Jedro

1. Zahteva po stalni neposredni navzočnosti vzgojitelja na hodniku pred sobami dijakov prvega letnika je pretirana. Ni si namreč mogoče predstavljati preprečitve možnosti prihoda dijaka višjega letnika v nižji trakt in v sobo dijaka prvega letnika drugače kot z neprestanim in neposrednim nadzorom, to je varovanjem ali zaklepanjem. Taka zahteva pa je nedvomno pretirana in presega obveznosti, ki jo za izvajanje nadzorstva nad dijaki v domu predvidevata domski red in pravilnik.

2. Stališče, da je pravdno sodišče vezano glede dejanskega stanja le na pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa tudi na sklep, s katerim je bil v obravnavanem primeru drugemu tožencu izrečen vzgojni ukrep, je zmotno. Vezanost pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. S pravnomočno odločbo kazenskega sodišča Km 1 je bil drugemu tožencu izrečen vzgojni ukrep na podlagi ugotovitve sodišča o storjenem kaznivem dejanju, ki ga je drugemu tožencu očitalo Okrožno državno tožilstvo v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa. Prvostopenjsko sodišče je zato povsem pravilno navedeno odločbo v svoji sodbi upoštevalo.

Izrek

Pritožbi prve tožene stranke se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek in zahtevek za povrnitev stroškov postopka, kolikor se nanašata nanjo, zavrne.

Pritožba druge tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v delu, kolikor se sodba nanaša nanjo, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki 2.139,89 EUR prvostopenjskega in 637,83 EUR stroškov pritožbenega postopka, oboje v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta dolžna P. in drugi toženec R. G. solidarno plačati tožniku odškodnino za negmotno škodo, ki jo je utrpel med bivanjem v dijaškem domu v P., kjer ga je fizično napadel R. G. in mu povzročil hudo telesno poškodbo. Tožniku je prisodilo odškodnino v skupnem znesku 13.901,49 EUR, od tega za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 9.180,44 EUR, za strah 1.800,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 2.921,05 EUR. Toženima strankama pa je še naložilo, da sta dolžni tožniku povrniti 2.565,31 EUR pravdnih stroškov.

Proti ugodilnemu delu sodbe se pritožujeta obe toženi stranki.

Prva tožena stranka v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, najprej opozarja na prekoračitev tožbenega zahtevka, ki jo vidi v odločitvi sodišča, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti za pretrpljene telesne bolečine znesek 9.189,44 EUR, čeprav je predstavljal njegov tožbeni zahtevek protivrednost 2.200.000,00 SIT, to je 9.180,44 EUR. Za strah pa je tožnik zahteval le 400.000,00 SIT, kar znaša 1.669,17 EUR, sodišče pa mu je prisodilo 1.800,00 EUR. Pretežni del pritožbe je usmerjen proti odločitvi o temelju zahtevka. Pritožba opozarja, da pretirano nadzorstvo na vzgojo in osebnostni razvoj mladostnikov vpliva negativno, saj zavira njihov vsestranski razvoj. Zato je treba pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti šole oziroma druge ustanove najti ravnotesžje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo šolskega življenja, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti v skladu z njihovo starostjo in zmožnostmi. Do škodnega dogodka je prišlo po 20. uri zvečer, ko so imeli gojenci prve tožene stranke prosto, saj ni bilo nobenih aktivnosti. Vzgojitelj se je nahajal v zbornici, ki je bila le 10 do 12 korakov oddaljena od sobe. Med tem je bil v traktu novincev mir, zato očitek, da ni opravljal dolžnega skrbnega nadzora, ker ni videl dijaka višjega letnika vstopiti v trakt, ni utemeljen. Od vzgojitelja ni mogoče zahtevati, da bi ves čas imel pod nadzorom vsak gib gojencev. Njegova naloga je bila po večerji poskrbeti za organizacijo interesnih dejavnosti ter za spremljanje dogajanja v samem traktu, tako da proste aktivnosti gojencev potekajo normalno. V traktu, kjer so bili novinci nastanjeni, ni bilo nobenega dogajanja, ki bi terjalo ukrepe za zagotovitev reda. Tožnik je bil star 15 let, toženec pa 17 let, zato se postavi vprašanje, ali je sploh potrebno, da so pod stalnim nadzorstvom. Gojenci niso bili prepuščeni sami sebi, saj se je vzgojitelj nahajal v bližnji zbornici in jim je bil vselej na razpolago. Poleg tega pa je tudi vsake pol ure opravil obhod po traktu, potrkal na vrata in preveril, kaj se dogaja ter ali je z gojenci v sobah vse v redu. Vzgojitelj mora pri izvrševanju svoje nadzorne dolžnosti puščati gojencem dovolj prostora za razvoj njihove osebnosti. Poostren nadzor manj prispeva k učinkovitemu varstvu pred nesrečo, kot vzgoja k samostojnemu in odgovornemu razmišljanju. Pritožnica je novince v domu prve dni šolskega leta opozarjala na vsa pravila, ki veljajo, pojasnjeno jim je bilo, da se z dijaki višjih letnikov lahko družijo le s soglasjem ali vedenjem vzgojitelja ter da se v sobah z dijaki drugih skupin ne smejo družiti. Na skupnem sestanku z dijaki in njihovimi starši je bilo posebej poudarjeno in opozorjeno, da morajo obelodaniti vse morebitne nepravilnosti, do katerih prihaja pri bivanju ter pojasnjeni varnostni ukrepi v primeru nasilja nad novinci. Posebej jim je bilo naročeno, da vsakršna maltretiranja naznanijo. Tudi gojencem višjega letnika je bilo pojasnjeno, kakšna so pravila za bivanje v domu ter da so obiski gojencev prvega letnika prepovedani. Vzgojitelj I. B. je po večerji s svojo prisotnostjo opozarjal na spoštovanje pravil, ni pa mu mogoče očitati, da ni zaznal pretepa, saj dogajanja v sobi niso zaznali niti drugi gojenci. Pritožba meni, da bi škoda nastala tudi pri njenem skrbnejšem nadzoru ter je zato njena odgovornost za nastalo škodo izključena. Nadzorstvo je opravljala z vso potrebno in dolžno skrbnostjo. Pritožuje pa se tudi glede višje odškodnine, saj meni, da je sodišče prisodilo tožniku odškodnino v previsokem znesku.

Drugi toženec pa v pritožbi zatrjuje, da naj bi sodišče napačno uporabilo 14. člen Zakona o pravdnem postopku, s tem ko je štelo, da je vezano na pravnomočen obsodilni sklep Km 1, s katerim je sodišče drugemu tožencu izreklo vzgojni ukrep. Vezanost pravdnega sodišča namreč velja samo za pravnomočne sodbe kazenskega sodišča, ne pa za sklepe, s katerimi sodišče izreče vzgojne ukrepe. Ker se je sodišče v okviru ugotavljanja dejanskega stanja naslonilo praktično le na ta sklep, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede poteka obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče tudi vsebinsko ni vrednotilo pritožnikovih trditev, da je v obravnavanem primeru ravnal v silobranu. Napadalca v dogodku sta bila namreč dejansko tožnik in G., pritožnik pa se je le branil pred istočasnim protipravnim napadom. V sobo 112 je prišel, ker je tam iskal prijatelja M. P., tam sta ga obstopila tožnik in G. in ga po verbalnem napadu začela pretepati. V sobi je bil tudi S. K., ki je v celoti potrdil izpovedbo drugega toženca. Napadalca sta zaklenila vrata sobe, v kateri sta se nato lotila drugega toženca. To potrjujejo tudi poškodbe, ki jih je utrpel. Res je priča K. povedala drugače v kazenskem postopku, vendar je tudi pojasnila, da je drugače izpovedala zato, ker ga je tedaj tožnik ustrahoval. Dejstvo, da drugi toženec ne bi smel stopiti v sobo, ne more voditi do poenostavljenega sklepa, da je edino on odgovoren za škodne posledice, ki jih je utrpel tožnik. Pritožnik je ravnal v silobranu, zato v njegovem ravnanju ni bilo protipravnosti. Sicer pa je v domu bil običaj, da mlajši letniki starejše dijake pozdravljajo „na kleč“, s čimer premagujejo ovire, ki jim jih postavljajo starejši. Če bi držalo, da je pritožnik zahteval od tožnika pozdrav „na kleč“, je očitno, da se je tožnik celo tej nedolžni gesti uprl zgolj zato, ker mu je služila kot povod za to, da ob pomoči G. obračuna z njim. Tožnikov prispevek k škodnim posledicam znaša vsaj 80%. Tudi odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je po mnenju pritožbe previsoka, saj sodna praksa v podobnih primerih določa nižje odškodninske zneske. Sekundarnega strahu tožnik ni trpel, skrb pa ne more biti podlaga odškodnini za strah. Pritožnik tudi ne sprejema ocene sodišča, da doživlja tožnik brazgotino na glavi kot skaženost. Če bi ga brazgotina res motila, bi si pustil malo daljše lase, tako pa si jih postriže zelo na kratko in le še poudari brazgotino. Opozarja še, da sodišče v izreku odločbe ni zavrnilo višjega tožbenega zahtevka.

Pritožba prve tožene stranke je utemeljena, pritožba druge tožene stranke pa ne.

K pritožbi prve tožene stranke: Prvostopenjsko sodišče je presojalo odgovornost prve tožene stranke za tožnikovo škodo na podlagi 144. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika šole ali druge ustanove, odgovarjajo slednji, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Gre za pravilo obrnjenega dokaznega bremena, ki je terjalo od prve tožene stranke, da dokaže (da bi se razbremenila svoje odgovornosti), da je naredila vse, kar je bila zavezana storiti. Ker dokazovanje, da opustitve ni bilo, terja najprej opredelitev dolžnega ravnanja, se je sodišče ukvarjalo z obveznostmi, ki jih je pritožnica imela zapisane v svojih internih aktih (Pravilniku dijaškega doma ter domskem redu). Tako je ugotovilo, da je bila prva tožena stranka dolžna skrbeti za varovanje doma in za nadzor nad vstopom v dom, dežurstvo strokovnih delavcev in dijakov v času organiziranega vzgojno-izobraževalnega dela, varovati dijake pred nadlegovanjem, trpinčenjem, zatiranjem, diskriminacijo in pred tem, da bi jih namerno poniževali drugi dijaki, delavci doma ali druge osebe, ki vstopajo v domski prostor, skrbeti za spoštovanje njihove osebnosti, varnost in zaščito pred vsemi oblikami nasilja v domu. Ugotovilo je še, da je Domski red dovoljeval vstop v sobo samo dijakom, ki v njej stanujejo, drugim pa le s soglasjem ostalih sostanovalcev, obiski pa so bili omejeni na dovoljenje vzgojitelja ter še, da je bil za izvajanje nadzorstva nad dijaki zadolžen vzgojitelj.

Na podlagi zaslišanja ravnateljice je sodišče še ugotovilo, da je bila naloga vzgojitelja po večerji, da se zadržuje med dijaki, a ne v tem smislu, da jih nadzoruje neprestano, na podlagi izpovedi vzgojitelja pa, da je bil po večerji zadolžen za organizacijo interesnih dejavnosti ter spremljanje dogajanja v samem traktu, pri čemer je prvi obhod izvedel po prihodu v službo okoli 15. ure, ko je opravil z dijaki tudi individualne razgovore, nato pa izvajal obhode vsake pol ure.

Do obravnavanega dogodka je prišlo po 20. uri, ko je bil vzgojitelj v zbornici, ki se je nahajala 10 korakov od tožnikove sobe, kjer je urejal dokumentacijo v zvezi s prijavami dijakov. Zbornica je imela steklena vrata, prav tako pa tudi vrata trakta. Ko je vzgojitelj slišal hrup, je šel na hodnik, pogledal kaj je temu vzrok in izvedel, da se je v sobi izvedel obračun med dijakom E. G., tožnikom in drugim tožencem.

Opustitev, ki jo je sodišče očitalo prvi toženi stranki oziroma njenemu vzgojitelju, naj bi bila v tem, da ni opazil, da je dijak višjega letnika R. G. vstopil v trakt novincev, kar je bilo prepovedano. Po stališču prvostopenjskega sodišča bi to moral opaziti kljub urejanju dokumentacije, če bi le bil dovolj pozoren, saj je imela zbornica steklena vrata. Tak zaključek o opustitvi dolžnega nadzora pa je po oceni pritožbenega sodišča nerealen, saj taka zahteva terja od vzgojitelja nenehno „prežanje“ na dogajanje v traktu, ki bi edino lahko onemogočilo komurkoli, da se splazi mimo vrat zbornice. Dejstvo je, da je bil vzgojitelj s tem, ko se je nahajal v bližnji zbornici, dijakom na razpolago, če so ga potrebovali in kot poudarja pritožba, tudi sicer vsake pol ure opravil obhod po traktu ter preveril, kaj se dogaja z gojenci in ali je vse v redu. Res je do dogodka prišlo pred Pomorskim krstom, ko dijaki višjih letnikov nad dijaki prvih letnikov običajno izvajajo razne pritiske v smislu utrjevanja hierarhije moči ter je bilo v preteklosti že nekaj takih dogodkov in je zato pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral biti vzgojitelj na takšne prepovedane obiske, do katerega je prišlo tudi v obravnavanem primeru in na katerem je prišlo do tožnikovih poškodb, še toliko bolj pozoren. Vendar pa je zahteva po stalni neposredni navzočnosti vzgojitelja na hodniku pred sobami dijakov prvega letnika pretirana. Ni si namreč mogoče predstavljati preprečitve možnosti prihoda dijaka višjega letnika v nižji trakt in v sobo dijaka prvega letnika drugače kot z neprestanim in neposrednim nadzorom, to je varovanjem ali zaklepanjem. Taka zahteva pa je nedvomno pretirana in presega obveznosti, ki jo za izvajanje nadzorstva nad dijaki v domu predvidevata domski red in pravilnik. Vzgojiteljeva navzočnost v zbornici poleg sob dijakov in dvojna steklena vrata ter vzgojiteljev večkratni obhod po traktu s preverjanjem dogajanja v sobah, so bili zato po oceni pritožbenega sodišča dovolj, da je tožena stranka dokazala, da je opravila vse, kar je bila zavezana storiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi prve tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša nanjo, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alinea 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

K pritožbi druge tožene stranke: Stališče pritožbe, da je pravdno sodišče vezano glede dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo odločeno v kazenskem postopku, le na pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa tudi na sklep, s katerim je bil v obravnavanem primeru drugemu tožencu izrečen vzgojni ukrep, je zmotno. Vezanost na kazensko sodbo v smislu 14. člena ZPP namreč pomeni to, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice) ter glede kazenske odgovornosti (glej Pravdni postopek – Zakon s komentarjem, GV Založba, dr. Aleš Galič – komentar k 14. členu ZPP). S pravnomočno odločbo kazenskega sodišča Km 1 (priloga A2 spisa) je bil drugemu tožencu izrečen vzgojni ukrep na podlagi ugotovitve sodišča o storjenem kaznivem dejanju, ki ga je drugemu tožencu očitalo Okrožno državno tožilstvo v predlogu za izrek vzgojnega ukrepa. Prvostopenjsko sodišče je zato povsem pravilno navedeno odločbo v svoji sodbi upoštevalo, kot tudi zavzelo pravilno materialno pravno stališče, da drugi toženec v tej pravdi ne more več uspešno uveljavljati svojega ugovora, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno, ker naj bi bilo storjeno v silobranu.

Prvostopenjsko sodišče je bilo torej glede poteka dogajanja vezano na ugotovitve kazenskega sodišča, ki jih je zajemal opis očitanega kaznivega dejanja. Ta pa ne potrjuje pritožnikovih trditev, da naj bi bil dejansko napaden on, napadalec pa tožnik. Res je sicer priča S. K. povedala pri zaslišanju pred pravdnim sodiščem drugače in potrdila toženčevo verzijo dogajanja, vendar se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prepričljivo opredelilo tudi do tega.

Glede trditev o tožnikovi soodgovornosti res velja, da jo je moralo pravdno sodišče (izven opisanega kaznivega dejanja) ugotavljati oziroma se do nje opredeliti v tem postopku. V zvezi z ugotovitvijo, da sta tožnik in G. vrata sobe, potem ko je vanjo vstopil drugi toženec, zaklenila, je sodišče zaključilo, da ta okoliščina ne dokazuje sama po sebi tožnikovega prispevka k nastanku škode, glede na to, da je bil napadalec drugi toženec, ne pa tožnik, toženec pa tudi ni pojasnil, zakaj naj bi bila iz tega razloga škoda, ki jo je tožnik utrpel, večja. Pri tem pa je sodišče ugotovilo še, da je bilo zaklepanje vrat posledica bojazni, da bodo prišli v sobo še drugi dijaki višjih letnikov, kar naj bi se potrditvah tožnika v preteklosti tudi že dogajalo.

Tudi odškodnina po oceni pritožbenega sodišča ni odmerjena v pretirani višini, predvsem če se upošteva njen celokupni znesek, temveč je odraz tako načela individualizacije odškodnin kot njihove objektivne pogojenosti, to je sodne prakse v drugih podobnih primerih. Tožnik je utrpel hudo telesno poškodbo, udrt prelom sprednje stene leve čelnice, ki je segel v obnosno votlino. Bil je operiran, saj bi sicer ostala na čelu vdolbina, zaradi prizadetosti sluznice v votlini pa bi lahko imel težave s ponavljajočimi se vnetji. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca, je to operacija preprečila, za naravnavo odlomkov pa je bil potreben zahteven in obsežen kirurški pristop. Tožnik je bil zato 10 dni hospitaliziran, operiran v narkozi, večkrat na prevezovanju rane, na številnih kontrolah pri izbranem zdravniku, sicer pa je trpel 10 dni hude bolečine, 14 dni srednje intenzivne ter manjše intenzivnosti še tri tedne. Zadnjo zdravniško kontrolo je imel približno leto dni in pol po škodnem dogodku. Pri tem pa ni mogoče prezreti tožnikove mladosti, saj je bil ob samem dogodku star šele 15 let, zaradi česar je bilo njegovo doživljanje nevšečnosti med zdravljenjem nedvomno težavnejše. Tudi ne drži, da je bil tožnik zgolj zaskrbljen za izid zdravljenja. Kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, je bil tožnikov strah ob ugotovitvi diagnoze in odločitvi, da bo potrebna operacija, na katero je nato čakal štiri dni, zelo intenziven, nato pa je strah za izid zdravljenja srednje intenzivno trajal še dva meseca in v nadaljnjih dveh do treh mesecih izzvenel. Neresen je tudi pritožbeni očitek, da tožnik z načinom striženja poudarja brazgotino in da zato ne more trpeti duševnih bolečin zaradi skaženosti. Ugotovitev sodišča, ki ima podlago v mnenju izvedenca, je v zvezi s tem namreč, da ima tožnik brazgotino čez lasišče od ušesa do ušesa v dolžini 26-ih centimetrov in širini 4-ih milimetrov, da gre za cik-cak potekajočo brazgotino, ki je seveda brez las in je dobro vidna, ker je tožnik temnolas. Sodišče pa se je o obsegu in vidnosti brazgotine ter frizuri, ki jo nosi tožnik, tudi samo prepričalo na glavni obravnavi in v zvezi s tem ugotovilo, da je brazgotina na vrhu glave vidna zaradi nekoliko daljših tožnikovih las le, če tožnik razpre lase, sicer pa je vidna ob straneh. Pri tem pa od tožnika nedvomno ni mogoče pričakovati, da bi, še posebej glede na svojo mladost in splošno znane modne trende, nosil dolge lase.

Neutemeljeno pritožbo druge tožene stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in v delu, kolikor se nanaša pritožba nanjo, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je prva tožena stranka s pritožbo uspela in je bil tožbeni zahtevek proti njej zavrnjen, je moralo pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o vseh njenih stroških. Stroške prve tožene stranke je že prvostopenjsko sodišče odmerilo na 2.139,89 EUR. Pritožbene stroške prve tožene stranke pa predstavljajo stroški za sestavo pritožbe v višini 625 odvetniških točk, materialni stroški 2%, 20% DDV ter sodna taksa v višini 287,85 EUR, skupaj torej 637,83 EUR.