Jedro

Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.

Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov toženke z dne 16. 3. 2022 in z dne 2. 2. 2022; da je toženka dolžna tožnico za čas od 1. 1. 2018 do 17. 7. 2018 uvrstiti v 35. plačni razred, od 15. 12. 2018 do 31. 12. 2018 v 37. plačni razred, od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 v 38. plačni razred in od 1. 12. 2019 do 19. 5. 2022 v 40. plačni razred; za plačilo razlike v plači za čas od 1. 1. 2018 do 19. 5. 2022 z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) ter tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v znesku 3.017,82 EUR (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da odločanje o skladnosti akta o sistemizaciji z zakonom in Ustavo RS ne more biti predmet individualnega delovnega spora. Ne zahteva drugačnega vrednotenja delovnega mesta, ampak plačilo premoženjske škode zaradi protipravnega ravnanja toženke, ki je kršila zakonsko določbo o razvrščanju delovnih mest in nazivov v plačne razrede. Tožnica opravlja delo na delovnem mestu, ki je primerljivo s primerjanim delovnim mestom, ki pa ima višji izhodiščni plačni razred. Primerjani delovni mesti sta po kriterijih, ki jih določa 9. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in 14. člen Kolektivne pogodbe o skupni metodologiji za uvrščanje orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede, enaki. Ugotovitev, da tožnica ni zatrjevala, da pri vrednotenju niso bili ustrezno upoštevani kriteriji, je zmotna, saj je to smiselno zatrjevala v 1. pripravljalni vlogi pod VII. točko v 6. in 7. odstavku. Bistvo njenih trditev je, da sta obe delovni mesti enako zahtevni, toženka pa zahtevnosti pri tožničinem delovnem mestu ni ustrezno upoštevala, s čimer je kršila določbe ZSPJS in ustavno zagotovljene pravice. Delovno sodišče v individualnem delovnem sporu odloča o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja, torej tudi o odškodninski odgovornosti delodajalca zaradi kršitev pravic iz delovnega razmerja. Sodišče bi moralo odločiti o primerljivosti primerjanih delovnih mest z vidika delovnih nalog, ocene tveganja, vrste in stopnje izobrazbe ter zahtevanih pogojev in posledično o neenaki obravnavi in kršitvi načela enakega plačila za enako delo. Strogo formalistično omejevanje odločanja o (ne)zakonitosti in (ne)ustavnosti sistemizacije na kolektivne spore v konkretnem primeru pomeni izgubo možnosti uveljavljanja sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS, ko je ravnanje delodajalca protipravno zaradi kršitev zakonskih določb uvrščanja delovnih mest v plačne razrede. Posledično sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh tožničinih dokaznih predlogov, napačna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Tožničin zahtevek je obravnavalo in ga zavrnilo, nestrinjanje s končno odločitvijo pa ne pomeni, da je prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

5.Tožnica za čas od 1. 1. 2018 do 19. 5. 2022 zahteva plačilo razlike v plači, ker je delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist (šifra DM 72551, predhodno pa 62628), ki ga zaseda in opravlja v okviru Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Generalne policijske uprave (GPU), ..., uvrščeno za en plačni razred nižje kot delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP (šifra DM 72470), ki je sistemiziran v okviru posameznih uprav kriminalistične policije na regionalni ravni. Zatrjuje, da je toženka v nasprotju z 9. točko prvega odstavka 2. člena ZSPJS primerljivi delovni mesti različno vrednotila in umestila v različne plačne razrede, s čimer je kršila načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in pravico do enakega plačila za enako delo.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tožnica ne more zahtevati uvrstitve v višji plačni razred, kar je zahtevala (2. točka tožbenega zahtevka) in zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Za sprejem in spremembo sistemizacije v organih državne uprave je izključno pristojen predstojnik (prvi odstavek 40. člena Zakona o javnih uslužbencih - ZJU), sodišče pa v individualnem delovnem sporu ne more naložiti spremembe sistemizacije, javnega uslužbenca ne more uvrstiti v višji (izhodiščni) plačni razred, kot je sistemiziran za delovno mesto, na katerega je javni uslužbenec razporejen, prav tako ne more spremeniti vrednotenja delovnega mesta.

7.Med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v celotnem vtoževanem obdobju uvrščena v pravilni plačni razred, kot je bil določen za njeno delovno mesto v vsakokratni veljavni sistemizaciji. Tožnica se dejansko ne strinja z uvrstitvijo delovnega mesta, ki ga zaseda, v sistemizaciji, torej z vrednotenjem delovnega mesta, in želi, da bi bilo delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist vrednoteno enako kot kriminalistični inšpektor specialist SKP. Zatrjuje, da je toženka v nasprotju z načelom enakega plačila za enako delo (drugi odstavek 1. člena ZSPJS) in načelom enake obravnave primerljivih situacij primerljivo delovno mesto umestila za en izhodiščni plačni razred višje od tožničinega delovnega mesta, zato je njeno ravnanje protipravno in ji mora izplačati razliko v plači kot odškodnino zaradi nastalega prikrajšanja.

8.Če je javnemu uslužbencu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom pri organu, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih načelih civilnega prava, odškodninska odgovornost pa se nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči s kršenjem pravic iz delovnega razmerja (prvi in drugi odstavek 140. člena ZJU). Na podlagi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika je odškodninska odgovornost delodajalca podana, če delavec oziroma javni uslužbenec dokaže, da mu je bila zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, v tem primeru kršitve pravic iz delovnega razmerja, povzročena škoda, pri čemer se krivda domneva. Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca morajo biti izpolnjene vse predpostavke kumulativno.

9.Osnovna plača javnega uslužbenca se določi s plačnim razredom, v katerega je uvrščeno delovno mesto oziroma naziv, na katerega je javni uslužbenec razporejen oziroma ga je pridobil z napredovanjem (prvi odstavek 9. člena ZSPJS). Načelo enakega plačila za enako delo je realizirano preko 12. člena ZSPJS na način, da se ob upoštevanju skupne metodologije vrednotijo orientacijska delovna mesta in nazivi, ki so podlaga za primerjavo v plačnih skupinah in med plačnimi skupinami (prvi odstavek 12. člena ZSPJS). Delovna mesta in nazivi se uvrstijo v plačne razrede glede na uvrstitev orientacijskih delovnih mest in nazivov, uvrstitev ovrednotenih orientacijskih delovnih mest in nazivov v plačne razrede pa se določi s kolektivno pogodbo za javni sektor in kolektivno pogodbo, ki velja za uporabnika proračuna (prvi odstavek 13. člena ZSPJS). V sistemizaciji posameznega državnega organa pa se delovna mesta oziroma nazivi uvrščajo v plačne razrede v skladu z uvrstitvijo v kolektivni pogodbi za javni sektor (četrti odstavek 13. člena ZSPJS).

10.Toženka je pojasnila, da je bilo delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP sistemizirano zaradi realizacije spremembe uvrstitve delovnih mest v plačne razrede na podlagi I. točke Stavkovnega sporazuma (Ur. l. RS, št. 40/16), Uredbe o spremembi Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uredba o spremembi Uredbe; Ur. l. RS, št. 44/2016) in Aneksa št. 2 h Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti (Kolektivna pogodba; Ur. l RS, št. 51/2016). Tožnica slednjega ni prerekala. Toženka je tako pri sprejemu sistemizacije in uvrstitvi delovnega mesta kriminalistični inšpektor specialist in kriminalistični inšpektor specialist SKP v plačne razrede upoštevala vso relevantno pravno podlago,

Zato s sprejemom sistemizacije ni ravnala protipravno. Tožnica niti ne zatrjuje, da je bilo delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP uvrščeno v plačni razred s sistemizacijo v nasprotju z uvrstitvijo orientacijskih delovnih mest v Kolektivni pogodbi. Trdi le, da se pri določanju osnovne plače za delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist ni upoštevalo zahtevnosti nalog in iz njih izhajajoče zahtevane usposobljenosti, odgovornosti, pooblastili in omejitev, psihofizičnih in umskih naporov ter vplivov okolja, kot to določa 9. točka prvega odstavka 2. člena ZSPJS.

11.Iz navedb tožnice izhaja, da se delo na obeh delovnih mestih izvaja na različnih nivojih. Zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist delo izvajajo na nivoju GPU, zaposleni na delovnem mestu kriminalistični inšpektor specialist SKP pa na nivoju policijskih uprav na regionalni ravni. Že zgolj upoštevajoč navedeno nesporno dejstvo, je neutemeljen očitek neenaki obravnavi enakih oziroma primerljivih položajev. Glede na ugotovljeno razlikovanje med obema delovnima mestoma ni izkazano, da se pri vrednotenju ni upoštevalo kriterijev iz ZSPJS. Vrednotenje delovnih mest je tudi sicer v izključni pristojnosti delodajalca (prim. VIII Ips 55/2020). Nova sistemizacija je bila posledica stavkovnega sporazuma in dogovora med Vlado RS in sindikati. Toženka je pri sprejemu sistemizacije upoštevala 13. člen ZSPJS in tako delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist kot delovno mesto kriminalistični inšpektor specialist SKP uvrstila v plačni razred skladno s Kolektivno pogodbo, torej upoštevajoč uvrstitev orientacijskih delovnih mest. Delovni mesti nista enaki, sistemizirani sta na različnih nivojih, zato je neutemeljen očitek o kršitvi ustavnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS in načela enakega plačila za enako delo. Upoštevajoč vse navedeno ni izkazana protipravnost, kar pomeni, da ni podana odškodninska odgovornost toženke za zatrjevano prikrajšanje tožnice pri plači, zato je bil zahtevek tožnice za plačilo razlike v plači utemeljeno zavrnjen.

12.Pritožba pavšalno navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh dokaznih predlogov. Ne konkretizira, katerih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni izvedlo pa bi jih moralo, zato se pritožbe v tem delu ne da preizkusiti, pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi sicer gre v predmetni zadevi za pravno vprašanje, zato izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna.

13.Glede na vse navedeno je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1V zadevi VIII Ips 22/2025 se je pri presoji zahtevka za plačilo razlike v plači za dejansko delo presojala ista sistemizacija (za sicer drugo delovno mesto, ki pa je bilo prav tako kot kriminalistični inšpektor specialist SKP sistemizirano v posledici istega stavkovnega sporazuma). Poudarjeno je bilo, da je toženka pri sistemizaciji upoštevala vso relevantno pravno podlago, to je Stavkovni sporazum, Uredbo o spremembi Uredbe in Aneks št. 2 h Kolektivni pogodbi.