Jedro

Zavarovanec tožene stranke je ravnal protipravno, ker je imel v poslovnem prostoru, kamor vstopa in izstopa večje število strank in zaposlenih, vgrajena vrata z navadnim steklom in ne vrat z varnostnim steklom. Varnostno steklo za razliko od navadnega stekla pri razbitju ne razpade na delce z ostrimi robovi. Če bi bilo v obravnavanem primeru vgrajeno varnostno steklo, do poškodb, ki jih je utrpela tožnica, ne bi moglo priti, saj varnostno steklo preprečuje razbitje stekla na manjše in ostre koščke, ki lahko porežejo.

Med poškodbo, ki jo je utrpela tožnica, in trkom s kolenom v steklena vrata je res naravna povezava, a vendar sodišče prve stopnje v ravnanju tožnice ni ugotovilo ničesar takšnega, kar bi predstavljalo pravno relevanten (so)vzrok za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek „2.673,49“ EUR nadomesti z zneskom „5.347,88“ EUR. V II. točki izreka pa se znesek „9.576,94“ EUR nadomesti z zneskom „6.903,00“ EUR.

II. V ostalem ostane izpodbijana sodba nespremenjena.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 1.095,03 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 2.673,94 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 5. 2009 dalje do plačila. V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo povrnitev 1.301,67 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče temelj napačno ugotovilo. Vrata, ki so se razbila, so bila nameščena v pisarniških prostorih toženkinega zavarovanca, kjer je bil dnevni pretok ljudi zelo velik. Vrata bi lahko ob razbitju poškodovala stranke, ki so vstopale in izstopale. Na steklu ni bilo nobenega varnostnega napisa niti oznake, ki bi opozarjala, da je notranjost vrat iz stekla. Zamenjava vrat in stekla na vratih po škodnem dogodku pa potrjuje, da se je zavarovanec tožene stranke zavedal, da vrata niso bila varna. Tožeča stranka je ves čas postopka trdila, da s kolenom ni udarila v steklo. Poleg tega je imela vrezno rano pod kolenom. Take rane ne bi mogla dobiti, če bi udarila s kolenom v vrata. Tožnica ni imela podplutbe na kolenu in tudi v kasnejši zdravstveni dokumentaciji ni zaslediti tope poškodbe ali navedb o modricah. Ugotovitve sodišča, da zdravniki v izvid napišejo tisto, kar jim pacienti povedo, niso pravilne. Tožnica za škodni dogodek ni sokriva. V vrata bi moralo biti vgrajeno drugačno steklo, ki bi lahko zdržalo tudi naključne trke. Očitno je, da je že majhna sila povzročila razbitje stekla na številne kose. Tožeča stranka je na vhod namestila tempirano bombo in vprašanje časa je bilo, kdaj bo eksplodirala. Zaradi tega je podana tudi objektivna odgovornost. 3. Zdravljenje tožeče stranke je trajalo več kot leto dni. Ob zadnjem pregledu pri travmatologu je imela še vedno bolečine, ki so trajale več kot 90 dni, kolikor je ugotovilo sodišče. Odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je zato prenizka. Prav tako je prenizka odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče se je oprlo na izvedeniško mnenje, iz katerega izhaja, da so življenjske sposobnosti tožeče stranke zaradi degenerativnih sprememb na lokomotornem aparatu ter v obeh kolenskih sklepih že precej zmanjšane. Tožeča stranka je izvedeniškemu mnenju v tem delu ugovarjala. Poleg tega je sodna praksa sprejela doktrino, ki temelji na raziskovanju med predvidljivostjo škodnega dogodka in nepredvidljivostjo konkretne pojavne oblike in obsega škode. Odgovorna oseba mora oškodovanca sprejeti takega, kot je, ta pa je upravičen do odškodnine za celoten obseg škode. Tožnica je manj sposobna in ovirana pri vseh delih, ki zahtevajo klečanje na desnem kolenu. V cerkvi ne more klečati, ko vsi ostali klečijo, kar je zanjo mučno in nesprejemljivo. Če je sodišče ugotovilo, da ima tožnica težave pri opravilih, ki vključujejo klečanje, bi moralo izpeljati analogijo tudi na hojo po stopnicah in počepe. Tožnica ima trajne posledice, ki bodo z leti le še slabše. Zahtevek iz naslova skaženosti je sodišče v celoti zavrnilo. Skaženost ne more biti prisojena le v primerih, ko bi se s skaženostjo označevale le spremembe zunanjosti, ki okolici povzročajo gnus. Izvedenec je napisal, da tožničine brazgotine v poletnih mesecih postanejo svetlejše od potemnele kože in so bolj opazne. Tožnica je ženska, videz ji je zelo pomemben, še posebej poleti, na plaži ali pa v cerkvi pri nedeljski maši. Pojem gnusa je zelo različen. Nekaterim je celo všeč, da imajo preboden obraz z uhani, sponkami ipd. Iz sodne prakse je znano, da izvedenci pogosto nadomeščajo pojem skaženosti z izrazom kozmetski defekt, vendar je tako mešanje pojmov zavajajoče in nepravično do stranke. Sodišče na naroku tožeče stranke v tem delu niti ni dobro zaslišalo. Tožeča stranka najverjetneje niti ni doumela, o čem jo sodišče sprašuje.

4. Sodišče se je glede priznanja tuje pomoči oprlo na navedbe izvedenca, vendar le deloma. Tožeči stranki ni jasno, zakaj ni v tem delu sodišče izvedeniškega mnenja upoštevalo v celoti. Sodišče je tožnici priznalo v prvih 10 dneh, ko je pretežno počivala, pomoč v povprečju 3 ure dnevno, potem pa le še 18 dni po 40 minut na dan. Izvedenec pa je ocenil, da je tožnica potrebovala pomoč vsaj 6 do 7 tednov.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnica pri izstopu iz poslovnega prostora s kolenom trčila v vgrajeno navadno ravno steklo notranjih steklenih vrat v okviru prostora, steklena vrata so se razbila, kosi stekla pa so padli na tožnico in jo porezali, zaradi česar je utrpela udarec in rano na desnem kolenu. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve o načinu nastanka poškodbe prvostopenjskega sodišča, kljub pritožbeni graji tožeče stranke. Tožnica v pritožbi trdi, da s kolenom ni udarila ob steklo, pač pa se je to razbilo samo od sebe. Prvostopenjsko sodišče je angažiralo izvedenca gradbene stroke, ki je ugotovil, da steklo ni počilo (se razbilo) samo od sebe, ampak je bila vzrok sesutja dinamična sila, kakršen je udarec s predmetom. Tak predmet bi lahko bilo koleno, torbica, prenosnik ipd. Da je tožnica trčila s kolenom v steklo je razvidno tudi iz izvida UKC Ljubljana (A11), kjer je v rubriki „Anamneza in mehanizem poškodbe“ navedeno, da je oškodovanka v službi s kolenom razbila šipo. Izvedenec medicinske stroke pa je v izvedeniškem mnenju pojasnil, da zdravnik ne zapiše nečesa, česar mu poškodovanec ne bi rekel. V primeru kadar ugotovljene poškodbe niso v skladu z opisanim nastankom poškodb, zdravnik običajno nakazuje dvom s stavkom: „Baje se je udaril“ ali „navaja, da je padel“. Po oceni izvedenca tudi opis poškodbe v izvidu UKC Ljubljana (A11) ter postavljena diagnoza udarca v desno koleno odgovarja načinu poškodovanja. Prvostopenjsko sodišče je izvedene dokaze ocenilo ter jih povezalo v celoto. Ocenilo je, da je do poškodbe prišlo tako, da je tožnica s kolenom trčila v steklo, tožničini izpovedbi (da s kolenom ni udarila) pa ni verjelo. Pritožbeno sodišče dokazno oceno prvostopenjskega sodišča sprejema, pritožba pa ne navaja ničesar takega, kar bi jo lahko izpodbilo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da vrata in steklo v vratih ne predstavljata nevarnih stvari oziroma stvari, iz katerih izvira večja nevarnost za okolico in zato zavarovanec tožene stranke za škodo ni objektivno odgovoren. Pritožbene navedbe, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, so zato neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče sprejema tudi oceno prvostopenjskega sodišča, da je zavarovanec tožene stranke ravnal protipravno, ker je imel v poslovnem prostoru, kamor vstopa in izstopa večje število strank in zaposlenih, vgrajena vrata z navadnim steklom in ne vrat z varnostnim steklom. Iz izvedenskega mnenja izvedenca gradbene stroke izhaja, da običajno v poslovnih prostorih projektanti projektirajo, steklarji pa vpenjajo varnostno steklo. Tako gospodarska družba pri opravljanju dejavnosti varuje zdravje delavcev in strank ter preprečuje poškodbe. Varnostno steklo za razliko od navadnega stekla pri razbitju ne razpade na delce z ostrimi robovi. Če bi bilo v obravnavanem primeru vgrajeno varnostno steklo, do poškodb, ki jih je utrpela tožnica, ne bi moglo priti, saj varnostno steklo preprečuje razbitje stekla na manjše in ostre koščke, ki lahko porežejo. Zavarovanec tožene stranke se ukvarja z zavarovalniško dejavnostjo. V prostorih, kjer je prišlo do nezgode, se opravlja pisarniška dejavnost z večjim pretokom strank in delavcev. Steklena vrata so bila vgrajena na vhodu, preko katerega je vstopalo in izstopalo večje število ljudi. Razbitje vrat in poškodba tožnice je bilo posledica manjšega trka tožeče stranke s kolenom ob izstopu iz prostorov.

10. Po oceni pritožbenega sodišča tožnica v pritožbi utemeljeno napada ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je sama prispevala k nastanku škode do ½. Sodišče je ocenilo, da je bila tožnica kot odrasla oseba nepazljiva in je skozi vrata izstopila tako, da je s kolenom trčila v steklo. Med poškodbo, ki jo je utrpela tožnica, in trkom s kolenom v steklena vrata) je res naravna povezava, a vendar sodišče prve stopnje v ravnanju tožnice ni ugotovilo ničesar takšnega, kar bi predstavljalo pravno relevanten (so)vzrok za nastalo škodo. Ureznina kolena ni običajna posledica trka v vrata. Zatrjevana škoda je nenavadna in izredna. Je zunaj tistega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takega dogodka. Tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da bi škodo lahko utrpela katerakoli oseba (npr. tudi otrok), ki bi se neprevidno ali pa zgolj po naključju zaletela v steklena vrata. Ta so bila v obravnavanem primeru narejena iz takega materiala (stekla), ki že manjšega trka ni zdržal. Zato po oceni pritožbenega sodišča tožnici ni moč očitati prispevka k nastali škodi. Škoda je v celoti posledica ravnanja tožene stranke.

11. Za ugotovitev narave poškodb, ki jih je utrpela tožnica ter za ugotavljanje višine nematerialne in materialne škode, je sodišče angažiralo izvedenca medicinske stroke, prav tako je zaslišalo tožnico in vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu. Tožnica je stara 50 let, po poklicu je zavarovalniški zastopnik, v škodnem dogodku pa je utrpela udarec in rano na desnem kolenu. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je imela tožnica v teku zdravljenja zmerne bolečine in to stalne ter občasne kakšnih 40 dni, lahke bolečine kakšnih 10 dni, občasne pa vsaj še 10 dni. Upoštevalo je, da tožnica še vedno navaja občasne zbadajoče bolečine ob pritisku na predel poškodbe in poskusu klečanja na desnem kolenu. Od nevšečnosti je sodišče upoštevalo preglede v ambulanti, oskrbo rane, odstranitev šivov, bolniški stalež, ultrazvočno preiskavo kolena, 9 fizioterapij, kontrolne preglede pri zdravniku ter jemanje analgetikov. Sodišče je ocenilo, da znaša primerna denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 2.500,00 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča je taka denarna odškodnina primerno umeščena med odškodnine za podobne primere. Tožnica v pritožbi navaja, da je njeno zdravljenje trajalo več kot leto dni ter da so trajale bolečine več kot 90 dni, kolikor je priznalo sodišče. Ti pritožbeni očitki so neutemeljeni. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo, da ima tožnica še vedno občasne zbadajoče bolečine ob pritisku. Štelo je, da je imela 23. 11. 2008 zadnji pregled v zvezi s predmetno poškodbo, ko se je zglasila pri domačem zdravniku. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da je bil zadnji pregled 17. 12. 2008, kar po oceni pritožbenega sodišča ne spremeni pravilnosti zaključkov prvostopenjskega sodišča. 12. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je priznalo sodišče tožeči stranki 1.000,00 EUR odškodnine. Na podlagi izvedeniškega mnenja je sodišče ugotovilo, da je tožnica manj sposobna in ovirana pri delih, ki zahtevajo klečanje na desnem kolenu, in sicer pri delih na vrtu, pomivanju tal in nekaterih vajah telovadbe. Sodišče je v razlogih izrecno navedlo, da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica zaradi udarca v koleno in rane, ki jo je utrpela, težje hodila po stopnicah, neravnem terenu in da bi bila manj sposobna pri izvajanju počepov. Sodišče se je oprlo na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da so te težave tožnice posledica degenerativnih sprememb v obeh telesnih sklepih in preobremenjenosti skeleta s povečano telesno težo. Izvedenec je ob pregledu tožnice ugotovil tudi, da ima razširjene vene na goleni, da se že vrsto let zdravi zaradi težav in degenerativnih sprememb na hrbtenici in so ji bili večkrat predpisani različni analgetiki ter da si je že leta 2006 poškodovala levo koleno. Sodišče je torej ugotovilo, da obravnavana nezgoda ni vplivala na tožničino sposobnost hoje po stopnicah in neravnem terenu ter izvajanje počepov, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo sprejeti oškodovanko tako kot je, ta pa je upravičena do odškodnine za celoten obseg škode, ki ji je nastala zaradi posebno občutljivega stanja. Pritožbene navedbe o tem, da tožnica zaradi poškodbe ne more klečati v cerkvi, zaradi česar jo vsi opazujejo, sama pa doživlja občutke nelagodja, so pritožbene novote, ki so v pritožbenem postopku nedopustne (337. člen Zakona o pravdnem postopku(1)). Priznana odškodnina za tovrstno škodo je po oceni pritožbenega sodišča primerna.

13. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi skaženosti. Ugotovilo je, da so anatomske trajne posledice poškodbe pri tožnici 4 cm dolga brazgotina nad desnim kolenom, ki je v nivoju kože, enake barve kot koža in slabše vidna. Brazgotina je na zakritem delu telesa, v poletnih mesecih pri kopanju lahko bolj opazna in svetlejša od potemnele kože. Manjša brazgotinica pod pogačico je slabše vidna. Sodišče je ocenilo, da tožnica lahko pri hoji brazgotino zakrije z nošenjem hlačnih nogavic ali hlač, tudi sicer taka brazgotina ne more zbujati pozornosti ali neprijetnih reakcij okolja. Zaslišana tožnica tega niti ni opisovala. Pojem skaženosti je pravni standard. Prvostopenjsko sodišče je ocenjevalo spremenjeno zunanjost tožnice z lastnim zaznavanjem, z izvedeniškim mnenjem, zaslišalo je tudi tožnico. Na podlagi tega je ocenilo, da gre pri tožnici za manjšo spremembo zunanjosti, ki ne ustreza pojmu skaženosti. Pritožbeno sodišče oceno prvostopenjskega sodišča sprejema. Za zapolnitev pravnega standarda skaženosti je sodišče uporabilo objektivno subjektivni kriterij, ki ga pritožbeno sklicevanje tožnice na to, da je ženska, ki ji je videz zelo pomemben, ne more izpodbiti. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se tožnice na naroku o tem ni dobro zaslišalo. Sodišče si je na naroku brazgotino ogledalo, na naroku je bila prisotna tudi tožničina pooblaščenka, ki je imela možnost postavljanja vprašanja tožnici.

14. Tožeča stranka v pritožbi napada tudi del sodbe, s katerim ji je sodišče priznalo premoženjsko škodo za tujo pomoč. Navaja, da je sodišče tožnici priznalo le 18 dni pomoči po 40 minut na dan, kljub temu, da je iz izvedeniškega mnenja razvidno, da je potrebovala pomoč vsaj 6 do 7 tednov. Prvostopenjsko sodišče je tožnici priznalo pomoč za toliko dni, kot jo je zahtevala. V tožbi je navedla, da je potrebovala 14 dni pomoči po 3 ure dnevno ter 14 dni pomoči po 2 uri dnevno, skupaj torej 28 dni pomoči. Sodišče je štelo, da je tožnica potrebovala tujo pomoč 28 dni, kot je zahtevala. Odločitev o tem, koliko časa na dan je pomoč potrebovala, pa je prvostopenjsko sodišče utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca. Pritožba zato tudi v tem delu ni utemeljena.

15. Prvostopenjsko sodišče je tožnici odmerilo odškodnino v skupni višini 5.347,88 EUR ter nato upoštevalo soprispevek tožnice, ki je bil po oceni prvostopenjskega sodišča ½. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožnici priznalo odškodnino v ugotovljeni višini (brez soprispevka) (358. člen ZPP).

16. Tožeča stranka je vtoževala odškodnino v višini 12.250,88 EUR, uspela pa je s 5.347,88 EUR, kar predstavlja 43,65 %. Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo ločeno temelj od višine in štelo, da znaša uspeh tožeče stranke 46,82 %. Sodna praksa sicer opušča način izračuna stroškov z ločenim upoštevanjem uspeha po temelju in višini, vendar na tem področju ni popolnoma usklajena. V tem primeru je pritožbeno sodišče štelo, da je tožeča stranka uspela s 43,65 % tožbenega zahtevka, kar bi bilo manj, kot ji je za uspeh priznalo prvostopenjsko sodišče (46,82 %). Ker je pritožbo vložila le tožeča stranka, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni poseglo.

17. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je dolžna povrniti tožena stranka njene pritožbene stroške. Ti se nanašajo na stroške sestave pritožbe (tar. št. 3210), pavšalne stroške 20,00 EUR, stroške DDV-ja ter sodne takse za pritožbo in so podrobneje razvidni iz stroškovnika v spisu (145., 155. in 165. člen ZPP).

(1). Ur. l. RS št. 26/1999 do 45/2008, ZPP.