Jedro

Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je v svoji praksi že zavzelo stališče, da zgolj sprememba višine plače (ne da bi bili dokazani tehtni ekonomski razlogi za njeno znižanje) ne more predstavljati ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval prenehanje potreb po opravljanju dela zaradi razlogov, ki jih v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ugotovi delodajalec. Navedeno pomeni, da je v primeru tehtnega ekonomskega razloga sprememba (znižanje) plače lahko dopustna, tudi če se ostali pogoji dela ne spremenijo (vsebina in obseg del in nalog, opis delovnega mesta, ...). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej zadošča že ugotovitev, da obstaja ekonomski razlog, zato delodajalcu v takem primeru ni potrebno reorganizirati delovnega procesa.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove (slabše poslovanje tožene stranke). Ker je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, je po naravi stvari to delovno mesto ustrezno v smislu določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR-1. Zato tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 24. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi.

Ugotovi se neveljavnost pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko z dne 8. 9. 2015. Ugotovi se, da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 med tožečo stranko in toženo stranko za delovno mesto „Skrbnik za lastno prodajno mrežo“, ni prenehalo s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009, ji zagotoviti delo ter vse ostale pogodbeno dogovorjene pravice skladno z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 ter ji za čas od 1. 9. 2015 dalje obračunati razliko v nadomestilu plače med plačo, kakor da bi delala na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009, in med plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala, od teh zneskov v korist tožeče stranke obračunati, odvesti in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek plačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, t.j. 16. dne v posameznem mesecu za plačo preteklega meseca do plačila.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.“, s e z a v r n e k o t n e u t e m e l j e n. II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.“

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 24. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi; da je pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko z dne 8. 9. 2015 neveljavna; da delovno razmerje, sklenjeno na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 med tožečo stranko in toženo stranko za delovno mesto „Skrbnik za lastno prodajno mrežo“, ni prenehalo s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi in še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni pozvati nazaj na delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009, ji zagotoviti delo ter vse ostale pogodbeno dogovorjene pravice skladno z določili pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 ter ji za čas od 1. 9. 2015 dalje obračunati razliko v nadomestilu plače med plačo, kakor da bi delala na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009, in med plačo, ki jo je tožeča stranka prejemala, od teh zneskov v korist tožeči stranki obračunati, odvesti in plačati vse pripadajoče prispevke in davke ter ustrezen neto znesek plačati tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti, t.j. 16. dne v posameznem mesecu za plačo preteklega meseca do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 496,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (točka II izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče prekine postopek ter Sodišču EU postavi predhodno vprašanje, ali je ureditev v določbah 49., 50., 87., 89. in 91. člena ZDR-1, zlasti v delu, ki onemogoča znižanje plač pri delodajalcu, čeprav za to pri delodajalcu obstajajo ekonomski oziroma poslovni razlogi, v skladu z določbami 5. in 2. člena Direktive Sveta z dne 14. 10. 1991 91/533/EGS. Navaja, da v tej zadevi znižanje plač ni bil izključen in edini razlog za odpoved ter izpostavlja, da je sodišče ugotovilo, da obstaja poslovni razlog oziroma ekonomski razlog, ki je zahteval racionalizacijo poslovanja z znižanjem stroškov dela. Sodišče prve stopnje po stališču pritožbe ni upoštevalo, da so se spremenili pogoji pri toženi stranki in sicer sama cena dela, ki se odraža tudi v plači oziroma v plačah vseh zaposlenih. Tožena stranka je trdila, da je delovni proces optimalen in da ni nikakršne potrebe po spremembi organizacije dela, vključno z odpuščanjem delavcev in da tudi obstoji potreba, da tožnik ohrani zaposlitev pri toženi stranki. Pokazalo se je (le), da zahtevana konkurenčnost tožene stranke na trgu ne dopušča več takšnih stroškov dela. S tem ukrepom je tožena stranka ohranila vsa delovna mesta, vključno z delovnim mestom tožnika, vse zaposlitve in ni sprejela odločitve, da poda odpoved iz poslovnih razlogov, ki je „ultima ratio“ ukrep. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo dejansko odločilo, da lahko delodajalec ob obstoju ekonomskega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu preneha delovno razmerje, torej da se sprejme najbolj skrajen ukrep, pa čeprav je za ohranitev zaposlitve možno sprejeti tudi milejši ukrep, to je znižanje plače. Potemtakem bi moral delodajalec spreminjati delovni proces oziroma akt o sistemizaciji, pa četudi fiktivno, le da bi zadostil stališčem sodišča o spremembi pogojev dela, četudi takšni razlogi pri delodajalcu sploh ne obstajajo in niso potrebni oziroma bi bili lahko škodljivi. Takšno stališče tudi pomeni, da je ekonomski razlog „diskriminiran“ oziroma „manj vreden“ kot organizacijski razlog oziroma drug poslovni razlog, saj naj bi bila odpoved s ponudbo nove možna samo takrat, kadar se spremeni organizacija dela. Sodišču je tako vseeno, ali delavec ohrani zaposlitev in da delodajalec zaradi ekonomskih razlogov zaide v postopek insolventnosti ter ne sme sprejeti nikakršnega drugega ukrepa, ki bi bil manj nesorazmeren kot prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Odločitev je v nasprotju s 50., 51., 87. in 89. členom ZDR-1. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju o odločilnih dejstvih in ker naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma pravnih vprašanjih. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, ki niso med seboj v nasprotju, sodbo pa je v celoti mogoče preizkusiti. Zato sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker se naj sodba ne bi opredelila do razlogov o uporabi 50. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, 78/2013 - popr.; ZDR-1). Tožena stranka dejansko s tem izraža nestrinjanje z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

7. Sodišče prve stopnje je vodilo obravnavano zadevo kot vzorčni postopek po določbi prvega odstavka 279b. člena ZPP, ki določa, da če je pri sodišču vloženih večje število tožb, v katerih se tožbeni zahtevki opirajo na enako ali podobno dejansko in isto pravno podlago, lahko sodišče po prejemu odgovorov na tožbe na podlagi ene tožbe izvede vzorčni postopek, preostale postopke pa prekine. V skladu s tretjim odstavkom 279b. člena ZPP po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, sodišče o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru.

8. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu „Skrbnik za lastno prodajno mrežo“ po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 12. 2009 za nedoločen čas od 1. 1. 2010 dalje. Dne 24. 8. 2015 mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ter mu ponudila v podpis novo pogodbo za enako delovno mesto „Skrbnik za lastno prodajno mrežo“, za nedoločen čas, le z nižjo plačo. Tožena stranka je v postopku navajala, da je bilo znižanje plač, ki ga je izvedla s ponudbo nove pogodbe tistim delavcem, ki pred tem niso pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi, posledica ugotovljenega poslovnega razloga. V začetku leta 2015 je ugotovila, da ne dosega planiranih rezultatov, oziroma da obstaja razlika med prihodki in odhodki za leto 2015 v višini 467.000,00 EUR. Negativno razliko je planirala izravnati s povečanjem prihodkov v približni višini 247.000,00 EUR in racionalizacijo stroškov dela v višini približno 220.000,00 EUR. S tem razlogom je obrazložila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je tudi pojasnila, da je dolžna zasledovati predvideni Poslovni izid iz poslovanja (EBIT) v višini 1.150.000,00 EUR, saj to zagotavlja poplačilo upnikov, ki so podprli sklenjen dogovor z družbo (MRA). V odpovedi je tudi navedla, da ukrep znižanja stroškov dela ne predstavlja edinega in izključnega razloga poslovne oziroma ekonomske narave, ter je šele posledica poslovnih (ekonomskih) razlogov, ki jih je družba izkazala.

9. V sodnem postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka ekonomski razlog dokazovala (tudi) s tem, da je z bankami upnicami sklenila t. i. Okvirno pogodbo o prestrukturiranju bančnega in finančnega dolga tožene stranke z dne 20. 3. 2014 (angl. t. i. MRA - master restructuring agreement), s katero se je tožena stranka v letu 2015 zavezala odplačevati dolg bankam upnicam. V pogodbi oziroma načrtu finančnega prestrukturiranja (NFA) se je med drugim zavezala, da ne bo bistveno spreminjala svojega poslovanja, oziroma je šlo za to, da mora poslovati v skladu z zavezami iz MRA. V kolikor slabše posluje, mora izvesti vse potrebne ukrepe, da se dolg lahko naprej odplačuje in da družba „preživi“. Nadalje je navajala, da je bila 20. 2. 2015 sprejeta tudi dopolnitev NFP, sklenjen je bil tudi dodatek št. 2 k MRA, s katerim se je reprogram podaljšal od 1. 7. 2015 do 30. 11. 2015, kar dodatno izkazuje, da je bila tožena stranka zavezana poslovati in dosegati zaveze v skladu z dogovorom bank upnic.

10. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dejansko podan v odpovedi zatrjevan ekonomski razlog, ki je zahteval racionalizacijo poslovanja z znižanjem stroškov dela. Hkrati pa je zavzelo stališče, da zaradi tega ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnik tudi po podpisu nove pogodbe delal na enakem delovnem mestu, z istim opisom del in nalog, le z nižjo začasno osnovno plačo (to je izrecno priznal tudi predsednik uprave tožene stranke v svoji izpovedbi). Ker je bila razlika le v plači, se je sodišče prve stopnje oprlo na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da zgolj in izključno znižanje delavčeve plače ne more predstavljati utemeljenega poslovnega razloga (VIII Ips 13/2007, VIII Ips 514/2008, pri čemer je štelo, da se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodbe VIII Ips 192/2010 in VIII Ips 207/2010). Po stališču sodišča prve stopnje bi se lahko izvedla sprememba pogodbe o zaposlitvi ali v okviru dogovora ali pa v okviru odpovedi pogodbe s ponudbo nove, če gre za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, kar pa je po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS le v primeru, ko je nižja plača, posledica organizacijskih sprememb in drugačne opredelitve delovnega mesta.

11. ZDR-1 v 1. alinei prvega odstavka 89. člena kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). V skladu z drugim odstavkom 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Pogodba mora biti po določbi prvega odstavka 87. člena ZDR-1 odpovedana v pisni obliki, drugi odstavek 87. člena ZDR-1 pa določa, da mora delodajalec v njej obrazložiti dejanski razlog za odpoved. Če redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, je v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazno breme na njegovi strani.

12. Če delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti in delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, se v skladu s prvim odstavkom 90. člena ZDR-1 uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če delavec sprejme ponudbo delodajalca po prejšnjem odstavku, mora po drugem odstavku 90. člena ZDR-1 skleniti novo pogodbo o zaposlitvi v roku 15 dni od prejema pisne ponudbe. Če delavec v primeru iz prejšnjega odstavka sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR-1 nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico do pravnega varstva pred pristojnim sodiščem, kot v drugih primerih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V primeru ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi se šteje, da je bila nova pogodba sklenjena pod razveznim pogojem. Nadalje peti odstavek 90. člena ZDR-1 določa, da je ustrezna zaposlitev zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

13. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga. Vendar pa je v nadaljevanju zavzelo nepravilno stališče, da zaradi tega ni prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. Obstoj ekonomskega razloga namreč „zadošča“ za ugotovitev poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stališča, zavzeta v odločitvah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 13/2007, VIII Ips 514/2008 in VIII Ips 477/2006. Jedro oziroma evidenčni stavek za VIII Ips 13/2007 navaja, da iz opredelitve utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki v bistvu pomeni prenehanje potreb po opravljanju del na delovnem mestu iz pogodbe o zaposlitvi v dosedanji vsebini, organizacijski opredelitvi ali zahtevnosti, ne izhaja, da bi lahko bil utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zgolj in izključno le znižanje delavčeve plače. V zadevi VIII Ips 514/2008 z dne 28. 10. 2010 je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da se je njen proizvodni in s tem delovni proces kakorkoli spremenil oziroma, da je za delo na bencinskem servisu potrebovala manj delavcev. Glede na vsebino novih pogodb so potrebe po opravljanju njihovih del pod pogoji iz odpovedane pogodbe obstajale še vedno in v enakem obsegu, zato zgolj dejstvo, da se je tožnikom ponudila v podpis nova pogodba z znižanimi plačili, ne glede na to, če je vzrok tako znižanih plačil manjši priliv sredstev s strani pogodbenega partnerja, ne predstavlja obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je štelo, da je enako stališče zavzelo že v zadevi VIII Ips 13/2007 (Pdp 647/2005). Zadeva VIII Ips 477/2006 z dne 27. 9. 2007 se nanaša na organizacijski razlog. V zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka v novem Pravilniku o sistemizaciji delovnih mest tožničino delovno mesto drugače poimenovala, znižala nekatere zahteve za zasedbo, kar je privedlo do znižanja plače, kar je sodišče prve stopnje štelo za utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako iz sodbe VIII Ips 216/2014 z dne 24. 2. 2015 izhaja, da je odpoved zakonita, ker je bila dejavnost reorganizirana oziroma reorganiziran delovni proces. V zadevi VIII Ips 207/2010 je bilo zavzeto drugačno stališče in sicer, da je bila posledica tožničine osnovne plače posledica organizacijskih sprememb, ne da bi sodišče utemeljilo na čem temelji takšna dokazna ocena oziroma, da je utemeljen poslovni razlog, predstavljajo le tiste organizacijske spremembe, zaradi katerih delo tožnice pod pogoji iz veljavne pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo več mogoče oziroma potrebno.

14. Sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v zadevi VIII Ips 69/2010. V sodbi opr. št. VIII Ips 69/2010 z dne 19. 12. 2011 je Vrhovno sodišče RS med drugi zapisalo – 14. točka obrazložitve, da „Iz navedenih odločitev Vrhovnega sodišča RS izhaja, da zgolj znižanja plače kot izključni razlog, ni mogoče šteti za utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če pa je znižanje plače posledica ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca in ta take razloge tudi dokaže, potem dejstvo nižje plače ne pomeni, da je odpovedni razlog neutemeljen.“ Potrebno je tudi opozoriti na stališče, ki ga je pred tem zavzelo pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 647/2005 in sicer, da zgolj sprememba višine plače (ne da bi bili dokazani tehtni ekonomski razlogi za njeno znižanje), ne more predstavljati ekonomskega razloga, ki bi utemeljeval prenehanje potreb po opravljanju dela zaradi razlogov, ki jih v skladu z določbo 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR ugotovi delodajalec. Navedeno pomeni, da je v primeru tehtnega ekonomskega razloga sprememba (znižanje) plače lahko dopustna, tudi če se ostali pogoji dela ne spremenijo (vsebina in obseg del in nalog, opis delovnega mesta, ...). Za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga torej zadošča že ugotovitev, da obstaja ekonomski razlog, zato delodajalcu v takem primeru ni potrebno reorganizirati delovnega procesa.

15. Upoštevanje stališča, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v sodbi opr. št. VIII Ips 69/2010 z dne 19. 12. 2011, torej ne pomeni odstopa pritožbenega sodišča od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo pravno odločilno dejstvo in sicer, da je obstajal ekonomski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, kot ga je tožena stranka obrazložila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker je tožena stranka tožniku ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, je po naravi stvari to delovno mesto ustrezno v smislu določbe četrtega odstavka 90. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar ob pravilni uporabi materialnega prava, pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP).

16. Glede na sprejeto odločitev se pritožbenemu sodišču niti ne bi bilo potrebno opredeliti do predloga v pritožbi, da se postopek prekine ter Sodišču EU postavi predhodno vprašanje, ali je ureditev v določbah 49., 50., 87., 89. in 91. člena ZDR-1, zlasti v delu, ki onemogoča znižanje plač pri delodajalcu, čeprav za to pri delodajalcu obstajajo ekonomski oziroma poslovni razlogi, v skladu z določbami 5. in 2. člena Direktive Sveta z dne 14. 10. 1991 91/533/EGS. V izogib kakršnemkoli nerazumevanju odločitve pritožbenega sodišča pa le to še pojasnjuje, da je predlog za prekinitev postopka neutemeljen, saj se Direktiva Sveta 91/533/EGS nanaša izključno na obveščanje delavcev in ni relevantna za obravnavani primer, zato ne daje pravne podlage za razlago, za katero se zavzema pritožba.

17. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

18. Tožnik je odgovoril na pritožbo, vendar njegov odgovor ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške te vloge.