Jedro

Ko gre za dolg do države, lahko dolžniku dovoli obročno plačilo dolga oziroma (delni) odpis dolga le pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, ob primernem zavarovanju in obrestovanju.

Sodišče ni bilo dolžno izvesti predlaganih dokazov, saj bi bilo ugotavljanje nespornih oziroma pravno nepomembnih dejstev nesmiselno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora v 8 dneh od vročitve sklepa upniku povrniti izvršilne stroške v znesku 209,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. točka izreka).

2. Dolžnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. Izpodbijana odločitev je pravilna.

6. Dolžnik v pritožbi vztraja pri svojih ugovornih navedbah in dokazilih o tem, da je z upnikom v zvezi z izvršilnim naslovom sklenil dogovor o obročnem odplačilu in delnem odpustu obveznosti (to je glede odpusta stroškov in obresti v celoti). Sodišče prve stopnje je upoštevaje dolžnikove ugovorne navedbe in upnikove navedbe v odgovoru na ugovor v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta stranki 3. 1. 2005 dejansko sklenili omenjeni dogovor, vendar pa se dolžnik dogovora ni držal, saj je svoje obveznosti izpolnjeval le delno in neredno, zaradi dolžnikove zamude s plačilom več kot 5 obrokov pa je bil upnik v skladu z dogovorom upravičen vložiti predlog za izvršbo za izterjavo celotnega preostanka dolga po sodbi. Glede na to, da dolžnik v ugovoru ni zatrjeval in dokazoval, da bi vse svoje obveznosti v skladu z dogovorom izpolnjeval pravočasno (navedel je le, da je dolg odplačeval), ni mogoče pritrditi njegovemu pritožbenemu stališču, da upnik terja od njega vsaj prezgodaj, pa tudi preveč, že iz tega razloga.

7. Ne glede na to, da med strankama ni spora o tem, da sta sklenili dogovor o obročnem odplačilu in delnem odpustu obveznosti, pa višje sodišče ugotavlja, da omenjeni dogovor sploh ni bil sklenjen v skladu z določbo 77. člena (takrat in sedaj veljavnega) Zakona o javnih financah - ZJF. V primeru, ko gre za dolg do države, namreč lahko dolžniku dovoli obročno plačilo dolga in (delni) odpis dolga le pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, ob primernem zavarovanju in obrestovanju (prvi in tretji odstavek 77. člena ZJF), dolžnik v konkretnem primeru pa ni predložil nobenega dokazila o tem, da bi bil dogovor z upnikom sklenil v takšni obliki oz. na takšen način. Glede na navedeno dolžnik s svojimi ugovornimi trditvami tudi ni uspel dokazati, da bi bil sklenjeni dogovor o obročnem odplačilu in delnem odpustu obveznosti za upnika sploh pravno zavezujoč. Poleg tega pa je tudi iz določbe drugega odstavka 77. člena ZJF razvidno, da dogovor, ki ga država sklene v korist svojega dolžnika, tedaj, ko dolžnik svojih obveznosti po dogovoru ne izpolnjuje več (pravočasno), preneha veljati. Upnik tako tudi v primeru, da bi bil dogovor o obročnem odplačilu in delnem odpustu obveznosti med strankama sklenjen v predpisani obliki, zaradi dolžnikovega neizpolnjevanja obveznosti iz dogovora ni bil dolžan počakati z izterjavo obresti do konca zastaralnega roka (do letošnjega leta 2014), niti ni upravičen le do dogovorjenega plačila glavnice (brez obresti in stroškov), kot zmotno meni pritožnik.

8. Glede na vse navedeno sodišče prve stopnje za sprejem izpodbijane odločitve ni bilo dolžno izvesti dokazov, ki jih je v ugovoru predlagal dolžnik (zaslišanje priče M. K. Š. in dolžnika). Z neizvedbo predlaganih dokazov sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Ugotavljati nesporna oz. pravno nepomembna dejstva bi bilo nesmiselno in bi po nepotrebnem podaljšalo postopek.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (na delno zastaranje izterjevane obveznosti bi lahko pazilo le na dolžnikov ugovor, ki pa ga ta v tej smeri ni podal), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na šestem odstavku 38. člena ZIZ.