Jedro

Toženka je z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice za plačilo 64.460,70 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen).

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1.Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: toženka) je z odločbo, št. 33140-19/2013/241 z dne 2. 8. 2022, zavrnila zahtevek tožnice z dne 15. 5. 2015 za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33140-19/2013/8 z dne 2. 7. 2013, ki je ostal odprt še v višini 62.460,70 EUR (1. točka izreka). Določila je, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (2. točka izreka) in ugotovila, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka).

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev z dne 02. 07. 2013 tožnici vlogo na V. javni razpis za ukrep 133 - Podpora skupinam proizvajalcev pri dejavnostih informiranja in pospeševanja prodaje za proizvode, ki so vključeni v sheme kakovosti hrane (v nadaljevanju: javni razpis) za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja odobrila v višini do 199.500,00 EUR. Sredstva je tožnici odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju: Uredba PRP) in javnem razpisu. Tožnici je na podlagi zahtevkov za izplačilo sredstev že izplačala dne 17. 01. 2014 znesek 36.309,00 EUR, dne 31. 07. 2015 znesek 47.041,03 EUR in dne 06. 10. 2015 znesek 9.566,01 EUR.

3.Toženka pojasnjuje, da je tožnica dne 15. 05. 2015 vložila II. zahtevek za izplačilo sredstev v višini 109.501,73 EUR. Z odločbo z dne 27. 07. 2015 je ta zahtevek delno zavrnila, in sicer v višini 62.460,70 EUR. Ugotovila je, da je tožnica na podlagi računa št. 48/14 z dne 05. 05. 2015 (pravilno z dne 5. 5. 2014; v nadaljevanju: R1), računa št. 146/2014 z dne 10. 10. 2014 (v nadaljevanju: R2), računa št. 184/2014 z dne 17. 12. 2014 (v nadaljevanju: R3), računa št. W4/0020589 z dne 31. 12. 2014 (v nadaljevanju: R4) in računa št. W5/A012015 z dne 27. 03. 2015 (v nadaljevanju: R5) uveljavljala neupravičene stroške, in da tožnica ni v celoti izpolnjevala pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in javnem razpisu. Upravno sodišče je s sodbo III U 214/2015 z dne 28. 09. 2017 to odločbo v zavrnilnem delu odpravilo ter ji v tem delu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

4.Kot pojasnjuje toženka, je v ponovljenem postopku s pozivom z dne 18. 01. 2018 tožnici omogočila, da se pisno izjavi o ugotovljenem dejanskem stanju ter o navedenih dejstvih in dokazih. Dne 06. 02. 2018 je prejela tožničino pojasnilo na ta poziv. Nato je 22. 02. 2018 izdala odločbo, št. 33140-19/2013/205, s katero je zahtevek tožnice za izplačilo sredstev v znesku 62.460,70 EUR ponovno zavrnila. Upravno sodišče je s sodbo III U 59/2018 z dne 23. 04. 2021 tudi to odločbo v zavrnilnem delu odpravilo ter ji v tem delu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

5.Toženka dalje navaja, da je v skladu z ugotovitvami Upravnega sodišča s pozivom z dne 17. 05. 2022 tožnici dala možnost, da se pisno izjavi o ugotovljenem dejanskem stanju, navedenih dejstvih in dokazih, dne 24. 05. 2022 pa je prejela tožničin odgovor na ta poziv. V njem je tožnica navedla, da začetek stečajnega postopka ni relevantna okoliščina, ki bi lahko vplivala na odločitev o njenem zahtevku, in da toženka v stečajni postopek ni prijavila terjatve za vračilo 62.145,92 EUR sredstev. Po mnenju tožnice toženka v končni odločbi ne more zavrniti že prej potrjenih sredstev, saj bi sicer nesorazmerno posegla v njene pričakovane pravice.

6.Toženka v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da o upravičenosti zahtevanih izplačil odloča na podlagi določb neposredno uporabnih uredb Evropske unije, Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), Uredbe PRP in javnega razpisa. V postopku ponovne obravnave tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev pa je kljub napotilu Upravnega sodišča sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021 preverila tudi ostale relevantne pogoje in obveznosti, ki jih je tožnica dolžna izpolnjevati.

7.V zvezi z navedbami tožnice, da ni prijavila terjatve v stečajni postopek, toženka poudarja, da zneska v višini 62.145,92 EUR tožnici sploh ni izplačala, zato na tej podlagi ni bila dolžna ničesar zahtevati. Po mnenju toženke tožnica ni pojasnila, zakaj začetek stečajnega postopka ni relevantna okoliščina pri odločanju o utemeljenosti tožničinega zahtevka. Sama pa lahko oziroma je dolžna zaradi zaščite finančnih interesov Evropske unije v končni odločbi zavrniti odobrena sredstva, če ob presojanju o utemeljenosti zahtevka za plačilo ugotovi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev in obveznosti, določenih v uredbah, ZKme-1 in javnem razpisu.

8.Toženka povzema prvi odstavek 72. člena Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju: Uredba 1698/2005) ter se glede izvedbe naknadnih pregledov naložbenih dejavnosti za preverjanje izpolnjevanja obveznosti iz prvega odstavka 72. člena te uredbe ali obveznosti, določenih v programu razvoja podeželja, sklicuje še na 29. člen Uredbe Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januarja 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (v nadaljevanju: Uredba 65/2011).

9.V obrazložitvi svoje odločbe toženka, upoštevaje 38. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe PRP (Uradni list RS, št. 63/13), navaja še določbe prvega, drugega ter sedmega odstavka 122. člena, drugega in sedmega odstavka 127.a ter tretjega odstavka 121. člena Uredbe PRP, po katerem se mora naložbena dejavnost, za katero je končni prejemnik prejel sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev, v tem obdobju pa se ne smejo uvajati bistvene spremembe, določene v 72. členu Uredbe 1698/2005. Sklicuje se še na obveznosti upravičenca, določene v javnem razpisu, ki v četrtem odstavku poglavja XI/2 z naslovom Nadzor nad izvajanjem ter postopki v primeru nepravilnosti določa, da se v primeru ugotovljenih nepravilnosti sprožijo sankcije in zahteva vračilo sredstev na način, kot je opredeljeno s 57. členom ZKme-1 in Uredbo PRP. Prav tako je v odločbi o pravici do sredstev navedeno, da se kršitve oziroma neizpolnjevanje obveznosti, prevzetih iz naslova ukrepa, kot so določene v javnem razpisu, Uredbi PRP in ZKme-1, sankcionira.

10.Toženka v nadaljevanju izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bil dne 04. 01. 2017 s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici, št. St ..., nad tožnico začet stečajni postopek. Dne 24. 01. 2017 je izdala odločbo, s katero je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje obveznosti iz tretjega odstavka 121. člena Uredbe PRP, da mora v skladu z drugim odstavkom 122. člena Uredbe PRP izdati odločbo za vračilo že izplačanih sredstev v proračun Republike Slovenije v višini 92.916,04 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za izključitev tožnice skladno z drugim odstavkom 127a. člena Uredbe PRP iz zadevnega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve neizpolnjevanja obveznosti in za naslednje koledarsko leto. Toženka pojasnjuje, da je pravočasno v skladu z drugim odstavkom 59. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v stečajni postopek prijavila terjatev na podlagi odločbe z dne 03. 06. 2016, ki po stanju na dan oklica stečajnega postopka znaša 106.581,23 EUR, terjatev na podlagi odločbe z dne 24. 01. 2017, ki po stanju na dan oklica stečajnega postopka znaša 92.916,04 EUR, terjatev na podlagi odločbe z dne 24. 01. 2017, ki po stanju na dan oklica stečajnega postopka znaša 107.550,00 EUR in terjatev na podlagi odločbe z dne 24. 01. 2017, ki po stanju na dan oklica stečajnega postopka znaša 195.232,10 EUR. Stečajni upravitelj je prijavljene terjatve prerekal in dne 21. 12. 2017 vložil tožbo na ugotovitev neobstoja terjatev v višini 395.698,14 EUR. Po pridobitvi soglasja Okrožnega sodišča v Novi Gorici k sklenitvi sodne poravnave, je bila v gospodarsko pravdni zadevi Pg 255/2017 dne 16. 10. 2020 sklenjena sodna poravnava, iz katere izhaja, da obstoji terjatev toženke do tožnice v znesku 92.916,04 EUR, ki temelji na odločbi z dne 24. 01. 2017, in da je tožnica s sklenitvijo predmetne sodne poravnave pripoznala tudi obstoj drugih terjatev toženke, ki jih je ta prijavila v stečajni postopek.

11.Toženka ugotavlja, da je tožnica s sklenitvijo sodne poravnave priznala obstoj terjatev, prijavljenih v stečajni postopek, pri čemer se njena terjatev na podlagi odločbe z dne 24. 01. 2017 v znesku 92.916,04 EUR nanaša na tožnici izplačane zneske na podlagi odločbe št. 33140-19/2013/8 z dne 02. 07. 2013 in na njej temelječe zahtevke. Po mnenju toženke, bi tožnica, glede na to, da je s sklenitvijo sodne poravnave priznala obstoj njene terjatve, torej, da ji je bil znesek v 92.916,04 EUR neupravičeno izplačan, za neupravičeno izplačan priznala tudi znesek 62.460,70 EUR. Ta namreč temelji na isti dejanski in pravni podlagi, pravna usoda tega zahtevka, v kolikor bi bil tožnici izplačan, pa bi bila enaka. Toženka še omenja, da iz naslova priznanih terjatev ni prejela ničesar in tudi v prihodnje ne kaže drugače. Zato želi tožnici preprečiti nadaljnjo nenamensko porabo javnih sredstev in zaščititi finančne interese Evropske unije.

12.Po presoji toženke je z oklicem začetka stečajnega postopka nad tožnico dne 04. 01. 2017 nastal dogodek, ki pomeni bistveno spremembo, saj je stečajni postopek način prenehanja prezadolženega gospodarskega subjekta. Z vpogledom v uradne evidence je ugotovila, da stečajni upravitelj unovčuje premoženje tožnice, tožnica pa ne opravlja več dejavnosti, v zvezi s katero je pridobila sredstva na javnem razpisu. Z vpogledom v uradno evidenco Agencije Republike Slovenije za javno pravne evidence in storitve (AJPES) je toženka še ugotovila, da je v stečajnem postopku nad tožnico stečajni upravitelj dne 15. 02. 2017 podal predlog za prodajo premoženja, ki se pri poslovanju tožnice uporablja kot poslovna celota, Okrožno sodišče v Novi Gorici pa je dne 12. 05. 2017 izdalo sklep o prodaji, ki je postal pravnomočen. Dne 10. 07. 2017 je bila uspešno izvedena javna dražba, dne 13. 07. 2017 pa podpisana prodajna pogodba s kupcem. Po izdaji in pravnomočnosti sklepa o soglasju k prodajni pogodbi dne 18. 08. 2017, je Okrožno sodišče v Novi Gorici dne 03. 11. 2017 izdalo sklep o vstopu kupca v pravni položaj tožnice.

13.Po mnenju toženke ni dvoma, da v primeru prodaje stečajnega dolžnika kot poslovne celote pride do spremembe lastništva, ki ga Uredba 1698/2005 v 72. členu opredeljuje kot bistveno spremembo.

14.Stečaj in sprememba lastništva pa sta okoliščini, ki onemogočata doseganje namena in ciljev izplačila. Cilj podpore dejavnostim informiranja potrošnikov in pospeševanja prodaje proizvodov, vključenih v sheme kakovosti, je povečati obseg proizvodnje in trženja proizvodov z zaščitenim znakom oziroma simbolom kakovosti, prispevati k dvigu kakovosti kmetijskih proizvodov in živil in s tem k povečanju dodane vrednosti v kmetijstvu. V skladu s tretjim odstavkom II. točke javnega razpisa z naslovom Predmet naložbe, je namen podpore doseči boljše poznavanje proizvodov, označenih z nacionalnimi oziroma evropskimi simboli kakovosti oziroma zaščitnimi znaki pri potrošnikih ter bolj organizirano in aktivno trženje s strani proizvajalcev. Iz Programa informiranja in pospeševanja prodaje vin skupine proizvajalcev vinorodnega okoliša ... za kakovostna in vrhunska vina ZGP, pripravljenega v februarju 2013, ki je sestavni del vloge na javni razpis, izhaja, da so cilji, ki jih želi doseči tožnica, predvsem povečanje prodaje vina, pozicioniranje v višji cenovni segment za vina iz shem kakovosti, promocija vina iz shem kakovosti z oznako vrhunska vina ZGP in kakovostna vina ZGP ter povečanje informiranosti in poznavanja v najširši javnosti. Po presoji toženke tožnica, ob upoštevanju prodaje njenega premoženja kot celote, tako njene proizvodne dejavnosti, nepremičnin in strojev, teh ciljev, ki so osnovani za dobo 5 let, ni izpolnila. Zaradi stečaja, prenehanja dejavnosti ter spremembe lastništva, tožnica ne opravlja dejavnosti, ki je bila sofinancirana s sredstvi Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju: EKSRP) in je bila predmet podpore iz naslova ukrepa 133 oziroma je ne opravlja v skladu z Uredbo, ZKme-1 in javnim razpisom.

15.Neupravičenost tožnice do izplačila 62.460,70 EUR po mnenju toženke izhaja tudi iz določbe sedmega odstavka 127.a člena Uredbe PRP. Tožnica je namreč o prodaji stečajnega dolžnika kot poslovne celote, s čimer je bila odtujena naložba, ni niti obvestila, kaj šele, da bi toženka tožnici za odtujitev naložbe podala soglasje.

16.Kot še ugotavlja toženka, je bil tožnici dne 06. 10. 2015 izplačan zadnji znesek v višini 9.566,01 EUR iz naslova odločbe o pravici do sredstev z dne 02. 07. 2013. V skladu s tretjim odstavkom 121. člena Uredbe PRP bi morala tožnica svojo dejavnost opravljati vsaj do 6. 10. 2020, ne da bi v tem obdobju zanjo nastopile bistvene spremembe.

<em>Tožbene navedbe</em>

17.Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, pri čemer naj ji sodišče prizna zahtevek za izplačilo sredstev v višini 62.145,92 EUR, ki ga je toženka dolžna v 15 dneh od izdaje sodbe nakazati na njen transakcijski račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5.000,00 EUR (brez DDV) po računu R1 od 05. 05. 2014 dalje do izplačila, od zneska v višini 19.650,00 EUR (brez DDV) po računu R2 od 10. 10. 2014 dalje do izplačila, od zneska v višini 19.650,00 EUR (brez DDV) po računu R3 od 17. 12. 2014 dalje do izplačila in v preostalem delu zahtevka od izdaje prve razveljavljene odločbe toženke z dne 27. 07. 2015 dalje do izplačila. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18.Tožnica navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče s sodbo III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021 zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje. Toženka pa je v ponovljenem postopku odločitev oprla na povsem drugačne razloge od tistih, ki so izhajali iz dotedanjega upravnega postopka. Bistvo zavrnitve njenega zahtevka je v sklicevanju na okoliščino, da je bil zoper njo dne 4. 1. 2o17 začet stečajni postopek. Dodatno se toženka sklicuje na tožbo, vloženo na ugotovitev neobstoja toženkine terjatve v višini 395.698,14 EUR, in na sodno poravnavo, sklenjeno pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici v pravdni zadevi Pg 255/2017, kar pa se v ničemer ne nanaša na njen zahtevek ali na izpodbijano odločbo. O njenem zahtevku pravdno sodišče v omenjenem pravdnem postopku Pg 255/2017 ni odločalo, saj toženka sploh ni prijavila terjatve, ki bi se nanašala na vračilo izplačila sredstev v višini 62.145,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. To terjatev pa bi morala toženka, če meni, da bi zaradi stečajnega postopka obstajal temelj vračila predhodno priznanih sredstev, prijaviti vsaj kot pogojno, za primer, če sama uspe v tem postopku. Terjatve, ki niso prijavljene v skladu z 59. členom ZFPPIPP, ugasnejo in jih ni več mogoče uveljavljati v breme stečajnega dolžnika. Iz tega razloga začetek stečajnega postopka po mnenju tožnice ni relevanten za obravnavani upravni postopek in za odločitev o njenem zahtevku. Po mnenju tožnice se toženka ne more sklicevati na stečajni postopek, saj nima več nobene terjatve, o kateri ne bi bilo že odločeno v okviru teka stečajnega postopka. Ima zgolj terjatev, ki je vezana na zadevo Pg 255/2017, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici in v njem sklenjeno sodno poravnavo, pri čemer ne gre za terjatev iz tega postopka. Tožnica prereka tudi navedbe toženke, da v svoji izjasnitvi o toženkinih ugotovitvah ni obrazložila, zakaj je začetek stečajnega postopka nepomemben za odločanje o njenem zahtevku.

19.Tožnica izpostavlja, da je bistveno le, kakšne so meje pravnomočnosti ugotovitve obstoja toženkine terjatve v sodni poravnavi Pg 255/2017. Besedilo te sodne poravnave dokazuje, da ni podana identiteta zahtevka iz sodne poravnave in iz tega upravnega spora. Posledično ugotovitve toženke ne zdržijo kritične presoje.

20.Prav tako so pravno nerelevantna vsa dejstva, ki jih toženka navaja v pozivu z dne 17. 5. 2022 in v izpodbijani odločbi. Toženka je prekludirana pri uveljavitvi svojih zahtevkov zaradi postopanja, ki ni skladno z določbo 59. člena ZFPPIPP, zato ne more več zavrniti njenega zahtevka.

21.Tožnica meni, da je njen zahtevek v celoti upravičen, izpodbijana odločba pa je izdana neutemeljeno. Navaja, da obvestila iz četrtega odstavka 53. člena Uredbe PRP in iz šeste točke 23. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1974/2006 z dne 15. decembra 2006 o podrobnih pravilih glede uporabe Uredbe 1698/2005 (v nadaljevanju: Uredba: 1974/2006) ne izenačuje z upravnim aktom, s katerim se meritorno odloči v zadevi. Trdi pa, da toženka ne more zavrniti že prej potrjenih sredstev, saj bi s tem nesorazmerno posegla v njene pričakovane pravice. Tožnica predlaga, da Upravno sodišče toženkina obvestila, ki so bila izdana med upravnim postopkom, razloži na podlagi 14. člena Ustave Republike Slovenije in na tej podlagi zaključi, da je stališče iz sodbe Upravnega sodišča III U 350/2014 z dne 20. 03. 2015 uporabno tudi za ta primer. Res, da vsako pričakovanje še ni pričakovana pravica, je pa toženka po presoji tožnice z obvestili potrdila njeno upravičenost do sredstev do te mere, da je potrebno njen položaj zaščititi. V zvezi z opredelitvijo pričakovane pravice se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-77/04 z dne 11. 10. 2006. Tožnica meni, da je pridobila pričakovano pravico s tem, da so obvestila toženke ponujala vsebinsko presojo izpolnjevanja pogojev. Zaradi tega ni bilo razloga za to, da bi pričakovala, da bo kasnejša odločitev drugačna.

22.Tožnica dodatno obrazlaga utemeljenost njenih zahtevkov za plačilo računov R1, R2 in R3. V tem okviru trdi še, da toženka zadeve ni vsebinsko presojala, da svoje odločitve ni obrazložila in je da brez obrazložitve zavrnila njene dokazne predloge. Zato mora sodišče opraviti glavno obravnavo in na njej izvesti dokaze, da lahko ugotovi drugačno dejansko stanje. Odločitev, da se glavna obravnava ne bo izvedla, je neločljivo povezana z zavrnitvijo vseh dokaznih predlogov. Sklicuje se tudi na odločbi Upravnega sodišča RS I U 1676/2015 z dne 4. 10. 2016 in III U 350/2014 z dne 20.03.2015.

<em><strong>Nadaljnji potek upravnega spora</strong></em>

23.Toženka je na tožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne. Sodišču je predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo.

24.Toženka vztraja pri navedbah, podanih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ponovno pojasnjuje potek izdaje izpodbijane odločbe.

25.Toženka prereka navedbe tožnice, da začetek stečajnega postopka nad tožnico ni relevanten za tek obravnavanega upravnega postopka in za odločitev o tožničinem zahtevku.

26.V zvezi s trditvami tožnice, da je izpodbijano odločbo oprla na povsem drugačne razloge, kot so izhajali iz dosedanjega upravnega postopka, in sicer na okoliščino, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici St ... z dnem 4. 1. 2017 nad tožnico začet stečajni postopek, toženka poudarja, da je dolžna ves čas teka postopka odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev preverjati, ali stranka izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Kolikor so ti pogoji izpolnjeni, odobri zahtevek za izplačilo sredstev in sredstva izplača na strankin transakcijski račun, medtem ko zahtevek, ki teh pogojev ne izpolnjuje, z odločbo zavrne. Ker je Upravno sodišče s sodbo III U 59/2018 z dne 23. 04. 2021 njeno odločbo v zavrnilnem delu odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, je dolžna ponovno ugotoviti materialno resnico. Dolžna je ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo.

27.Toženka prereka trditve tožnice o tem, da bi morala terjatev na vračilo izplačila sredstev v višini 62.145,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po računih R1, R2 in R3 prijaviti v stečajni postopek kot pogojno terjatev, če uspe v predmetnem upravnem postopku. Ker spornega zneska tožnici ni izplačala, iz tega naslova niti v času uvedbe stečaja, niti v zakonsko določenem roku treh mesecev za prijavo terjatev v stečajni postopek, ni bila upravičena do vračila sredstev. Pogojne terjatve so namreč terjatve, ki jih ima upnik do dolžnika, in ki nastanejo, v kolikor je izpolnjen določen pogoj. Z odločbo z dne 27. 07. 2015 je zahtevek za plačilo zneska 62.460,70 EUR štela za neupravičenega, zato so navedbe tožnice glede prijave pogojne terjatve povsem neutemeljene in nesmiselne. Ker ne more terjati nekaj, kar tožnici ni nikoli niti izplačala, zneska 62.460,70 EUR ni mogla prijaviti v stečaj niti kot pogojno terjatev.

28.Toženka navaja, da tudi iz sodne prakse, in sicer iz sodbe Upravnega sodišča III U 69/2017 z dne 25. 01. 2018, izhaja, da je izpodbijana odločba pravilna.

29.Toženka pojasnjuje, da morajo biti za uveljavljanje varstva upravičenih pričakovanj hkrati izpolnjeni trije pogoji, kar je pojasnilo tudi Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) v sodbi v zadevi Branco proti Komisiji, T-347/03 z dne 30. 6. 2005. Iz nje izhaja, da mora organ upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Ta zagotovila pa morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo upravičena pričakovanja. Dana zagotovila morajo biti skladna z veljavnimi predpisi. Trdi, da odločba o pravici do sredstev sama po sebi še ne ustvari obveznosti, da odobrena sredstva tudi izplača. Odločba o pravici do sredstev predstavlja zgolj podlago za vložitev zahtevka za izplačilo predhodno odobrenih sredstev in ne neposredne podlage za izplačilo sredstev.

30.Stališču, da podlago za izplačilo sredstev predstavlja šele odločba, s katero je odločeno o zahtevku za izplačilo sredstev, sledita tudi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 670/2020 z dne 23. 4. 2021 ter Upravnega sodišča III U 210/2018 z dne 23. 1. 2020. V isti sodbi sodišče med drugim navaja, da pristojni organ ne poseže samovoljno v pravico stranke do nepovratnih sredstev, če presodi, da zahtevku ni mogoče ugoditi oz. mu je mogoče ugoditi samo delno.

31.Toženka nadalje ugotavlja, da so nerelevantne navedbe, s katerimi tožnica dodatno obrazloži posamezne račune, na katerih temelji njen zahtevek za izplačilo sredstev. Četudi bi sodišče te tožničine navedbe štelo za utemeljene, to ne bi vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe.

32.Toženka še pojasnjuje, da je izvedla dokazni postopek skladno z določbami in načeli splošnega upravnega postopka ter posebnega upravnega postopka po ZKme-1. Tožnici je s pozivom z dne 17. 05. 2022 dala možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe, ter o dokazih in uspehu dokazovanja. Do tožničinih pojasnil z dne 24. 05. 2022 se je opredelila v izpodbijani odločbi. Dodatno dokazovanje z zaslišanjem prič in izvedba glavne obravnave po mnenju toženke nista bila potrebna.

33.Toženka prereka tudi navedbe tožnice, da je izpodbijana odločba neobrazložena. Pojasnjuje, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pojasnjeno, ugotovila pa ga je na podlagi izvedenih dokazov. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje tudi navedbo in razlago posameznih določb materialnih predpisov, ki so bile podlaga za njeno izdajo. Ustrezno je opravila tudi subsumpcijo ugotovljenih dejstev pod ustrezno pravno normo.

34.Toženka ugotavlja, da so predlagani dokazi tožnice (zaslišanje prič, izvedba ustne obravnave, postavitev izvedenca ekonomske stroke) nebistveni, saj dejstva, ki bi jih s predlaganimi dokazi tožnica dokazovala, niso odločilna. Upoštevaje načelo ekonomičnosti postopka, je z izpodbijano odločbo v celoti zavarovala pravice in pravne koristi tožnice ter izdala pravilno in zakonito odločbo.

35.Tožnica je v vlogi z dne 6. 10. 2022 dodatno navedla, da toženkino tolmačenje določb ZFPPIPP ni utemeljeno, ravno tako si toženka napačno razlaga, kdaj gre za pogojno terjatev, ki jo je potrebno prijaviti v stečajnem postopku. Trdi, da je imela pričakovano pravico že na temelju odločbe o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013. Ta je bila podlaga za zahtevek za izplačilo sredstev, toženka pa je bila že ob začetku stečajnega postopka dne 4. 1. 2017 seznanjena, da poteka spor o upravičenosti terjatve, ki je predmet tega zahtevka. Toženka je tedaj vedela, da je zanjo sporna uveljavitev terjatve v višini 62.145,92 EUR. Pričakovana pravica v obliki terjatve pa ustreza definiciji terjatve v smislu določbe 59. člena v povezavi z 20. členom ZFPPIPP. Tožnica meni, da toženka ne more izigravati določb ZFPPIPP s tem, da z naknadnimi odločbami vzpostavlja terjatve, saj je treba spoštovati specifičen položaj stečajnega dolžnika in specialnost ureditve v ZFPPIPP, ki je namenjena koncentraciji postopka zaradi insolventnosti.

36.V kolikor je toženka presodila, da niso podani pogoji za zahtevano izplačilo, ki ima podlago v odločbi o priznanju sredstev, bi morala prijaviti terjatev v stečajnem postopku. Toženka bi morala ugotoviti, da ima terjatev, katere uveljavitev je odvisna od tega, ali bo tožnica v upravnem in kasneje v sodnem postopku uspela z zahtevki za izplačilo sredstev. Dejstvo, da ji toženka terjatve v sporni višini še ni izplačala, ni pravno relevantno dejstvo. Po mnenju tožnice je relevantno zgolj to, da obstaja njena pravica do izplačila, ki je oprta na pričakovano pravico, oziroma ki ustreza pričakovani terjatvi. Za presojo, da je obstajala pogojna terjatev toženke, zadostuje dejstvo, da je bila izdana odločba o priznanju pravice. Odložni pogoj je po stališču tožnice v tem, da po pravnomočno končanem postopku ne bi uspela ohraniti terjatve iz njenega zahtevka.

37.Trdi, da je treba pri definiciji terjatve izhajati še iz določbe 20. člena ZFPPIPP, ki določa, da je terjatev pravica upnika od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, katerega predmet je dajatev, storitev, opustitev ali dopustitev. Skladno z navedenim je terjatev tudi zahtevek toženke do tožnice, da opusti določeno dejanje, v konkretnem primeru neuveljavljanje zahtevka za izplačilo. Identična situacija bi nastala tudi v primeru, ko bi bila terjatev toženke za zavrnitev dela njenega zahtevka vezana na razvezni pogoj, ki se uresniči, če toženka uspe v upravnemu postopku in sledečemu upravnemu sporu. Tudi v tem primeru ima toženka povsem enako obveznost, da tako terjatev prijavi v stečajni postopek kot pogojno terjatev.

38.Poudarja, da se tožba na ugotovitev neobstoja toženkine terjatve v višini 395.698,14 EUR in sodna poravnava, sklenjena pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici v zadevi Pg 255/2017, v ničemer ne nanaša na ta sporni zahtevek za izplačilo sredstev ali na izpodbijano odločbo. Omenjena sodna poravnava tudi ne more predstavljati opore Upravnemu sodišču za odločitev kot obstoječa praksa.

39.Tožnica v nadaljevanju opozarja, da je toženka skoraj desetletje neutemeljeno zavračala sporni del njenega zahtevka, sedaj pa se sklicuje na to, da bi bila upravičena zahtevati vrnitev vtoževanega zneska iz zahtevka, če bi ga izplačala. Tak zahtevek bi toženka morala prijaviti v stečajnem postopku, saj smiselno ustreza definiciji terjatve iz 20. člena ZFPPIPP.

40.Tudi sicer je iz določb tretjega odstavka 121. člena in drugega odstavka 122. člena Uredbe PRP ter 72. člena Uredbe 1698/2005 v povezavi s 57. členom ZKme-1, razvidno, da se ta pravna podlaga nanaša zgolj na primere, ko je že prišlo do priliva sredstev v premoženje upravičenca. Te pravne podlage po stališču tožnice niso primerne za presojo konkretne zadeve, ko toženka spornih sredstev še ni izplačala, kar še dodatno potrjuje, da je zadevo potrebno vsebinsko presojati in da sam stečajni postopek nima nobene teže za ta upravni spor. Ker toženka ni postopala skladno z 59. členom ZFPPIPP, se ne more več sklicevati na stečajni postopek, s tem pa odpade odločilni razlog, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo.

41.Tožnica še navaja, da ne sprejema mnenja toženke, da ni bila dolžna izvajati drugih predlaganih dokazov. Toženka ni ugotovila nobenega od odločilnih dejstev, ampak je izpodbijano odločbo oprla na razloge, ki ne vzdržijo. Vztraja, da je treba presojati upravičenost vsakega posameznega računa. Ker toženka v to smer ni podala obrazloženih navedb, je treba tožbi ugoditi.

42.Sodišče je zadevi odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Po prvem odstavku 59. člena ZUS-1 lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Sodišče ugotavlja, da tožnica ne izpodbija pravilnosti ugotovitev o dejanskih okoliščinah, na katere je oprta izpodbijana odločba. Ker so v zadevi ob nespornem relevantnem dejanskem stanju, na katerem temelji izpodbijana odločba, sporna le pravna vprašanja, sodišče ni opravilo glavne obravnave in ni izvedlo s strani tožnice predlaganih dokazov. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) so izjemne okoliščine, ki lahko upravičijo odsotnost ustne obravnave, podane v zadevah, kjer se postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja, ali če ni dvomov glede verodostojnosti ali spornih dejstev, ki bi zahtevala obravnavo, in sodišča lahko pošteno in razumno odločijo o zadevi na podlagi navedb strank in drugega pisnega gradiva.

Presoja sodišča

K I. točki izreka

43.Tožba ni utemeljena.

44.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost s tožbo izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila zahtevek tožnice z dne 15. 5. 2015 za izplačilo 62.460,70 EUR sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013.

45.Toženka je že z odločbo z dne 27. 7. 2015 zavrnila del zahtevka tožnice za izplačilo sredstev v višini 62.460,70 EUR. Zoper zavrnilni del navedene odločbe je tožnica vložila tožbo, ki ji je tukajšnje sodišče s sodbo III U 214/2015 z dne 28. 9. 2017 ugodilo, omenjeno odločbo v zavrnilnem delu odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Ugotovilo je, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, da toženka ni vsebinsko presodila pomena navedb, ki jih je v upravnem postopku podala tožnica, da ni obrazložila svoje razlage določb javnega predpisa, tožnici pa po izvedenem ugotovitvenem postopku ni dala možnosti, da se seznani z njegovimi rezultati in se tako že pred izdajo izpodbijane odločbe izjavi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah.

46.Toženka je nato z odločbo z dne 22. 2. 2018 ponovno zavrnila tožničin zahtevek za izplačilo sredstev v višini 62.640,70 EUR, tukajšnje sodišče pa je s sodbo III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021 tožbi tožnice zoper navedeno odločbo ugodilo, odločbo toženke z dne 22. 2. 2018 za znesek 62.145,92 EUR odpravilo in v tem delu zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče je ugotovilo, da so bili stroški, ki temeljijo na dveh računih, že predmet preverjanja v postopku, ki se je končal s pravnomočno odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013. Zato izpodbijana odločba temelji na nepravilni uporabi določb glede pogojev za izplačilo in nepravilni razlagi 56. člena ZKme-1 ter posledično kršitvi 158. člena Ustave. Sodišče je kot utemeljenega sprejelo tudi tožbeni očitek o bistveno pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločitve v delu, ki se nanaša na zavrnitev stroškov po tretjem računu. Toženka se ni konkretno opredelila do tožničine izjave, da izdelani promocijski materiali ne odstopajo od simbolnih slik, poslanih v potrditev toženki. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča dejansko stanje, ki je pomembno za presojo, ali so uveljavljani stroški po prvih dveh računih upravičeni, v upravnem postopku še ni bilo ugotovljeno.

47.Kot pravilno ugotavlja tožnica, toženka v izpodbijani odločbi ni sledila stališču sodišča v sodbah III U 214/2015 z dne 28. 9. 2017 in III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, pač pa je izpodbijano odločbo oprla na druge dejanske okoliščine. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 12/2023 z dne 30. 11. 2023 poudarilo, da je treba določbo četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 razlagati tako, da so zaradi pravnomočnosti sodbe (res iudicata) o odpravi izpodbijanega akta in vrnitvi zadeve v ponovni postopek na to sodbo pri svojem nadaljnjem odločanju vezani tako organi kot sodišča, kar pomeni, da ne upravni organ ne upravno sodišče v ponovljenem postopku ne smeta odstopiti od stališč, sprejetih v pravnomočni sodbi. V pravnomočno odločitev o posameznem pravnem razmerju je po 158. členu Ustave lahko poseženo le s pravnim sredstvom in po postopku, določenima v zakonu. V upravnem sporu je to revizijski postopek. Vendar pa je v zvezi s tem Vrhovno sodišče še pojasnilo, da je mogoče govoriti o že pravnomočno razsojeni zadevi le v obsegu pravnih in dejanskih vprašanj, o katerih je bilo odločeno s sodbo o odpravi upravnega akta in ki so bili podlaga za sprejeto odločitev, saj zaradi učinkov odprave noben drug vidik razlage prava ali ugotovljenega dejanskega stanja ni mogel postati pravnomočen.

48.Sodišče ugotavlja, da se v sodbah III U 214/2015 z dne 28. 9. 2017 in III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021 tukajšnje sodišče ni opredelilo do obstoja in pravnega pomena okoliščin, na katere je toženka oprla izpodbijano odločbo. V teh sodbah sodišče ni presojalo (niti omenilo) dejstev, ki so bila pravno relevantna za izdajo izpodbijane odločbe - da je bil nad tožnico dne 4. 1. 2017 začet stečajni postopek, da je ta posledično prenehala opravljati svojo dejavnost in da je premoženje kot poslovno celoto prodala tretji osebi. Pravnomočnost sodb tega sodišča III U 214/2015 z dne 28. 9. 2017 in III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021 tako ne zajema dejanskih ugotovitev o teh okoliščinah, niti nanje vezanih materialno pravnih stališč, s katerimi je toženka utemeljila izpodbijano odločbo. Ker o teh dejanskih in pravnih vidikih spora še ni bilo pravnomočno odločeno, je toženka pravilno ravnala, ko je na njih utemeljila izpodbijano odločbo. Iz enakih razlogov je presoja teh okoliščin dopustna tudi pred sodiščem v tem upravnem sporu.

49.Sodišče zavrača očitke tožnice o bistvenih kršitvah določb upravnega postopka, ki naj bi jih toženka zagrešila s tem, da ni presojala upravičenosti računov, na katere tožnica opira zahtevek za plačilo, da toženka za presojo upravičenosti stroškov po teh računih ni izvedla predlaganih dokazov in ker (ne)upravičenosti stroškov po posameznih računih v izpodbijani odločbi ni obrazložila. Ugotovitev o upravičenosti stroškov po posameznih računih namreč ne bi narekovala drugačne odločitve v zadevi. Odločitev o zavrnitvi še spornega dela tožničinega zahtevka narekuje nesporna okoliščina, da je tožnica vsled začetka stečajnega postopka nad njo prenehala opravljati dejavnost, za katero je prejela toženkina sredstva. Da s strani tožnice predlagani dokazi niso pomembni za odločitev v zadevi, ker naj tožnica z njimi ne bi dokazovala pravno odločilnih dejstev, pa je toženka v izpodbijani odločbi ustrezno obrazložila.

50.Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, so bile naslednje ugotovitve toženke, ki med strankama v tem upravnem sporu niso sporne:

-z odločbo o pravici do sredstev z dne 02. 07. 2013 je toženka odobrila tožničino vlogo na javni razpis za dodelitev nepovratnih sredstev programa razvoja podeželja v višini do 199.500,00 EUR,

-tožnica je v svojem programu opredelila cilje, ki so osnovani za dobo 5 let; ti so predvsem povečanje prodaje vina, pozicioniranje v višji cenovni segment za vina iz shem kakovosti, promocija vina iz shem kakovosti z oznako vrhunska vina ZGP in kakovostna vina ZGP in povečanje informiranosti in poznavanja v najširši javnosti,

-toženka je izvedla več izplačil tožnici, in sicer dne 17. 01. 2014 v višini 36.309,00 EUR, dne 31. 07. 2015 v višini 47.041,03 EUR in dne 06. 10. 2015 v višini 9.566,01 EUR,

-predmet izpodbijane odločbe je del tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev z dne 15. 05. 2015 v višini 62.460,70 EUR za plačila po petih računih z dne 5. 5. 2014, 10. 10. 2014, 17. 12. 2014, 31. 12. 2014 in 27. 3. 2015,

-dne 04. 01. 2017 je bil nad tožnico začet stečajni postopek,

-toženka v ta stečajni postopek ni prijavila terjatve na vračilo še spornih 62.145,92 EUR,

-stečajni upravitelj unovčuje premoženje tožnice, tožnica pa ne opravlja več dejavnosti, v zvezi s katero je pridobila sredstva na javnem razpisu,

-premoženje tožnice je bilo v stečajnem postopku prodano kot poslovna celota na podlagi sklepa o prodaji Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 12. 05. 2017, dne 13. 07. 2017 podpisane prodajne pogodbe s kupcem in sklepa o soglasju stečajnega sodišča k tej prodajni pogodbi z dne 18. 08. 2017,

-tožnica toženke o prodaji stečajnega dolžnika kot poslovne celote ni obvestila, niti ni za to pridobila toženkinega soglasja.

51.Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da toženkina odločitev v izpodbijani odločbi izhaja iz vsebine sodne poravnave, ki sta jo stranki sklenili v zadevi Pg 255/2017 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici dne 16. 10. 2020. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožničin zahtevek za plačilo 62.460,70 EUR ni bil predmet te sodne poravnave. Tožnica sicer pravilno navaja, da ta sodna poravnava ne more predstavljati opore Upravnemu sodišču pri odločitvi niti kot obstoječa praksa. Vendar pa to še ne utemeljuje tožničinega spornega zahtevka za plačilo sredstev. Neutemeljenost tega zahtevka izhaja iz okoliščin, ki jih je toženka ugotovila v izpodbijani odločbi.

52.Sodišče ugotavlja, da je toženka pravilno izhajala iz določb Uredbe 1698/2005, veljavne do 31. 12. 2013, ko jo je nasledila Uredba (EU) št. 1305/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o podpori za razvoj podeželja iz EKSRP in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 (v nadaljevanju: Uredba 1305/2013). Ta je v 88. členu določila, da se Uredba 1698/2005 razveljavi, a se še naprej uporablja za operacije, ki se izvajajo v skladu s programi, ki jih je Komisija na podlagi navedene uredbe odobrila pred 1. januarjem 2014. Uredba 1698/2005 v prvem odstavku 72. členu določa, da brez poseganja v pravila, ki se nanašajo na svobodo opravljanja storitev in svobodo ustanavljanja v smislu 43. in 49. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, mora država članica zagotoviti, da ohrani prispevek EKSRP za naložbeno dejavnost, če pri tej dejavnosti v roku petih let od odločbe o financiranju, ki jo sprejme organ upravljanja, ne pride do bistvene spremembe, ki: (a) vpliva na njeno naravo ali pogoje izvajanja ali pa daje neupravičeno prednost kakemu podjetju ali javni organizaciji, (b) izvira iz spremembe narave lastništva dela infrastrukture ali pa iz prenehanja ali premestitve proizvodne dejavnosti. Po drugem odstavku te določbe se neupravičeno izplačani zneski povrnejo v skladu s 33. členom Uredbe sveta (ES) št. 1290/2005 z dne 21. junija 2005 o financiranju skupne kmetijske politike (v nadaljevanju: Uredba 1290/2005).

53.Čeprav se je v obravnavni zadevi petletno obdobje, v katerem bi morala tožnica zagotavljati obveznosti iz prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005, izteklo po prenehanju veljavnosti Uredbe 1698/2005, je treba za presojo dejavnosti uporabiti določbe te uredbe. Takšno stališče je zavzelo tudi SEU, ki je v zvezi z določbo prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005 še pojasnilo, da ta določa vrsto alternativnih pogojev - dva v točki (a) in dva v točki (b) te določbe - pri čemer je mogoče glede na okoliščine primera na podlagi vsakega od njih ugotoviti, da je bila naložbena dejavnost bistveno spremenjena v smislu te določbe v roku petih let, ki je v njej določen.

54.Podobno določbo vsebuje nacionalna Uredba PRP, ki v tretjem odstavku 121. člena predpisuje, da se mora naložbena dejavnost, za katero končni prejemnik sredstev prejme sredstva, opravljati še najmanj naslednjih pet let po zadnjem izplačilu sredstev, v tem obdobju pa se ne smejo uvajati bistvene spremembe, določene v 72. členu Uredbe 1698/2005. Po drugem odstavku 127.a člena Uredbe PRP mora končni prejemnik sredstev, ki krši določbo tretjega odstavka 121. člena te uredbe, v proračun Republike Slovenije vrniti vsa izplačana sredstva v skladu s 57. členom ZKme-1 in se ga izključi iz zadevnega ukrepa za koledarsko leto ugotovitve in naslednje koledarsko leto.

55.Določba tretjega odstavka 121. člena Uredbe PRP je strožja od določbe prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005, saj z določitvijo kasnejšega začetka teka petletnega obdobja (datum zadnjega izplačila sredstev), zahteva, da se naložbena dejavnost brez bistvenih sprememb opravlja daljše obdobje od tistega, ki ga za enako obveznost določa prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005. Po stališču SEU v sodbi C-580/17 z dne 8. 5. 2019 je treba prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005 razlagati tako, da nasprotuje nacionalnemu predpisu, ki upravičencu do podpore, izplačane v okviru naložbene dejavnosti, ki jo sofinancira EKSRP, nalaga, da mora stvar, pridobljeno v okviru te naložbene dejavnosti, ohraniti in osebno uporabljati najmanj pet let od izplačila zadnjega dela podpore. Pogoje v zvezi s trajnostjo dejavnosti po stališču SEU določa izključno 72. člen Uredbe 1698/2005 in ne nacionalno pravo.

56.Navedeno pomeni, da se glede obveznosti trajanja naložbene dejavnosti, za katero končni prejemnik sredstev prejme sredstva, ne uporabljajo določbe nacionalne Uredbe PRP, pač pa prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005. Petletni rok, v katerem se ne smejo uvajati bistvene spremembe, tako ni začel teči šele z zadnjim izplačilom sredstev tožnici dne 06. 10. 2015, kot zmotno zaključuje toženka, pač pa z izdajo odločbe o pravici do sredstev dne 02. 07. 2013. Kljub temu je pravilen zaključek toženke, da je do izvršitve tožničinih nepravilnosti prišlo v petletnem obdobju, v katerem tožnica po prvem odstavku 72. člena Uredbe 1698/2005 ne bi smela uvajati bistvenih sprememb. Do začetka stečajnega postopka nad tožnico, do prenehanja opravljanja njene dejavnosti kot tudi do prodaje tožničinega premoženja kot poslovne celote, je, kot izhaja iz povzetih dejanskih ugotovitev v izpodbijani odločbi, prišlo v letu 2017, torej pred iztekom petih let od izdaje odločbe o pravici dne 2. 7. 2013.

57.Zlasti s tem, da je tožnica vsled začetka stečajnega postopka trajno prenehala opravljati dejavnost, za katero je prejela sredstva, je bila povzročena bistvena sprememba, kot jo opredeljuje prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005. Po stališču SEU v sodbi C-580/17 z dne 8. 5. 2019 je za presojo nastanka bistvene spremembe treba ugotoviti, ali so bili narava ali pogoji za izvajanje dejavnosti tako spremenjeni, da bistveno zmanjšujejo zmožnost te dejavnosti za uresničitev njenega cilja. Prenehanje opravljanja dejavnosti, za katero je tožnica prejela podporo, po presoji sodišča nedvomno pomeni bistveno spremembo, ki vpliva na naravo ter pogoje izvajanja te naložbene dejavnosti in ki ne le zmanjšuje, pač pa popolnoma onemogoča uresničitev ciljev te dejavnosti in izplačil.

58.Prav tako toženka tožnici utemeljeno očita, da je premoženje kot poslovno celoto v letu 2017 prodala, ne da bi jo o tem obvestila. Iz 54. člena ZKme-1 izhaja dolžnost upravičenca do proračunskih sredstev, da vsako spremembo svojih obveznosti po izdaji odločbe o pravici do sredstev sporoči toženki in za spremembo pridobi njeno soglasje. Nedopustnost prenosa premoženja upravičenca do sredstev brez predhodne odobritve ARSKTRP izhaja tudi iz sedmega odstavka 127a. člena Uredbe PRP, kateri posebej predpisuje sankcijo vrnitve vseh izplačanih sredstev v primeru, če končni prejemnik sredstev odtuji naložbo brez predhodne odobritve ARSKTRP. Tudi iz 8. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014 o pravilih za uporabo Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z integriranim administrativnim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (v nadaljevanju: Uredba 809/2014) je razvidno, da je prenos kmetijskega gospodarstva (ob izpolnjenih še ostalih pogojih) mogoč, le če prevzemnik obvesti pristojni organ o prenosu. Prenos lastništva tožnice na njenem premoženju kot poslovni celoti pa hkrati pomeni bistveno spremembo iz prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005, saj gre za spremembo narave lastništva njene infrastrukture.

59.Okoliščini, da tožnica ne opravlja več naložbene dejavnosti in da je svoje premoženje v stečaju prodala kot poslovno celoto, pomenita, da njen zahtevek z dne 15. 5. 2015 za izplačilo sredstev še v višini 62.460,70 EUR ni utemeljen. Tožnica pravilno opozarja, da toženka izpodbijano odločbo neutemeljeno opira tudi na določbe domače in evropske zakonodaje, ki vzpostavljajo obveznost vračanja prejetih sredstev, saj se odločitev toženke ne nanaša na vračanje že izplačanih sredstev. Toženka pa je v pravno podlago za sprejeto odločitev uvrstila tudi določbe, ki narekujejo zavrnitev tožničinega zahtevka za izplačilo sredstev, zato je izpodbijana odločba kljub temu zakonita. Tako se toženka utemeljeno sklicuje na četrti odstavek 56. člena ZKme-1, ki določa, da organ zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, z odločbo zavrne. Zavrnitev tožničinega zahtevka je utemeljila tudi na določbah neposredno uporabljive evropske zakonodaje, na uporabo katerih napotuje tudi Uredba PRP. Ta prvem odstavku 122. člena določa, da se neizpolnitev ali kršitev obveznosti sankcionira v skladu z Uredbo 65/2011 in ZKme-1.

60.Za odločitev ključne okoliščine je toženka skladno s prvim odstavkom 29. člena Uredbe 65/2011 ugotovila v okviru naknadnega pregleda naložbene dejavnosti za preverjanje izpolnjevanja obveznosti iz prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005 ali obveznosti, določenih v programu razvoja podeželja. V tretjem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011 je določeno, da se znižanja in izključitve iz prvega in drugega odstavka 30. člena smiselno uporabljajo tudi za neupravičene izdatke, ugotovljene pri pregledih na podlagi njenega 29. člena. Po prvem odstavku 30. člena Uredbe 65/2011 se plačila izračunajo na podlagi tistega, za kar se med administrativnimi pregledi ugotovi, da izpolnjuje pogoje. Država članica preveri zahtevek za plačilo, ki ga prejme od upravičenca, in določi zneske, upravičene za podporo. Določi: (a) znesek, ki ga plača upravičencu izključno na podlagi zahtevka za plačilo; (b) znesek, ki ga plača upravičencu po pregledu upravičenosti zahtevka za plačilo. Če znesek, izračunan na podlagi točke (a), presega znesek, izračunan na podlagi točke (b), za več kot 3 %, se za znesek, izračunan na podlagi točke (b), uporabi znižanje. Znesek znižanja je enak razliki med obema navedenima zneskoma. Znižanje se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska.

61.Uredbo 65/2011 je s 1. 1. 2015 razveljavila Delegirana uredba Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost (v nadaljevanju: Uredba 640/2014) v njenem prvem odstavku 43. člena. Hkrati je v drugem odstavku 43. člena določila, da se Uredba 65/2011 še naprej uporablja tudi za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leto 2014. V drugem odstavku 44. člena je Uredba 640/2014 še določila, da se uporablja za zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevka ali premijskega obdobja od 1. 1. 2015 dalje.

62.Tudi Uredba 640/2014 v prvem odstavku 35. člena določa, da se zahtevana podpora v celoti zavrne ali ukine, če merila za upravičenost niso izpolnjena. Po drugem odstavku te določbe se zahtevana podpora v celoti ali delno zavrne ali ukine v primeru neizpolnjevanja naslednjih obveznosti ali drugih zavez: (a) obveznosti, določenih v programu za razvoj podeželja; ali (b) če je primerno, drugih zavez v zvezi z operacijami, ki jih določa pravo Unije ali nacionalno pravo oziroma programi za razvoj podeželja, zlasti glede javnih naročil, državne pomoči in drugih obveznih standardov in zahtev. V tretjem odstavku 35. člena Uredba 640/2014 določa, da pri odločanju o stopnji zavrnitve ali ukinitve podpore zaradi neizpolnjevanja obveznosti ali drugih zavez iz drugega odstavka države članice upoštevajo resnost, obseg, trajanje in ponavljanje neizpolnjevanja pogojev za podporo iz drugega odstavka. Resnost neizpolnjevanja je odvisna zlasti od pomena posledic neizpolnjevanja, upoštevajo pa se cilji neizpolnjenih obveznosti in zavez. Obseg neizpolnjevanja je odvisen zlasti od njegovega učinka na operacijo kot celoto. Trajanje je odvisno zlasti od trajanja učinka ali možnosti za primerno odpravo tega učinka. Ponavljanje je odvisno od tega, ali so bili odkriti podobni primeri neizpolnjevanja v predhodnih štirih letih, pri istem upravičencu in istem ukrepu ali vrsti operacije v celotnem programskem obdobju 2014-2020 oziroma pri podobnem ukrepu v programskem obdobju 2007-2013. Po petem odstavku te določbe se v primeru, če se na podlagi celovite ocene, ki temelji na merilih iz tretjega odstavka, ugotovi resno neizpolnjevanje, podpora v celoti zavrne ali ukine.

63.Tožničin zahtevek za plačilo, ki je bil vložen 15. 5. 2015, se nanaša tako na račune iz leta 2014 kot tudi na račun iz leta 2015. Sodišče ugotavlja, da tožnica ni upravičena do izplačila še zahtevanega zneska, ne ob upoštevanju povzetih določb Uredbe 65/2011, ne ob upoštevanju povzetih določb Uredbe 640/2014. Z opustitvijo opravljanja naložbene dejavnosti ter odtujitvijo premoženja kot poslovne celote, je tožnica v celoti, predčasno in trajno prenehala izpolnjevati obveznosti, določene v programu za razvoj podeželja. S tem je onemogočila doseči cilj celotne operacije, tega učinka pa tudi ni mogoče več odpraviti. Te okoliščine pomenijo resno neizpolnjevanje njenih obveznosti in po presoji sodišča narekujejo zavrnitev oziroma ukinitev celotne podpore tožnici (peti odstavek 35. člena Uredbe 640/2014 v zvezi s 6. členom Uredbe 809/2014). Tožnica zaradi tega ne more biti upravičena do plačila niti dela zahtevka, zato se se to v celoti zniža oziroma zavrne (prvi odstavek 30. člena v zvezi s tretjim odstavkom 30. člena in prvim odstavkom 29. člena Uredbe 65/2011).

64.Pravilnost toženkinega stališča o neutemeljenosti tožničinega zahtevka za plačilo izhaja še iz določbe prvega odstavka 56. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o financiranju, upravljanju in spremljanju skupne kmetijske politike in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 352/78, (ES) št. 165/94, (ES) št. 2799/98, (EC) No 814/2000, (ES) št. 1290/2005 in (ES) št. 485/2008 (v nadaljevanju: Uredba 1306/2013), in enake določbe prvega odstavka 33. člena pred njo veljavne Uredbe 1290/2005, po kateri države članice opravijo finančne popravke v zvezi z nepravilnostmi ali malomarnostjo, ugotovljenimi v dejavnostih ali programih razvoja podeželja, tako da v celoti ali delno ukinejo zadevno financiranje Unije. Države članice upoštevajo naravo in težo ugotovljenih nepravilnosti ter višino finančne izgube za EKSRP. Uredba 1306/2013 v prvem odstavku 63. člena še določa, da kadar je ugotovljeno, da upravičenec ne izpolnjuje meril za upravičenost, zavez ali drugih obveznosti v zvezi s pogoji za odobritev pomoči ali podpore, se pomoč ne plača ali se v celoti ali delno ukine. Kot že poudarjeno, narava in teža tožničinih nepravilnosti - popolno, predčasno in trajno prenehanje opravljanje naložbene dejavnosti - po presoji sodišča utemeljuje ukinitev njenega financiranja.

65.Iz navedenega izhaja, da je toženka z izpodbijano odločbo utemeljeno zavrnila zahtevek tožnice za plačilo 64.460,70 EUR. Tožnica zmotno zatrjuje, da je do plačila tega zneska upravičena že na podlagi odločbe o pravici. Kot je sodišče navedlo že v sodbi III U 59/2018 z dne 23. 4. 2021, je treba pred izplačilom sredstev za sofinanciranje ukrepov razvoja podeželja opraviti kontrolne postopke, kar zahteva evropska zakonodaja. Prvi odstavek 48. člena Uredbe 809/2014 določa, da se opravijo upravni pregledi vseh vlog za podporo, zahtevkov za plačilo ali drugih prijav, ki jih mora predložiti upravičenec ali tretja oseba, pri čemer se pregledajo vsi elementi, ki jih je mogoče in primerno preveriti z upravnimi pregledi. Zahteva po preverbi izpolnjevanja pogojev iz predpisov pred izdajo odločbe o pravici do sredstev in pred izdajo odločbe za izplačilo sredstev, izhaja tudi iz ZKme-1 (53. in 56. člen). Vrhovno sodišče je resda zavrnilo stališče, da z odločbo o dodelitvi sredstev ni odločeno o nobeni pravici. Odločitev o upravičenju do koriščenja sredstev do določene višine (z odločbo o pravici do sredstev) pomeni odločitev o pravnem temelju zahtevka za izplačilo, torej odločitev o obstoju same pravice, ki pri vlagatelju ustvari upravičeno pričakovanje, da mu bo za naložbo v odobreni predmet podpore (projekt oziroma program) povrnjen vsaj del z izvedbo nastalih upravičenih stroškov. Ugotovitev o obstoju pravice pa utemeljuje dolžnost toženke, da sredstva izplača, le če vlagatelj glede nastalih in uveljavljenih stroškov izpolni predpisane zahteve.

66.Tožničine nepravilnosti oziroma neizpolnjevanje tožničinih obveznosti, na podlagi katerih je toženka v izpodbijani odločbi utemeljila zavrnitev tožničinega zahtevka za plačilo sredstev, tj. kršitev zahteve, da pet let po izdaji odločbe o pravici ne bo uvajala bistvenih sprememb, kot jih opredeljuje prvi odstavek 72. člena Uredbe 1698/2005, ne predstavljajo okoliščin, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o pravici tožnice do sredstev, pač pa gre za zaveze tožnice, ki jih tožnica lahko izpolni, toženka pa njihovo izpolnjevanje preveri šele po izdaji odločbe o pravici. O tožničinem neizpolnjevanju prevzetih zavez tako ni moglo biti odločeno z odločbo o pravici do sredstev z dne 2. 7. 2013, pač pa je njihovo neizpolnjevanje toženka lahko in morala upoštevati šele pri odločanju o zahtevkih za izplačilo sredstev. Zato je zmotno stališče tožnice, da njena pravica do izplačila 64.460,70 EUR izhaja iz odločbe o pravici, saj ta ne vzpostavlja neposredne terjatve tožnice za plačilo odobrenih ji sredstev.

67.Kot je sodišče presodilo že v sodbi III U 214/2015 z dne 28. 9. 2017, tožnica neutemeljeno ugovarja, da je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker naj bi bilo o njenem zahtevku že pravnomočno odločeno z obvestili o ustreznosti informacijskega, promocijskega in oglaševalskega gradiva, ki jih je toženka izdala v zvezi s posameznimi zahtevki tožnice za odobritev gradiva. Z navedenimi obvestili ni (bilo) odločeno o zahtevku tožnice za izplačilo sredstev in tudi ne o kakšnem drugem materialnopravnem zahtevku, saj toženka z obvestili ni odločila o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice, ampak je z njimi le potrdila, da so predložena gradiva ustrezna. O tožničinem zahtevku za izplačilo sredstev je toženka odločila šele z izpodbijano odločbo.

68.Tožnica nezakonitost izpodbijane odločbe zmotno utemeljuje s trditvami, da bi morala toženka še sporni znesek oziroma s tožbo izpodbijani znesek 62.145,92 EUR prijaviti v stečajni postopek kot pogojno terjatev. Kot pravilno poudarja toženka, ob nesporni okoliščini, da tega zneska tožnici ni izplačala, njegove povrnitve ni bila upravičena ne dolžna uveljavljati v stečajnem postopku. Toženka ni upnik te terjatve, pač pa je upnica terjatve oziroma upravičenega pričakovanja do izplačila zneska 62.460,70 EUR tožnica. Posledično tožnica toženki neutemeljeno očita opustitev obveznosti 59. člena ZFPPIPP, ki v tretjem odstavku določa rok za prijavo pogojne terjatve v stečajni postopek.

69.Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače.

70.Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Tako je ESČP svoje stališče o zahtevi po opravi ustne obravnave pojasnilo tudi v sodbah v zadevi Mirovni inštitut proti Sloveniji, št. 32303/13 z dne 13. 3. 2018, in Cimperšek proti Sloveniji, št. 58512/16 z dne 30. 6. 2020.

Prim. sodbo ESČP v zadevi Jehove priče proti Finski, št. 31172/19 z dne 9. 5. 2023, sodbo Velikega senata ESČP v zadevi Jussila proti Finski, št. 73053/01 z dne z dne 23. 11. 2006, sodbo v zadevi Elo proti Finski, št. 30742/02 z dne 26. 9. 2006.

Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljevanju Uredba: 1303/2013) v 71. členu vsebuje določbo, podobno določbi 72. člena Uredbe 1698/0205. Vendar pa v četrtem odstavku 71. člena izredno izključuje uporabo pravil iz prvega odstavka te določbe o vrnitvi prispevkov iz sklada in vrnitvi neupravičeno izplačanih zneskov v primeru operacij, pri katerih preneha proizvodna dejavnost zaradi stečaja, ki ni posledica goljufij.

Prim. sodbo SEU v zadevi C-169/22 z dne 7. 9. 2023. V tej sodbi je SEU tudi poudarilo, da je za cilj, za katerega je bila pomoč izplačana, bistveno, da se večletna obveznost ohrani do izteka, pogoje za dodelitev pomoči pa je treba izpolnjevati skozi celotno obdobje obveznosti.

Ta se v skladu z njenim 76. členom uporablja za vloge za pomoč, vloge za podporo ali zahtevke za plačilo, ki se nanašajo na leta zahtevkov ali premijska obdobja od 1. januarja 2015 dalje. Prim. tudi 44. člen do 31. 12. 2013 veljavne Uredbe 1974/2006.

Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljevanju Uredba: 1303/2013) v 71. členu vsebuje določbo, podobno določbi 72. člena Uredbe 1698/0205. Vendar pa v četrtem odstavku 71. člena izredno izključuje uporabo pravil iz prvega odstavka te določbe o vrnitvi prispevkov iz sklada in vrnitvi neupravičeno izplačanih zneskov v primeru operacij, pri katerih preneha proizvodna dejavnost zaradi stečaja, ki ni posledica goljufij.

Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljevanju Uredba: 1303/2013) v 71. členu vsebuje določbo, podobno določbi 72. člena Uredbe 1698/0205. Vendar pa v četrtem odstavku 71. člena izredno izključuje uporabo pravil iz prvega odstavka te določbe o vrnitvi prispevkov iz sklada in vrnitvi neupravičeno izplačanih zneskov v primeru operacij, pri katerih preneha proizvodna dejavnost zaradi stečaja, ki ni posledica goljufij.

V sodbi v zadevi C-6/23 z dne 11. 4. 2024 je SEU presodilo, da v nacionalni zakonodaji določen pogoj pogoj za upravičenost do podpore za zagon dejavnosti mladih kmetov, v skladu s katerim mora upravičenec dejavnost kmetijske proizvodnje opravljati kot glavno dejavnost od datuma vložitve zahtevka do konca obdobja izvajanja te dejavnosti, pomeni "merilo za upravičenost" ali "obveznost" v smislu določb prvega odstavka 63. Uredbe 1306/2013 ter prvega do tretjega odstavka 35. člena Uredbe 640/2014. Navedlo je tudi, da v takem primeru drugi in tretji odstavek 35. člena Uredbe 640/2014 nasprotuje temu, da neizpolnjevanje tega pogoja pomeni, da mora ta upravičenec ob neizpolnjevanju take obveznosti vrniti celotni znesek podpore, ne da bi se med drugim upoštevalo trajanje obdobja, na katero se nanaša to neizpolnjevanje. Iz dejanskega stanje te zadeve izhaja, da upravičenec ni popolnoma prenehal opravljati naložbeno dejavnost, pač pa je kršil obveznost, da v času od 20. 10. 2015 do 31. 12. 2020 opravlja kmetijsko dejavnost kot glavno dejavnost, ker je v času od 12. 9. 2018 do 7. 3. 2018 v registru imel navedeno dejavnost fotokopiranja in razmnoževanja kot glavno dejavnost, pri čemer je v celotnem obdobju opravljal le kmetijsko dejavnost, iz katere so izvirali njegovi dohodki.

Prim. sodbo v zadevi C-169/22 z dne 7. 9. 2023, v kateri je SEU presodilo, da mora upravičenec do pomoči povrniti celotno pomoč, če se kmetijsko gospodarstvo upravičeneca v obdobju, za katero je bila prevzeta obveznost kot pogoj za odobritev pomoči, prenese na drugo osebo, ki prostovoljno prevzame to obveznost, <em>vendar pozneje dokončno preneha s kmetijsko dejavnostjo</em>, razen če se je zadevna država članica odločila, da tega povračila ne bo zahtevala v skladu z izjemo iz (a) točke drugega odstavka 44. člena Uredbe 1974/2006 in če so izpolnjeni pogoji za to izjemo. Prim. tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 376/2016 z dne 3. 10. 2018, opomba 12, po katerem 30. člen Uredbe 65/2011 utemeljuje tako znižanje plačil kot izključitve iz podpore EKSRP tudi za neupravičene izdatke.

Uredba št. 1306/2013, ki se je skladno z njenim 121. členom začela uporabljati s 1. 1. 2014, je v 119. členu razveljavila Uredbo 1290/2005 in določila, da se sklicevanja na razveljavljeno uredbo štejejo kot sklicevanja na Uredbo št. 1306/2013 in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III. Tudi po stališču SEU v sodbi C-580/17 z dne 8. 5. 2019 je iz povezanih določb drugega odstavka 119. člena Uredbe št. 1306/2013 in korelacijske tabele iz Priloge III k njej razvidno, da se sklicevanja na 33. člen Uredbe št. 1290/2005 štejejo za sklicevanja na 56. člen Uredbe št. 1306/2013. Iz te sodbe SEU tudi izhaja, da uvedba bistvene spremembe v smislu prvega odstavka 72. člena Uredbe 1698/2005 predstavlja nepravilnost iz 56. člena Uredbe št. 1306/2013.

Prim. sodbo X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019.

Prim. sodbo in sklep I Up 62/2021 z dne 25. 8. 2021.

Situacija med stranka v tej zadevi je primerljiva s situacijo, ko ob začetku stečajnega postopka med stečajnim dolžnikom in njegovim sopogodbenikom obstajajo vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbene obveznosti (265. člen ZFPPIPP). Tudi v obravnavni zadevi naj bi tožnica ob začetku stečajnega postopka imela terjatev do toženke, hkrati pa je imela do toženke tudi nedenarno obveznost (toženka pa tej ustrezno terjatev), da še nadalje opravlja naložbeno dejavnost brez bistvenih sprememb. ZFPPIPP v 266. členu določa, da če mora druga pogodbena stranka prva izpolniti vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, pridobi z začetkom stečajnega postopka pravico odkloniti to izpolnitev, dokler stečajni dolžnik ne opravi svoje izpolnitve ali ji da ustreznega zavarovanja. Po tretjem odstavku 265. člena ZFPPIPP pa upnik svoje terjatve do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe ne prijavi v stečajnem postopku in ima pravico do plačila te terjatve po pravilih tega zakona o plačilu stroškov stečajnega postopka. Teh določb v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti, ker razmerje med strankama ni bilo vzpostavljeno s pogodbami, pač pa z odločbami toženke. Kljub temu ne gre prezreti, da ZFPPIPP v podobni, sicer pogodbeno vzpostavljeni situaciji, pogodbeniku stečajnega dolžnika omogoča, da zaradi začetka stečajnega postopka odkloni izpolnitev svoje obveznosti, ki jo ima do stečajnega dolžnika.

Zveza:

Zakon o kmetijstvu (2008) - ZKme-1 - člen 53, 56

Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (2011) - člen 121

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.