Jedro

Če tožnica kot prejšnja imetnica stanovanjske pravice ni bila pripravljena skleniti kupoprodajno pogodbo, ki jo je na njeno zahtevo sestavila tožena lastnica stanovanja (osnutek pogodbe), potem tudi ni upravičena s tožbo uveljavljati sklenitev take pogodbe po ceni kakršno je navedla v osnutku pogodbe tožena stranka, temveč le za ceno, izračunano po stanovanjskem zakonu na dan, ko je po tem zakonu iztekel rok 30 dni, ki ga je imela tožena stranka na razpolago za sklenitev pogodbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po ponovnem obravnavanju te zadeve, potem ko je ugotovilo, da je tožnica vložila zahtevek za odkup stanovanja dne 29.10.1992, presodilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo za stanovanje v K., T. 5c za ceno 1.129.018,00 SIT, ki je bila ugotovljena na dan 2.11.1992. O drugotnem (podrednem) tožbenem zahtevku na sklenitev kupoprodajne pogodbe za isto stanovanje za kupnino 1.192.000,00 SIT, zato ni odločalo. Višji primarni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki 39.200,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je zoper omenjeno sodbo in sklep o stroških vložila pritožbo s katero uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da naj višje sodišče sodbo spremeni tako, da bo znašala cena stanovanja 1.192.000,00 SIT. Ni logično, da tožnica uveljavlja ceno za stanovanje po pogodbi z dne 2.11.1992 za katero ni sporno, da ni bila sklenjena. Napaka je zato že v samem izreku sodbe, ker opira ceno na listino, ki je v resnici ni. Dolžnost tožene stranke je bila, da v roku 30 dni po prejemu tožničine zahteve za odkup stanovanja sklene s tožnico pogodbo po takratni ceni stanovanja brez obveznosti plačila prometnega davka v breme tožeče stranke, ki je nesporno 1.192.000,00 SIT. Za tako ceno je bila tožena stranka ves čas pripravljena prodati tožeči stranki stanovanje. Tožeča stranka je celo prenagljeno vložila predmetno tožbo, preden je potekel rok 30 dni, ki ga je imela toženka na voljo. Tožnica mora zato nositi vse pravdne stroške.

Pritožba je utemeljena.

S pritožbo uveljavljani razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tem primeru ni podan. Tožeča stranka niti ne navaja določneje kršitev določb Zakona o pravdnem postopku, ki bi vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo takih kršitev absolutne narave, na katere mora na podlagi določila drugega odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l.SFRJ št. 4/77 do 27/90) paziti po uradni dolžnosti. Sodbo sodišča prve stopnje je mogoče preizkusiti tudi kar zadeva vsebino njenega izreka. Izrek sodbe ni nerazumljiv tudi kar zadeva sicer nepotreben njegov del, ki obrazlaga od kod izvira cena 1.129.018,00 SIT in ni v nasprotju z razlogi sodbe. Z razlogi prvega sodišča, da je treba upoštevati ceno iz osnutka kupoprodajne pogodbe z dne 2.11.1992, kakor so obsežno navedeni v izpodbijani sodbi se sicer ni mogoče strinjati, vendar ni podlage za sklep, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nasprotuje razlogom sodbe kakor to smiselno izhaja iz pritožbenih navedb tožene stranke.

Za odločitev prvega sodišča, da je tožena stranka dolžna prodati kot lastnik stanovanja na T. 5c v K., na katerem je imela stanovanjsko pravico tožeča stranka ob uveljavitvi stanovanjskega zakona, to stanovanje tožnici za ceno izračunano po vrednosti na dan 2.11.1992, ni materialnopravne podlage. Sodišče druge stopnje je že obrazložilo svoje mnenje, da v tem primeru, ko do sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 2.11.1992 ni prišlo, za določitev cene stanovanja, ki je takrat znašala 1.129.000,00 SIT, niti v Stanovanjskem zakonu, niti v drugih predpisih ni podlage in tudi ni podlage za stališče prvostopnega sodišča, da je treba upoštevati stanje v trenutku, ko so se stekli pogoji za sklenitev kupoprodajne pogodbe ali pa stanje, ko je do te kupoprodajne pogodbe dejansko prišlo, ne pa nekaj vmesnega, kar naj bi bil sicer v sodni praksi uveljavljeni dan, ko je potekel rok, ki ga je imela tožena stranka na voljo za sklenitev pogodbe. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 1.7.1993 (II Cp 666/93 - na l.št. 16) že obrazložilo, zakaj je pomemben v tej pravdi dan, ko je tožnica vložila pri toženi stranki zahtevo na sklenitev kupoprodajne pogodbe in zakaj je za ceno, po kateri je tožena stranka dolžna prodati stanovanje, odločilna njegova, po določbah Stanovanjskega zakona izračunana cena. Zato teh razlogov, uveljavljenih v sodni praksi, ni treba ponavljati, vendar jih prvo sodišče očitno ne sprejema, čeprav so mu poznani, kakor je to obširno obrazložilo v izpodbijani sodbi.

Predloga tožene stranke, da naj instančno sodišče, na podlagi sicer pravilno ugotovljenega oziroma nespornega dejanskega stanja sodbo sodišča spremeni tako, da bo s pravilno uporabo materialnega prava prvostopno sodbo spremenilo tako, da bo znašala cena stanovanja v kupoprodajni pogodbi 1.192,000,00 SIT, ni bilo mogoče upoštevati. V tem primeru je namreč postavila tožeča stranka tudi podredni tožbeni zahtevek, o katerem prvo sodišče še ni odločalo, vendar bo dolžno to storiti v primeru, če bo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (2. odstavek 188. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo razveljavilo v celoti tudi glede odločitve o pravdnih stroških in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom (370. in 371. člen ZPP).