave. Smiselno navaja, da se je prijavil na razpisano notarsko mesto v Mariboru in po mnenju tričlanske strokovne komisije je izpolnjeval pogoje za notarja in ga je zato ministrica za pravosodje tudi predlagala državnemu zboru v imenovanje. Komisija državnega zbora za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je dala soglasje za njegovo imenovanje. Iz časopisa je zvedel, da je ministrica predlog umaknila, ker naj ne bi bil vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata, ker je bil trikrat pravnomočno obsojen. Navaja, da je bil sicer res obsojen, vendar nobeno dejanje ni bilo takšno, da bi bil moralno nevreden za opravljanje notariata in vse kazenske sankcije so po zakonu izbrisane. Tak razlog za nevrednost javnega zaupanja ima lahko dolgoročne posledice in bi veljal tudi v naslednjem razpisnem roku, ki se pričakuje takoj po konstituiranju Notarske zbornice Slovenije. Nesprejemljivo je stališče, da vlagatelj, ki je odvetnik že od 1.2.1967 dalje, ne bi bil vreden zaupanja za opravljanje notarskega dela, saj je odvetnik enako kot sodnik samostojen in neodvisen pri svojem delu, medtem ko je notariat kot javna služba podvržen kontroli in je bistveno manj samostojen od odvetništva. Glede na to, da zakon o notariatu razloga, da je kandidat za notarja že bil v kazenskem postopku in zato ne izpolnjuje pogoja o vrednosti javnega zaupanja, ne pozna, je ministrica za pravosodje z navedenim umikom spravila vlagatelja v neenakopraven položaj v primerjavi z vsemi drugimi kandidati za notarje in mu onemogočila pod enakimi pogoji potegovati se za razpisano notarsko mesto v Mariboru. Ker pa je namesto vlagatelja ministrica predlagala, da državni zbor na notarsko mesto s sedežem v Mariboru imenuje S.B. in ker je ta tega tudi imenoval, predlaga, da sodišče odpravi odlok o imenovanju S.B. za notarsko mesto v Mariboru.

Državni zbor Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo navaja, da je za imenovanje prvih 30 notarjev v skladu z določbo 125. člena zakona o notariatu pristojen Državni zbor Republike Slovenije. Ta je pri tem vezan na predloge ministra, pristojnega za pravosodje, kot pooblaščenega predlagatelja. V skladu z že navedeno zakonsko določbo imenuje državni zbor prvih 30 notarjev le izmed kandidatov, ki jih predlaga pristojni minister. Komisija državnega zbora za volitve, imenovanja in administrativne zadeve je od ministrice za pravosodje zahtevala še dodatne utemeljitve in argumente, ki so bili osnova za izbiro prvih 30 kandidatov izmed vseh, na razpis prijavljenih kandidatov. S tem je komisija, zavedajoč se odgovornosti, v okviru svojih pristojnosti, prispevala k širši seznanitvi državnega zbora s postopkom izbire predlaganih kandidatov. Vsi predlagani kandidati, so izpolnjevali z zakonom predpisane pogoje. Sodišču predlaga, da zahtevo zavrže oziroma podrejeno, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva vlagatelja ni utemeljena.

Državni zbor Republike Slovenije je imenoval S.B. na notarsko mesto s sedežem v Mariboru na predlog ministrice za pravosodje. Zakon o notariatu daje ministru pristojnemu za pravosodje pooblastilo, da pri oblikovanju predloga za zasedbo notarskega mesta opravi izbiro med kandidati, ki se prijavijo na razpis za zasedbo prostega notarskega mesta in izpolnjujejo pogoje, ki so določeni z zakonom. V tem primeru ni sporno, saj tudi vlagatelj zahteve tega ne izpodbija, da je predlagani kandidat S.B. izpolnjeval zakonske pogoje. Državni zbor je torej imenoval na notarsko mesto s sedežem v Mariboru kandidata, ki je izpolnjeval zakonske pogoje za notarja in glede na ustavno določbo, da poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila (82. člen) ter da v tem primeru ne gre za ustavno varovano pravico posameznika, da zasede notarsko mesto, je sodišče presodilo, da z izpodbijanim aktom niso kršene ustavno varovane pravice 14., 27. in 3. odstavka 49. člena ustave, na katere se sklicuje vlagatelj v zahtevi. Zato je sodišče zahtevo zavrnilo.

Glede na navedeno je sodišče ob smiselni uporabi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), zahtevo zavrnilo.