Jedro

Kršitev pravil postopka, ki bi bila podana, če bi se izkazalo, da tožnik ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito, v obravnavani zadevi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ob takem stanju stvari pa sodišču ni bilo treba presojati navedb tožene stranke, da je tujec, ki v Republiki Sloveniji želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, o postopku mednarodne zaščite informiran z videoposnetkom.

Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko.

Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje, iz katerih je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države razvidno, da je bil v sporu z družino prve žene. Z njo se je na skrivaj, brez vednosti njunih družin, poročil pred petimi ali šestimi leti, ženina družina pa naj bi kasneje nekim ljudem plačala, da bi ga našli in ubili. Nekaj časa se je skrival, nato pa se je odločil zapustiti Pakistan. Približno pol leta po poroki se je poročil drugič. Ko je družina prve žene izvedela za prvo poroko, ga je poiskala in pretepla z železno palico. Prisilila ga je v podpis ločitvenih papirjev in ga kasneje še trikrat napadla.

3. V nadaljevanju je tožena stranka povzela tožnikove izjave na osebnem razgovoru, in sicer, da je v obdobju od 2009 do 2018 živel v Pakistanu, nato pa odšel proti Evropi. Označil se je za nepismenega in izjavil, da je končal tri razrede osnovne šole. V Pakistanu je imel svojo taksi službo in dovolj denarja za preživetje. V zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države je pojasnil, da se je prvič poročil pred petim ali šestimi leti, prav tako ne ve natančno, kdaj se je ločil. V ločitev ga je namreč po enem mesecu prisilila družina prve žene, ga pretepla in mu grozila s smrtjo. Zaradi strahu se je odločil, da zapusti državo. Ločitev so zahtevali zaradi poroke na skrivaj, ženina družina je bila namreč bogata, on pa ne. Po ločitvi ni več srečal ne prve žene ne njene družine.

4. Ponovno se je poročil tri mesece po ločitvi. Z drugo ženo sta se večkrat selila iz kraja v kraj in se skrivala pred sorodniki prve žene, zaradi česar jih ni srečal. Za podpis ločitvenih papirjev so se dobili v kraju A. približno dva meseca pred drugo poroko. V zvezi z napadom, ki je botroval podpisu ločitvenih papirjev, je tožnik pojasnil, da so ga s silo odpeljali iz vasi, se ga z vročo železno palico dotikali po hrbtu in ga tepli. Preden je uspel zbežati skozi razbito okno, so ga prisilili v podpis ločitvenih dokumentov. Navedeno se je zgodilo v neki hiši na kmetijskih poljih leta 2015. Tožnik je izjavil, da je po pakistanskih navadah nad družino prve žene zaradi skrivne poroke večna sramota. Ker se je zato bal, je zapustil Pakistan. Izjavil je, da opisani napad ni bil edini, saj so ga nekoč našli v kraju B., nanj streljali, vendar je pobegnil. Kasneje so nanj poskušali streljati, ko je bil v taksiju, a je prav tako pobegnil. Napadov ni prijavil policiji, saj je oče prve žene komandir policijske postaje. Zato se je tožnik bal, saj bi se lahko kaj zgodilo, če bi napade prijavil. Slabih izkušenj s policijo sicer ni imel. Pakistan je zapustil dve in pol ali tri leta po napadu, v tem času se ni zgodilo nič, saj ga družina prve žene ni našla. Pojasnil je, da ni razmišljal o selitvi znotraj Pakistana, ker bi ga povsod našli.

5. Tožena stranka tožnikove istovetnosti ni nesporno ugotovila, saj ni predložil osebnega dokumenta s sliko. Kljub temu je ocenila, da je njegova izvorna država Pakistan.

6. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ocenila je, da njegovo prošnjo utemeljujejo težave s sorodniki prve žene, s katero se je poročil na skrivaj, njena družina pa ju je prisilila v ločitev in tožnika večkrat napadla. Kljub temu se je drugič poročil in še nekaj let po zadnjem napadu živel v Pakistanu.

7. Tožena stranka je sprejela stališče, da tožnik ni navedel razlogov preganjanja. Menila je namreč, da gre za družinsko zadevo in da je bil presplošen pri opisovanju svojih težav. Ocenila je, da bi lahko natančno vedel, kdaj se je prvič poročil in ločil, glede na to, da je bila omenjena poroka začetek njegovih težav. Prav tako si nasprotujeta njegovi izjavi, "da članov družine prve žene po ločitvi ni več srečal" in "da so ga po podpisu ločitvenih papirjev še vsaj dvakrat napadli". Poleg tega je iz tožnikovih izjav razvidno, da se je prvič poročil leta 2014 ali 2015, ko se je zgodil zadnji napad, nato pa je v Pakistanu še tri leta, ko se ni zgodilo nič, živel z drugo ženo in otrokoma. Navedeno po presoji tožene stranke kaže na neogroženost tožnikovega življenja. Menila je, da si nasprotujeta tudi tožnikovi izjavi, "da se mu tri leta ni zgodilo nič, ker ga niso našli" in "da selitev v drug kraj znotraj Pakistana ni možna, ker bi ga našli, kamorkoli bi šel".

8. V nadaljevanju je tožena stranka presodila, da je tožnik domnevne napade opisal z nenatančnimi in pavšalnimi izjavami, da so ga "oni" odpeljali iz vasi v "neko hišo", kje so ga pretepali in se ga dotikali z vročo železno palico, vendar je uspel pobegniti. Prav tako sta pomanjkljivo opisana nadaljnja domnevna napada, in sicer, da so ga "enkrat" našli in streljali nanj, vendar je uspel pobegniti, drugič pa so ga našli, ko je bil v svojem taksiju in so ponovno streljali nanj, tožnik pa je pobegnil in zapustil vozilo. Po mnenju tožene stranke ne gre prezreti niti, da tožnik domnevnih napadov, ni prijavil policiji. Ob upoštevanju njegove izjave, da s policijo ni imel slabih izkušenj, je namreč presodila, da opustitve prijave napadov, v katerih je bilo ogroženo njegovo življenje, ne more opravičiti niti tožnikov izgovor, da je bil oče prve žene komandir policijske postaje. Glede na navedeno gre po oceni tožene stranke za družinsko zadevo, ki ni povezana z razlogi preganjanja, pri čemer tožnik ni navajal ali nakazoval na to, da mu država pomoči in zaščite ne bi mogla nuditi.

9. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev pravice do izjave in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ocenjuje, da ni bil pravilno informiran o postopku priznanja mednarodne zaščite, saj ni prejel s tem povezane brošure. To naj bi bilo razvidno iz njegove prošnje, pri čemer pojasnjuje, da mu brošura in vse potrebne informacije niso bile predstavljene niti med utemeljevanjem prošnje. Navaja še, da ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca.

10. Ker mu niso bile predstavljene pravice se tožnik strinja, da je bila njegova utemeljitev razlogov za mednarodno zaščito skopa, zaradi česar meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pojasnjuje, da mu ni bilo omogočena opredelitev pravno relevantnih okoliščin za priznanje mednarodne zaščite, saj med podajo prošnje in osebnim razgovorom ni bil ustrezno poučen in zastopan. Je namreč nepismen, s tremi razredi osnovne šole, zaradi česar meni, da od njega ni mogoče pričakovati poznavanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sklicuje se na dolžnost države, da v sodelovanju s prosilcem aktivno obravnava ustrezne elemente prošnje tako, da se zberejo vsi dokazi, ki jo utemeljujejo, še toliko bolj, če je prosilec nepismen in brez pooblaščenca. Meni še, da bi tožena stranka morala njegove izjave (ki jih ponavlja) natančneje raziskati z ustreznimi podvprašanji in preveriti ali ni podan utemeljen strah zaradi morebitne pripadnosti posebni družbeni skupini in ali lahko gre za nevarnost krvnega maščevanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

11. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je tujec v Republiki Sloveniji pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, z videoposnetkom, v jeziku, ki ga razume, informiran o postopku mednarodne zaščite, okoliščinah, na podlagi katerih je upravičen do priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih, ki jih bo imel kot prosilec za mednarodno zaščito. Med predvajanjem posnetka sta prisotna uradna oseba in prevajalec. Tujec lahko postavlja kakršnakoli vprašanja v zvezi s postopkom ali predstavljenimi informacijami. Pri tem uradna oseba ob začetku postopka vložitve prošnje, preden prosilec navede dejstva, na zapisnik preveri, če je prosilec razumel informiranje pred vložitvijo prošnje. To je razvidno tudi iz dokumentacije obravnavane zadeve, pri čemer je uradna oseba tožnika med postopkom večkrat vprašala, ali je vse razumel in ali mu je treba ponovno dati informacije o mednarodni zaščiti. Prav tako mu je pojasnila, da lahko opozori uradno osebo, če česa ne razume in ga vprašala, če pri sprejemu prošnje želi odvetnika ali pravnega zastopnika.

12. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, da je bil tožnik izrecno seznanjen, da mora navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo, in jih prepričljivo obrazložiti, kar je razvidno tako iz prošnje za mednarodno zaščito kot iz zapisnika o osebnem razgovoru. Meni, da mora tožnik sam vedeti, katero so njegovi resnični razlogi za zapustitev izvorne države. Pojasnjuje, da se od prosilca sicer ne pričakuje podrobnega poznavanja postopka mednarodne zaščite, vendar pa mora oseba, ki je preganjana do te mere, da je zato prisiljena zapustiti izvorno državo in iskati varnost drugje, izraziti svoje razloge, čeprav s preprostimi besedami. Navaja še, da je tožniku postavila številna podvprašanja in ga na osebnem razgovoru izrecno vprašala, če je navedel vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil državo in če bi rad še dodal še kaj, kar bi bilo pomembno. Na obe vprašanji je tožnik odgovoril, da je povedal vse in da ne želi ničesar več dodati. Tožena stranka je tožniku aktivno postavljala vprašanja tako ob vložitvi prošnje, kot tudi na osebnem razgovoru, pri čemer tožnik ni nikoli omenil, da bi se njegovi razlogi lahko nanašali na krvno maščevanje. Tožena stranka meni, da so njegovi presplošno opisani razlogi posledica družinskih razmerij in da ni njena dolžnost iskati možne razlage v nekonkretiziranih navedbah, saj tožnik nosi trditveno in dokazno breme.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke je bila presoja, da so tožnikove izjave v zvezi z razlogi preganjanja1 (1) posplošene, (2) nekonsistentne in (3) da domnevnih napadov članov družine prve žene ni prijavil policiji.

16. Tožnik se strinja z oceno tožene stranke o posplošenosti svojih izjav in ne nasprotuje presoji o njihovi neskladnosti2. Prav tako ne prereka ugotovitve tožene stranke v zvezi z opustitvijo prijave domnevnih napadov. Kot bistveno izpostavlja okoliščino, da je bila njegova utemeljitev razlogov za mednarodno zaščito skopa zaradi neustrezne informiranosti.

17. V okviru informiranja se vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1).

18. Navedeno pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite,3 saj se predpostavlja prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.4 Ta pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95/EU5, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.6

19. Iz zapisnika o prošnji za mednarodno zaščito z dne 16. 6. 2020 je sicer razviden nikalen tožnikov odgovor na vprašanje, ali je prejel brošuro z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Vendar pa je potrdil, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje.

20. Poleg tega tožnik ni imel pripomb ne na zapisnik o prošnji za mednarodno zaščito ne na zapisnik o osebnem razgovoru z dne 18. 6. 2020, pri čemer niti v tožbi ni določno opredelil opustitve sodelovalne dolžnosti tožene stranke v zvezi s čim popolnejšo utemeljitvijo prošnje. To pomeni, da mu je bilo vsaj na osebnem razgovoru omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, pri čemer je tudi iz obeh zapisnikov razvidno, da je tožena stranka tožniku v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja, torej mu je zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Glede na navedeno tožniku ni bila kršena pravica do izjave in ni utemeljen sicer posplošen tožbeni ugovor, da gre v obravnavani zadevi lahko za nevarnost krvnega maščevanja.

21. Zato kršitev pravil postopka, ki bi bila podana, če bi se izkazalo, da tožnik ni prejel brošure z informacijami o postopku priznanja mednarodne zaščite ter o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito, v obravnavani zadevi ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Ob takem stanju stvari pa sodišču ni bilo treba presojati navedb tožene stranke, da je tujec, ki v Republiki Sloveniji želi vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, o postopku mednarodne zaščite informiran z videoposnetkom.7

22. Na navedeno presojo ne more vplivati niti tožnikov tožbeni ugovor, da ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.8 Tožnikov odgovor na vprašanje ali pri sprejemu prošnje želi odvetnika oziroma pravnega zastopnika pa je bil nikalen.

23. Ob upoštevanju navedenega sodišče še pojasnjuje, da tudi če bi bilo v obravnavani zadevi preganjanje izkazano, tožnik s ponavljanjem svoje izjave, da se na policijo ni obranil, ker je bil komandir ženin oče, le pavšalno prereka presojo tožene stranke, da neupravičeno ni poiskal zaščite pri pristojnih organih v izvorni državi. S tem v zvezi je Ustavno sodišče namreč že presodilo, da je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito.9 Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.10 Glede na navedeno izhodišče in v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega je razvidno, da tožnik s policijo sicer ni imel slabih izkušenj, so tudi po oceni sodišča navedbe o nepripravljenosti nudenja zaščite oziroma reagiranju policije premalo izkazane.

24. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 25. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno in bi bilo samo sebi namen, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi obeh prošenje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1. 1 Povzetek tožnikovih izjav je razviden iz uvodnih točk obrazložitve te sodbe. 2 Neskladnosti med tožnikovimi izjavami so navedene v 7. točki obrazložitve te sodbe. 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 9. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito torej odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). 4 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve). 5 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). 6 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II). 7 Na tem mestu sodišče zgolj kot priporočilo bodoči upravni praksi pripominja, da je informiranje z videoposnetkom očitno pomembnejše dejanje v postopku, ki kot tàko narekuje sestavo zapisnika (prvi odstavek 74. člena ZUP), ki je javna listina ter dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav (80. člen ZUP), torej tudi o informiranju prosilcev po 5. členu ZMZ-1. 8 Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 9 Odločba Ustavnega sodišča Up-229/17-24, U-I-37/17-12 z dne 21. 11. 2019 (12. točka obrazložitve). 10 Prav tam.