Jedro

Ker je tožnica uveljavljala finančno podporo zaradi začasne nezmožnosti za delo, ki se izkazuje z odločbo (oziroma odločbami) zdravstvene komisije (o bolniškem staležu), nezmožnosti za delo ni mogla izkazovati z dokumentacijo, ki izkazuje njeno invalidnost oziroma stopnjo priznane invalidnosti, saj je nastanek invalidnosti po Uredbi o finančni pomoči ob nepredvidljivih dogodkih v kmetijstvu in javnem razpisu drug škodni dogodek, v zvezi s katerim se lahko uveljavlja druga vrsta finančne podpore.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnice z dne 31. 1. 2010 zaradi neizpolnjevanja pogojev. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila izdana v ponovnem postopku, potem ko je drugostopenjski organ z odločbo z dne 20. 10. 2011 odpravil v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 14. 7. 2010 ter zadevo vrnil v ponovni postopek, z navodilom, da mora prvostopenjski organ tožnico pozvati na odpravo pomanjkljivosti, in sicer naj pravilno izpolni B. obrazec razpisne dokumentacije in priloži zahtevane priloge. Skladno z navedenim navodilom je prvostopenjski organ 24. 11. 2011 tožnico pozval, naj na B. obrazcu obkroži enega od škodnih dogodkov, v zvezi s katerim uveljavlja podporo, ter navedel, kakšna dokazila o nastalem škodnem dogodku mora priložiti. Tožnica je 1. 12. 2011 poslala B. obrazec, na katerem je obkrožila, da uveljavlja podporo za blažitev poslabšanja ekonomskega položaja kmetijskega gospodarstva zaradi več kakor šestmesečne osemurne začasne nesposobnosti za delo ali primerljive vsote ur za najmanj štiriurno začasno nesposobnost za delo, ki se smatra za namen tega razpisa kot več kakor šestmesečna osemurna začasna nezmožnost za delo ali primerljiva vsota ur za najmanj štiriurno začasno nezmožnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju. Kot dokazila pa je tožnica priložila odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) z dne 11. 8. 2009, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji je bila priznana pravica do dela s štiriurnim delovnim časom od 29. 7. 2009 dalje, izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje ZPIZ z dne 29. 7. 2009, odločbo ZPIZ z dne 5. 8. 2011, s katero je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 2. 2011 dalje in izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje ZPIZ z dne 2. 8. 2011. V skladu s Prilogo 3 razpisne dokumentacije je treba v primeru uveljavljanja podpore zaradi več kot šestmesečne osemurne začasne nezmožnosti za delo ali primerljive vsote ur za najmanj štiriurno začasno nezmožnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju obvezno priložiti kot prilogo odločbo oziroma odločbe o začasni nezmožnosti za delo, ki so izdane s strani zdravstvene komisije oziroma pravnomočne sodne odločbe; iz teh dokazil pa mora biti razvidna več kot šestmesečna osemurna začasna nezmožnost za delo ali primerljiva vsota ur za najmanj štiriurno začasno nezmožnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju. Upravni organ je v skladu z 2. točko (pravilno: drugim odstavkom) 27. člena Uredbe o finančni pomoči ob nepredvidljivih dogodkih v kmetijstvu (v nadaljevanju Uredba) in 4. točko 9. poglavja predmetnega javnega razpisa preveril popolnost vloge, pri tem pa ugotovil, da tožnica ni priložila dokazil, ki jih je bilo treba priložiti vlogi, s katero je tožnica uveljavljala izbrano vrsto podpore.

2. Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 24. 7. 2012 zavrnilo pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo.

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da je priložila napačna dokazila, ki ne izkazujejo začasne nezmožnosti za delo. Navaja, da je vlogi priložila vse dokumente, ki izkazujejo njeno zdravstveno stanje in iz katerih je razvidno, da je začasno nesposobna za opravljanje dela na kmetiji za najmanj štiri ure. Dalje navaja, da je bila invalidnost kot posledica bolezni ugotovljena 29. 7. 2009; invalidska komisija ZPIZ je podala mnenje, da je tožnica invalidka III. kategorije, ker z ali brez poklicne rehabilitacije ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom. Njen osebni zdravnik pa je podal mnenje, da bolniški stalež zaenkrat ni smiseln, saj naj bi se bolezensko stanje ne izboljšalo. Iz tega razloga tožnica ni dobila bolniškega staleža in tako ne razpolaga z dokumentom, ki bi ga izdala zdravstvena komisija, temveč se je tožnica za štiri ure upokojila kot invalidka III. kategorije. Preostale štiri ure pa je še vedno zaposlena doma na moževi kmetiji in tudi pokojninsko in invalidsko zavarovana iz opravljanja kmetijske dejavnosti. Ne glede na navedeno tožnica meni, da je bila v času dvanajst mesecev pred vložitvijo vloge (čas, v katerem je v skladu z javnim razpisom lahko nastal škodni dogodek) za delo začasno nesposobna, saj ji ni bilo rečeno, da bo bolezen trajna. Njena začasna nesposobnost za delo je trajala najmanj toliko časa, kot predvidevata javni razpis in Uredba v 11. členu: odločba o nemožnosti za delo je bila izdana 29. 7. 2009, na razpis pa se je prijavila 30. 5. 2010. Po izračunu lahko tožnica zatrdi, da je njena nemožnost za delo od ugotovitve do prijave na javni razpis trajala deset mesecev in en dan, kar je v skladu z zahtevami javnega razpisa. Na podlagi navedenega tožnica trdi, da je upravni organ napačno uporabil določbe Uredbe in javnega razpisa. Sodišču predlaga, naj prouči priložene dokumente in ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje javnega razpisa. Navaja, da so bile v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršene določbe 7., 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj prvostopenjski organ ni popolnoma in v celoti ugotovil dejanskega stanja, prav tako pa tudi ni izvedel ugotovitvenega postopka, kot to zahtevata 145. in 146. člen ZUP, v katerem bi se ugotovilo pravilno dejansko stanje. Posledično je bilo napačno uporabljeno materialno pravo Uredbe in javnega razpisa. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči, da tožnica izpolnjuje vse pogoje, ki jih zahteva ukrep Finančna pomoč ob smrti, invalidnosti ali nesposobnosti za delo na kmetijskem gospodarstvu. Podrejeno uveljavlja, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvah odločb organov obeh stopenj in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnica izpolnila in izkazala predpisani pogoj glede škodnega dogodka za uveljavljano finančno pomoč za blažitev poslabšanja ekonomskega položaja kmetijskih gospodarstev, ki je posledica več kakor šestmesečne osemurne nesposobnosti za delo ali primerljive vsote ur za najmanj štiriurno nesposobnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju, predvideno z Uredbo ter razpisano z javnim razpisom, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 40/2010 z dne 21. 5. 2010 (v nadaljevanju JR).

7. Iz JR izhaja, da je bilo pod tč. III Splošni pogoji za pridobitev sredstev navedeno, da morajo vlagatelji izpolnjevati med drugim pogoj po tč. 3, in sicer da je škodni dogodek nastal oziroma bil ugotovljen ali priznan največ 12 mesecev pred oddajo vloge ter da je v primeru nesposobnosti za delo to datum prve začasne zadržanosti od dela, ki je razviden iz priložene odločbe o začasni nezmožnosti za delo. Iz vloge tožnice, vložene na obrazcu (ki je v spisni dokumentaciji), izhaja, da pod tč. D Priloge, Priloga 3, tč. 3 navaja, da je v primeru škodnega dogodka, kot ga je uveljavljala tožnica, obvezna priloga odločba oziroma odločbe o začasni nezmožnosti za delo, ki so izdane s strani zdravstvene komisije oziroma kot pravnomočne sodne odločbe, in iz katerih je razvidna več kot šestmesečna osemurna začasna nezmožnost za delo ali primerljiva vsota ur za najmanj štiriurno začasno nezmožnost za delo v desetmesečnem neprekinjenem obdobju. Da naj predloži tako obvezno prilogo, pa je bila tožnica poučena tudi v zaprosilu za dopolnitev vloge, z dne 24. 11. 2011, ki ji je bilo vročeno 28. 11. 2011. 8. Vendar je tožnica, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije, predložila odločbo ZPIZ z dne 11. 8. 2009 o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, izvedensko mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 29. 7. 2009, odločbo ZPIZ z dne 5. 8. 2011 o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti in izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 2. 8. 2011. Za navedene priloge pa je organ v izpodbijani odločbi presodil, da niso dokazila, ki jih je bilo treba priložiti vlogi, s katero je tožnica uveljavljala izbrano vrsto podpore; zato je njeno vlogo na podlagi JR, tč. IX. Obravnava vlog in postopek odobritve, tč. 4, zaradi neizpolnjevanja pogojev zavrnil. 9. Tožnica meni, da organ njene vloge ne bi mogel zavrniti, ker je predložila dokumente, iz katerih je razvidno, da je bila glede na svoje zdravstveno stanje v relevantnem obdobju začasno nesposobna za opravljanje dela na kmetiji za najmanj štiri ure, začenši z dne 29. 7. 2009, kar izhaja iz izvedenskega mnenja invalidske komisije, in je to obdobje trajalo (šteto do dne vložitve vloge 30. 5. 2010) deset mesecev in en dan, s čemer je po njenem mnenju razpisni pogoj izpolnila. Vendar ji sodišče ne pritrjuje. Sodišče se s prvostopenjskim organom strinja, da tožnica ni predložila dokazil, ki so bila za finančno podporo, kot jo je uveljavljala tožnica, predvidena v JR in zahtevana v razpisni dokumentaciji, na obrazcu katere je tožnica vložila vlogo (to je odločb o začasni nezmožnosti za delo, ki jih je izdala zdravstvena komisija oziroma pravnomočne sodne odločbe). Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati tožnica z navedbami, da le zaradi takega mnenja njenega osebnega zdravnika (ob 4-urni nezmožnosti za delo) ni uveljavljala bolniškega staleža, ampak invalidnost III. kategorije. Ker je namreč tožnica uveljavljala finančno podporo zaradi začasne nezmožnosti za delo, ki se izkazuje z odločbo (oziroma odločbami) zdravstvene komisije (o bolniškem staležu), nezmožnosti za delo ni mogla izkazovati z dokumentacijo, ki izkazuje njeno invalidnost oziroma stopnjo priznane invalidnosti, saj je nastanek invalidnosti po Uredbi in JR drug škodni dogodek, v zvezi s katerim se lahko uveljavlja druga vrsta finančne podpore. Ker je tožnica ravnala nepravilno, je tudi po presoji sodišča organ njeno vlogo pravilno zavrnil na podlagi določbe tč. IX., 4. JR, po kateri organ vlogo zavrne, če so podatki iz vloge in prilog nasprotujoči (enako določa drugi odstavek 27. člena Uredbe). Sodišče tako ne sledi tožbenim navedbam, da je organ nepravilno uporabil določbe Uredbe in JR.

10. Tožnica brez podlage trdi tudi, da bi organ moral izvesti posebni ugotovitveni postopek, ki bi se ga tožnica morala imeti možnost udeleževati (kot to določata 145. in 146. člen ZUP) in da je kršil določbi 7. člena ZUP (načelo varstva pravic strank) in 9. člena tega zakona (načelo zaslišanja stranke). Postopek za pridobitev sredstev je urejen v Uredbi in podrobneje v JR; dokumenta predvidevata, da se vloga vlaga v pisni obliki na predpisanem obrazcu s priloženimi zahtevanimi dokumenti (dokazili) ter da organ po preizkusu popolnosti vlog (ob tem ko imajo stranke po pozivu organa možnost nepopolne vloge v odrejenem roku še dopolniti) nepopolne vloge zavrže, vsebinsko neustrezne (nasprotje med podatki vloge in prilog) zavrne, za popolne vloge ugotovi izpolnjevanje predpisanih pogojev ter v primerih, ko pogoji niso izpolnjeni, vloge zavrne, v ostalih primerih pa izda odločbe o odobritvi sredstev. To pa pomeni, da postopek, po katerem se o vlogah meritorno odloči, ni predviden kot posebni ugotovitveni postopek, v katerem bi se vlagatelji vlog imeli možnost izreči o odločilnih dejstvih, predlagati izvedbo dokazov, sodelovati pri izvedbi dokazov itd., pač pa kot skrajšani, saj organ dejansko stanje lahko v celoti ugotovi na podlagi dejstev in dokazov, ki izhajajo iz vloge s prilogami ter nato takoj po skrajšanem postopku odloči o zadevi - kar ustreza zakonskemu dejanskemu stanu 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP; po določbi tretjega odstavka 144. člena ZUP pa v primerih iz prvega odstavka 144. člena ZUP ni potrebno zaslišati stranke. Zato je tudi po presoji sodišča organ mogel izpodbijano odločbo izdati po skrajšanem postopku. Ker se po določbah Uredbe in JR ter v skladu z določbami ZUP ne vodi posebni ugotovitveni postopek, se tudi varstvo pravic strank, ki ga organ mora zagotavljati v okviru 7. člena ZUP, izčrpa že s pravilnim ravnanjem z nepopolno vlogo; v predmetnem primeru pa je bil tožnici (tudi) poziv za dopolnitev nepopolne vloge pravilno poslan (24. 11. 2011), kar ni sporno, ter ji je bilo omogočeno, da je vlogo dopolnila.

11. Prav tako neutemeljeno tožnica očita kršitev 8. člena ZUP (načelo materialne resnice). Glede na že navedeno se po določbah Uredbe in JR ter ob upoštevanju določb ZUP postopek za pridobitev sredstev finančne pomoči, ki se zaključi z izdajo meritorne odločbe, vodi kot skrajšani ter v njem organ ugotovi dejansko stanje na podlagi s strani vlagatelja predloženih podatkov v vlogi in zahtevanih dokazil. Zato tožnica zmotno meni, da bi organ moral izvajati še druge dokaze. Organ tako ni imel podlage, da bi, ob tem ko je tožnica uveljavljala kot škodni dogodek začasno nezmožnost za delo, ki jo ugotovi zdravstvena komisija, na podlagi predloženih dokazil, s katerimi se lahko dokazuje nastanek in razlog invalidnosti, stopnjo invalidnosti, preostalo delovno zmožnost itd., ugotavljal trajanje nezmožnosti tožnice za delo zaradi bolezni in vprašanje začasnosti oziroma trajnosti takega stanja.

12. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo (med drugim) zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.