Jedro

Razlog za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, da ima tujec na območju države nepremično premoženje (2. odstavek 13. člena ZTuj), je podan, če je tujec lastnik nepremičnega premoženja, kar se izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oz. z drugimi listinami, iz katerih nedvomno izhaja, da je tujec lastnik nepremičnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo občinskega Oddelka za notranje zadeve z dne 14.2.1994, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik dne 21.12.1993 zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca, v kateri je med drugim navedel, da živi v Sloveniji že od leta 1981, da je lastnik stanovanjske hiše v Sloveniji in da začasno dela v Švici, ker pa je njegovo delo sezonske narave, živi preko zime v Republiki Sloveniji. Na zaslišanju pri organu prve stopnje je tožnik še izjavil, da pogodba o nakupu hiše ni overjena in predložena davčni upravi. Prvostopni upravni organ je v navedeni odločbi ugotovil, da tožnik doslej v Sloveniji ni imel prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Na podlagi teh ugotovitev tožena stranka zaključuje, da je odločitev prvostopnega organa, s katero je bila tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, ker tožnik nima razloga za daljše bivanje v Republiki Sloveniji, pravilna in zakonita. Tožnik namreč v postopku ni izkazal, da je lastnik stanovanjske hiše, v pritožbi zoper odločbo prve stopnje pa sam navaja, da pogodba o nakupu stanovanjske hiše ni overjena in da njegova lastninska pravica ni vpisana v zemljiški knjigi. Tako tudi lastništvo nepremičnine kot upravičeni razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca ni izkazano, zato je morala tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrniti.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga napačne uporabe zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je v pritožbi zoper prvostopno odločbo pojasnil, da v zvezi s stanovanjsko hišo ni mogel predložiti zemljiškoknjižnega izpiska ali na sodišču overjene pogodbe zato, ker je hišo kupil 15.6.1991, nima pa državljanstva Republike Slovenije, brez tega pa ne more overiti navedevene pogodbe. Dalje navaja, da si je od leta 1981 tu ustvaril dom. Na začetku je živel pri sorodnikih, ko pa je to zmogel, si je kupil lastno stanovanje. Da lahko del leta nemoteno preživi v svojem domu med sorodniki in prijatelji, hodi kot sezonski delavec na delo v Švico. To mu tudi omogoča socialno varnost in materialno preskrbljenost v času, ko ni na delu v tujini. Tožnik čuti Republiko Slovenijo kot svojo domovino in je tudi zaprosil za slovensko državljanstvo ter se odpovedal srbskemu. Zaradi vsega navedenega meni, da ima razlog za daljše prebivanje v Sloveniji. Tožnik dalje meni, da njegova pravica do začasnega bivanja v Sloveniji temelji tudi na dejstvu, da se Slovenija odpira Evropi in svetu. Iz razlage 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah izhaja, da država, ki sprejme to konvencijo, mora pristati na omejitve pri uresničevanju svojih pristojnosti v skladu z mednarodnim pravom, vključno s pravico do nadzora nad vstopom in izstopom tujcev. Eno od temeljnih vprašanj, s katerimi se Evropa danes ukvarja je, kako zagotoviti čimbolj nemoteno gibanje delavcev med državami in zagotoviti učinkovito varstvo njihovih pravic in svoboščin. S tem se ukvarja cela vrsta konvencij in dogovorov na evropski in svetovni ravni, s katerimi naj bi se premagale zapreke, na katere tujci naletijo v notranjem pravu ali na podlagi upravnih odločitev držav, kjer bivajo. Z dovoljenjem za začasno prebivanje bo tožnik brez skrbi prihajal živet v svoj dom in okolje, v katerega se je v tem času vključil in asimiliral. Zato tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami glede mednarodnopravne ureditve o svobodi gibanja delavcev pa dodaja, da tožniku z neizdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni onemogočeno, da še nadalje prihaja v Republiko Slovenijo in jo obiskuje v skladu z zakonom o tujcih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po zakonu o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, dalje: ZTuj) dovoljenja za začasno prebivanje ne more dobiti tujec, pri katerem ne obstajajo razlogi, zaradi katerih bi mu bilo bivanje v državi potrebno (prva alinea 3. odstavka 19. člena). Za sporno zadevo relevantni razlogi za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje so navedeni v 2. odstavku 13. člena ZTuj. Eden od tam navedenih razlogov je, da ima tujec v Republiki Sloveniji nepremično premoženje. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, in tožnik dejanskih ugotovitev tožene stranke v tem pogledu tudi ne izpodbija, da pri tožniku ta razlog za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ni izkazan. Tožnik tudi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopne odločbe, ki jo v svoji odločbi povzema tožena stranka, da doslej v Republiki Sloveniji nikoli ni imel prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe pa po presoji sodišča tožbeni ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja ne more biti utemeljen. Na to ne more vplivati pritožbeno sklicevanje, ki ga tožnik obširneje ponavlja v tožbi, da že od leta 1981 živi v Republiki Sloveniji, kajti dalj časa trajajoče neprijavljeno bivanje je nezakonito, saj je bila prijava stalnega oziroma začasnega bivališča po zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 ter 11/91) zanj obvezna (2. odstavek 1. člena tega zakona). Zato se v tem pogledu tožnik tudi ne more uspešno sklicevati na 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah, kolikor se le - ta nanaša na varstvo doma. Po presoji sodišča pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor napačne uporabe zakona. Navedeni razlog iz 2. odstavka 13. člena ZTuj ("ima na območju države nepremično premoženje") je namreč podan, če je tujec lastnik nepremičnega premoženja, kar se izkazuje z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma z drugimi listinami, iz katerih nedvomno izhaja, da je tujec lastnik nepremičnine. Takšne listine pa, in to med strankama ni sporno, v upravnem postopku niso bile predložene. Kolikor se tožnik v zvezi z nepravilno uporabo zakona sklicuje na mednarodnopravne akte, ki urejajo položaj ekonomskih migrantov, je treba pripomniti, da tožnik ne zatrjuje, da je na začasnem delu v Republiki Sloveniji. ZTuj pa tožniku omogoča obiskovanje Republike Slovenije (1. odstavek 13. člena) pod enakimi pogoji kot vsem tujcem, ne glede na to ali so zaposleni v matični ali v tretji državi.

Po navedenem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče skladno z 2. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.