Jedro

Prvi kazenskopravni predpis, ki je določil kaznivo dejanje v zvezi s prehodom državne meje, je bil Kazenski zakonik iz leta 1951. Sodišče je zato z obsodbo J.W. za navedena dejanja, ki naj bi bila storjena v letu 1946, ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti in ga obsodilo za dejanja, ki po zakonu niso bila kazniva dejanja.

Kaznivo dejanje zoper narod in državo po 3. členu ZKLD mora v svojem opisu vsebovati dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je bil cilj inkriminiranega ravnanja obsojencev takšen, kot ga določa vsebina 2. člena ZKLD.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba Divizijskega Vojaškega sodišča v Celju z dne 25.4.1947, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča jugoslovanske armade v Beogradu z dne 12.5.1947, spremeni tako, da se obsojena J.W. in C.M.K. iz razloga 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i t a o b t o ž b e ;

1. obsojeni J.W. a) ker je dne 3. januarja 1946 pri K. v družbi z banditom E.C. poskušal ilegalno prestopiti državno mejo v Avstrijo, kar mu je preprečil neznani oficir JA, ki ga je bandit C. napadel in razorožil, nakar je zbežal in naslednjega dne 4. januarja pri Š. ilegalno prestopil državno mejo ter se 6. januarja ilegalno vrnil iz Avstrije, dne 28.3.1946 pa prav tako pri Š. ponovno ilegalno prestopil državno mejo v Avstrijo, kjer so ga Angleži napotili v taborišče razseljenih oseb v L., od koder se je 8. junija ponovno vrnil v Jugoslavijo - torej storil poskus kaznivega dejanja ilegalnega prehoda čez državno mejo in kaznivo dejanje ilegalnega prehoda čez državno mejo; b) ker je dne 18. julija 1946 pri Š. proti neugotovljeni nagradi poskušal spraviti čez državno mejo v Avstrijo dva neznana Hrvata, kar mu ni uspelo, ker je bil prijet, torej storil kaznivo dejanje poskusa ilegalnega spravljanja nepoznanih oseb čez državno mejo in c) ker je potem, ko je sprejel ponudbo prvoobtoženega J.M., da bo proti denarni nagradi ilegalno spravljal odbegle člane "Kulturbunda" čez državno mejo v Avstrijo pri Š., dne 30.11.1946 L.K., E.K. in T.G. odvedel iz M. do državne meje in jim proti plačilu nagrade 3.000 din pokazal kraj, kjer lahko varno prečkajo mejo, kjer so mejo tudi prečkale, nakar je 20. decembra 1946 drugo skupino, v kateri so bili R.S., R.S., A.M. in B.G. proti nagradi 8.000 din zopet odvedel iz M. do državne meje in jih spravil čez mejo in nazadnje dne 17.2.1947 proti nagradi 4.000 din poskušal spraviti čez mejo L.F. in A.F., pri čemer ju je pustil pred mejo in zbežal, ker je opazil člane državne varnosti, zaradi česar slednjima prehod čez mejo ni uspel - torej storil kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja, s katerim se škoduje obrambni sposobnosti in ekonomski moči države in s tem kršil člen 3 točka 2 ZKLD;

2. obsojena C.M.K. a) ker je od začetka novembra 1946 do svoje aretacije pomagala pri organiziranju kanalov za spravljanje pobeglih članov "Kulturbunda" iz taborišča v P. čez mejo v Avstrijo in jim nudila skrivališče ter jim služila kot zveza in je tako dne 10. novembra 1946 povezala soobtoženega K.L. s F.Š., za katero je že prej vedela, da ima zveze na meji, dne 15. februarja 1947 po aretaciji svojega moža, sama preko svoje sestre vzpostavila zvezo med L.F. in A.F. ter obtoženim W. zaradi spravljanja slednjih čez državno mejo, ko pa jima to ni uspelo, jima je dala 800 din za potne stroške, dajala na razpolago svoje stanovanje kot začasno skrivališče obtoženemu K.L. in njegovi ženi A.L., od 30.11.1946 do 4.11.1947 v istem stanovanju skrivala soobtoženo C.M., ki jo je potem zaradi strahu pred hišno preiskavo napotila k svojemu stricu v H. pri O., torej sodelovala pri organiziranju združbe s fašističnimi cilji zoper ustavno ureditev FLRJ in je pomagala tej združbi in služila kot zveza, s čemer je kršila člen 3 točka 2, 8 in 14 ZKLD; b) ker je neugotovljenega dne v začetku januarja 1947 v svojem stanovanju v M. nudila zaklonišče in dala hrano banditu M.K., za katerega je vedela, da je bil ranjen pri prehodu čez državno mejo v družbi ostalih banditov ter slednjemu služila kot zveza in je njegove somišljenike, ki so ga iskali v njenem stanovanju, napotila na naslov, ki ji ga je ta pustil - torej dala na razpolago skrivališče in služila kot zveza aktivnemu članu odpadniških skupin, s čimer je kršila člen 3 točka 14 ZKLD.

Stroški kazenskega postopka, nastali z oprostilnim delom sodbe od 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenih J.W. in C.M.K. ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo Divizijskega Vojaškega sodišča v Celju je bil J.W. spoznan za krivega kaznivih dejanj poskusa ilegalnega prehoda preko državne meje, ilegalnega prehoda preko državne meje in poskusa ilegalnega spravljanja neznanih oseb preko državne meje ter kaznivega dejanja poskusa povzročanja škode obrambni sposobnosti in ekonomski moči države po 2. točki 3. člena ZKLD, sodba Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade pa je ta dejanja opredelila kot kaznivo dejanje pomoči društvu s fašističnimi cilji zoper ustavni red v Federativni ljudski Republiki Jugoslaviji iz 8. točke 3. člena ZKLD ter mu zanj izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 12 let in izgubo političnih in državljanskih pravic, razen roditeljske, za dobo 5 let. Z navedeno prvostopenjsko sodbo je bila C.M.K. spoznana za krivo sodelovanja pri organiziranju združbe s fašističnimi cilji zoper ustavno ureditev FLRJ po 2., 8 in 14. točki 3. člena ZKLD ter kaznivega dejanja podpiranja oseb, ki so pobegnile pred oblastmi po 14. točki 3. člena ZKLD, Vrhovno sodišče Jugoslovanske armade pa je ti dve dejanji pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD in ji zanj izreklo kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo 5 let in izgubo političnih in posameznih državljanskih pravic, razen roditeljskih, za dobo 3 let. Zoper tako pravnomočno sodbo v delu, v katerem sta bila obsojena J.W. in C.M.K., je vrhovni državni tožilec M.V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti s predlogom, da jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v delu, ki se nanaša na J.W., spremeni tako, da tega obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe zaradi kaznivih dejanj poskusa ilegalnega prehoda preko državne meje, ilegalnega prehoda preko državne meje in poskusa ilegalnega spravljanja neznanih oseb preko državne meje in da kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja, s katerim se povzroča škoda obrambni sposobnosti in ekonomski moči države po 2. točki 3. člena ZKLD sodbo spremeni tako, da dejanje pravno opredeli kot kaznivo dejanje podpiranja oseb, pobeglih pred oblastmi po 14. točki 3. člena ZKLD in mu za to dejanje izreče primerno kazensko sankcijo. V delu, ki se nanaša na obsojeno C.M.K., državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja udeležbe pri organiziranju združbe s fašističnimi cilji proti ustavni ureditvi FNRJ in pomoč takšni združbi po 2., 8. in 14. točki 3. člena ZKLD spremeni tako, da dejanje obsojenke opredeli le po 14. točki 3. člena ZKLD in ji za to dejanje izreče primerno kazensko sankcijo, glede kaznivega dejanja dajanja zatočišča in služenja kot zveza aktivnim članom odpadniških skupin po 14. točki 3. člena ZKLD pa tako, da obsojenko po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Glede kaznivih dejanj prepovedanega prehoda preko državne meje, ki naj bi jih J.W. storil v treh različnih oblikah, je treba pritrditi vložniku, da takšna ravnanja ne po ZKLD, ne po kakšnem drugem kazenskopravnem predpisu, veljavnim v času, ko naj bi bila dejanja storjena, niso bila opredeljena kot kaznivo dejanje. Prvi kazenskopravni predpis, ki je določil kaznivo dejanje v zvezi s prehodom državne meje, je bil Kazenski zakonik iz leta 1951. V skladu z načelom zakonitosti kot splošnim načelom kazenskega prava, ki je bilo v veljavi tudi v času obravnavanega sojenja, nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, še preden je bilo storjeno in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen. Sodišče je z obsodbo J.W. za navedena dejanja ravnalo v nasprotju z načelom zakonitosti in J.W. obsodilo za dejanja, ki po zakonu niso bila kazniva dejanja.

Glede ostalih kaznivih dejanj, opisanih tudi v izreku te sodbe, zaradi katerih sta bila J.W. in C.M.K. obsojena za kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD s sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslovanske armade, pa je treba ugotoviti, da je bilo kaznivo dejanje zoper narod in državo po 3. členu od 1. do 14. točke storjeno takrat, kadar je imelo dejanje za cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske Republike Jugoslavije, ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temelji demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudske oblasti.

Nobeno od dejanj, ki jih izpodbijana sodba očita J.W. in C.M.K., ki naj bi bila kazniva dejanja zoper ljudstvo in državo in ki jih je sodišče prve stopnje opredelilo po 2. točki 3. člena ZKLD oziroma 2., 8. in 14. točki 3. člena ZKLD, Vrhovno sodišče jugoslovanske armade pa po 8. točki 3. člena ZKLD, v svojem opisu ne vsebuje dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je bil cilj inkriminiranega ravnanja obsojencev takšen, kot ga določa navedena vsebina 2. člena ZKLD, zato opisana ravnanja ne pomenijo uresničitve nobenega od kaznivih dejanj, določenih v 3. členu tega zakona.

Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da dejanja, za katera sta bila obtožena in obsojena J.W. in C.M.K. po zakonu, ki je veljal v času, ko naj bi bila storjena, niso kazniva dejanja. Zato je oba v skladu z določbo 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

V skladu s 1. odstavkom 96. člena ZKP je bilo glede stroškov, navedenih v izreku sodbe, potrebno odločiti, da bremenijo proračun.