Jedro

Če gre za tako majhen odmik predmetnega objekta od parcelne meje, kot ga vseskozi zatrjuje tožnica, ni mogoče brez podlage v lokacijski dokumentaciji izključiti neposrednega vpliva meteorne vode na zemljišče tožnice. Zato bi moral biti način odvajanja meteorne vode določen kot pogoj v lokacijskem dovoljenju.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 2527/97-14 z dne 12.11.1999 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino pritožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 8.8.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora Občine N.G. z dne 25.11.1991. Z njo je bilo izdano lokacijsko dovoljenje J.U. za legalizacijo gospodarskega poslopja - garaže na zemljišču parc. št. 4300/2 k.o. B. pod v dovoljenju navedenimi pogoji. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitve tožene stranke: obravnavano območje ureja Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v občini N.G. (Uradno glasilo, št. 9/87 in 11/87, v nadaljevanju PUP). Iz podatkov lokacijske dokumentacije in pridobljenih soglasij izhaja, da je obravnavana gradnja v skladu z določbami PUP. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 26/90 in Uradni list RS, št. 18/93, 74/93, 71/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN) v 2. odstavku 54. člena določa, da se izda lokacijsko dovoljenje za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Po 1. odstavku 55. člena ZUN pa mora biti lokacijska dokumentacija pripravljena tudi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih. Iz upravnih spisov in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka preverila in ugotovila, da so bile ob izdaji lokacijskega dovoljenja investitorju upoštevane določbe PUP in drugih materialnih predpisov, tako glede pogojev osončenja, kot tudi odmaknjenosti objekta od sosednje parcele. Lokacijska dokumentacija pa je, kot izhaja tudi iz upravnih spisov, sestavljena v skladu s 55. členom ZUN, saj ima vse potrebne sestavine, zato je izrek odločbe za izdajo lokacijskega dovoljenja jasen in določen, pridobljena so tudi vsa potrebna soglasja, vključno s soglasjem sanitarnega in požarnega inšpektorja, investitor pa je predložil zemljiškoknjižni izpisek kot dokazilo o lastništvu zemljišča. V lokacijskem postopku je bilo tožnici kot sosedi investitorja omogočeno, da uveljavlja pravice in pravne koristi, ki bi bile lahko prizadete s predvideno gradnjo.

Glede ugovora, ki se nanaša na lastništvo oziroma razpolaganje z zemljiščem, tožnica ni predložila nobenega dokazila. Za odmik objekta od posestne parcelne meje in od sosednje hiše pa za sporno gradnjo ni bilo predpisano soglasje sosedov. Ker tožnica ni uspela dokazati, da investitor nima pravice razpolaganja z zemljiščem parc. št. 3300/2 k.o. B., ostali zasebno-pravni ugovori tožnice (odmik, osvetlitev, meteorne vode) pa tudi po presoji sodišča ne zadevajo pogojev javno-pravnega značaja, jih upravni organ pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni smel upoštevati. Sodišče prve stopnje je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS.

Pritožbo je vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da se pri izdaji spornega lokacijskega dovoljenja investitorju in pri kasnejših odločitvah v zvezi s tem lokacijskim dovoljenjem, ni upoštevala določba 5. člena veljavnega PUP, ki določa, da je gradnja stavb in drugih objektov na določeni lokaciji možna le v tisti meri, kjer to razmere dopuščajo. Pri določanju te mere pa je potrebno upoštevati zlasti odnos nameravane gradnje do razpoložljivega zemljišča ter odnose do neposredne okolice in sosednjih stavb, kakor tudi možnost prometne povezave in komunalne ureditve, zahteve po ohranitvi ali izboljšanju ustreznih bivalnih in delovnih pogojev ter zahteve po ohranjanju in razvijanju krajine. V konkretnem primeru znaša oddaljenost sporne granje od parcelne meje s pritožnico 20 do 30 cm. Najmanjši možni odmik objekta od parcelne meje je eden od pogojev, ki mora biti razviden iz lokacijske dokumentacije in spada v izrek lokacijskega dovoljenja. Tožnica v pritožbi ponovo opozarja na neurejen odvod meteorne vode, kar pa po mnenju tožene stranke ni predmet lokacijskega postopka, temveč splošnih lastninskih predpisov. S takim stališčem tožene stranke, ki ga v celoti povzema izpodbijana sodba, se pritožnica ne strinja. Gradnja tik ob parcelni meji, ki jo dovoljuje sporno lokacijsko dovoljenje, je že sama po sebi sporna in poslabšuje bivalne pogoje sosednjega zemljišča. Polega tega pa je PUP, ki določa zgolj merila in pogoje za poseg v prostor in ni neposredna podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, potrebno konkretizirati za znanega investitorja na določenem zemljišču prav z lokacijsko dokumentacijo. Šele na tej podlagi se prepišejo zahteve in obveznosti v zvezi s posegom v prostor v konkretnem lokacijskem dovoljenju. Ker veljavni PUP ne vsebuje določb glede odvoda meteorne vode, bi rešitev tega vprašanja morala biti zajeta v lokacijski dokumentaciji. V lokacijski dokumentaciji pa rešitve o tem ni, saj bi sicer tožena stranka v svoji odločbi zavzela stališče tudi o tej pripombi pritožnice glede na določbo 55. člena citiranega zakona, ki določa, kaj vse mora vsebovati lokacijska dokumentacija, v skladu s katero mora biti izdano lokacijsko dovoljenje investitorju. Zato je odločitev upravnega organa oziroma kasneje sodišča pomanjkljiva oziroma najmanj preuranjena.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, ki povzema ugotovitev tožene stranke, da je tožničin ugovor glede odvajanja meteorne vode njen zasebnopravni ugovor. Če gre za tako majhen odmik predmetnega objekta od parcelne meje, kot ga vseskozi zatrjuje tožnica, ni mogoče brez podlage v lokacijski dokumentaciji izključiti neposrednega vpliva meteorne vode na zemljišče tožnice. Zato bi moral biti način odvajanja meteorne vode določen kot pogoj v lokacijskem dovoljenju, pa ni. Da je to vprašanje pomembno, pa izhaja iz soglasja Cestnega podjetja N.G. z dne 20.6.1999, ki je v predloženem spisu, in ki v tem primeru, ko gre za gradnjo v varovalnem pasu lokalne ceste B.-P.-V., določa, da "meteorne in druge odpadne vode iz parcele, zunanje ureditve objekta ne smejo biti speljane v naprave za odvodnjavanje ceste in cestnega telesa." V izreku spornega lokacijskega dovoljenja je določeno, da je odpadne vode treba speljati v nepretočno greznico, medtem ko način odvajanja meteorne vode v izreku istega dovoljenja ni določen. Glede tega tudi lokacijska dokumentacija nima potrebne vsebine. Zato ima pritožnica prav, ko na to opozarja v pritožbi.

Ni pa utemeljen pritožbeni ugovor, da je izrek lokacijskega dovoljenja pomanjkljiv tudi zato, ker v njem ni določen odmik.

Praviloma je odmik res določen v izreku lokacijskega dovoljenja. Toda v tem primeru, ko gre za legalizacijo že zgrajenega objekta z obstoječim odmikom, ki se ga vidi v naravi, veljavni PUP pa najmanjšega odmika od parcelne meje niti ne določa, odmik ne more biti bistveni pogoj gradnje.

Ker sodišče prve stopnje v predloženih spisih ni imelo podlage za zavrnitev tožbe na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (51. člen ZUS), je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 76. člena ZUS.