Jedro

Presoja, ali so v izpodbijani pravnomočni sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.J., por. P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenka je dolžna plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 23.4.2002 obs. M.J., por. P., spoznalo za krivo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 5 mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.2.2003 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenki pa naložilo plačilo povprečine v znesku 50.000,00 SIT.

Obsojenkin zagovornik, odvetnik M.M.P. s P., je dne 20.6.2003 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov". Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevano nasprotje med razlogi drugostopne sodbe in listinami je zgolj pavšalna navedba, ki je ni mogoče preizkusiti, saj je očitno, da gre le za nasprotovanja oceni dejanskega stanja. Tudi zatrjevano nasprotje med izpovedbo izvedenca in razlogi sodbe ni podano, saj je izvedenec v resnici potrdil, da je poškodba palca nastala pri obrambnem gibu in da način nastanka poškodbe ustreza navedbam oškodovanke o poteku dogodka. Tudi ni nikakršne nejasnosti v izreku sodbe, saj je z enim udarcem z ročajem motike obsojenka lahko povzročila oškodovanki poškodbe rok, iz izreka pa izhaja, da jo je brcala tudi v noge, zato ni nikakršnega nasprotja v tem, da je oškodovanka utrpela tudi udarec v predelu obeh stegen. Sicer pa je očitno, da se z zatrjevanimi razlogi nasprotja med razlogi sodbe in listinami ter zatrjevanjem, da sodba nima razlogov, v zagovoru skriva drugačna ocena dejanskega stanja, iz tega razloga pa izrednega pravnega sredstva zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavljanih kršitev zakona ni konkretno opredelil. Glede na obrazložitev zahteve, v kateri navaja, da sodba nima razlogov o obsežnem pisnem in ustnem zagovoru obsojenke, da drugostopna sodba nima razlogov o pritožbi in je nejasna, da obstaja nasprotje med razlogi drugostopne sodbe in listinami spisa, saj slednja navede, da je prvostopno sodišče pravilno ocenilo zagovor, iz listin spisa pa izhaja, da je prvo sodišče zamolčalo zagovor ter da je podano nasprotje glede vsebine mnenja izvedenca v drugostopni sodbi v primerjavi z njegovo dejansko in da je izrek sodbe nejasen, je mogoče sklepati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe povzelo obsojenkin zagovor, v nadaljevanju pa navedlo dokaze, na katere je oprlo odločitev, da je obsojenka storila očitano ji kaznivo dejanje in da je zanj kazensko odgovorna. V skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP je utemeljilo, katera dejstva šteje za dokazana in iz katerih razlogov ter kako presoja verodostojnost v postopku zaslišanih prič in tudi, kako ocenjuje ostale izvedene dokaze. S temi razlogi se je dejansko opredelilo tudi do zagovora obsojenke, ki je kaznivo dejanje zanikala. Tako je treba razumeti tudi obrazložitev, v kateri je pritožbeno sodišče navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obsojenkin zagovor. Pritožbeno sodišče je, kot je razvidno iz njegove sodbe, v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodilo vse navedbe pritožbe, ki so bile v zadostni meri konkretno opredeljene. Vložnik zahteve pa po drugi strani sploh ne navaja določno, katerih navedb pritožbe sodišče druge stopnje ni presodilo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče druge stopnje povzelo mnenje izvedenca medicinske stroke dr. L.T. v skladu z njegovo vsebino, zapisano v zapisniku o zaslišanju izvedenca z dne 4.2.1999 (l. št. 39) in v zapisniku o glavni obravnavi z dne 27.3.2002 (l. št. 84 in 85). To velja tudi za tisti del mnenja izvedenca, v katerem je pojasnil, na kakšen način so bile oškodovanki prizadejane poškodbe. Zato zatrjevano nasprotje ni podano. Sicer pa iz navedb zahteve, ki trdi, da je izvedenec razbremenil obsojenko, saj je navedel, da je oškodovanka šla k zdravniku prepozno, da bi se ji verjelo, prav tako je razkrinkal lažno zdravniško spričevalo, ki si ga je špekulativno priskrbela oškodovanka, izhaja, da mnenje izvedenca ocenjuje drugače kot sodišče v pravnomočni sodbi in celo v nasprotju z njim.

V izreku izpodbijane sodbe je ravnanje obsojenke opisano s konkretnimi dejstvi in okoliščinami, iz katerih je razvidno, da je z motiko zamahnila proti oškodovanki ter jo z lesenim držajem udarila po rokah, kateri je slednja nastavila v bran, nato pa jo še brcala v noge ter ji povzročila v nadaljevanju izreka opisane poškodbe. Glede na to so v izreku navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ, povsem jasna in razumljiva. Z utemeljitvijo, da je obdolženka z enim udarcem motike oškodovanki povzročila več različnih udarnin, ki so po mnenju vložnika zahteve lahko nastale le z ločenimi udarci, ter da slednje potrjuje tudi izvedenec medicinske stroke, katerega mnenje, podano na glavni obravnavi, se razlikuje od mnenja med opravo preiskovalnih dejanj, izpodbija v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP dejanske zaključke napadene sodbe. Po povedanem uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane.

V ostalem zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je oškodovanka "krivo obremenjevala" obdolženko, pri čemer daje lastno oceno oškodovankinega ravnanja iz dogodka, v katerem naj bi fizično napadla obsojenkino mater, ter prikazuje, da je nagnjena k "fingiranju poškodb s samopoškodbami" in h krivi izpovedbi ter da se je tudi na glavni obravnavi na primitiven način prikazovala kot žrtev. S temi navedbami vložnik zahteve izpodbija oceno oškodovankine izpovedbe in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo obsojenkinega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).