Jedro

Vlagatelj mora že v zahtevi za izdajo začasne odredbe navajati dejstva in okoliščine, s katerimi izkazuje verjeten nastanek škodljivih posledic in zanje ponuditi tudi dokaze. Dokazno breme je na strani vlagatelja zahteve.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča RS, oddelka v Mariboru, št. U 335/98 z dne 17.11.1998.

Obrazložitev

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Centra za socialno delo L. z dne 11.6.1998 o odvzemu otroka A.N. in njegovi oddaji v rejništvo. Hkrati s tožbo je tožnik zahteval izdajo začasne odredbe.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se mladoletni A.N. vrne iz rejništva in namesti pri očetu F.N., s čemer naj se odvrnejo hujše škodljive posledice za otroka. Prvostopno sodišče iz vsebine zahteve ugotavlja, da tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da je utemeljenost zahteve presojalo predvsem s stališča ali lahko z realizacijo izpodbijane odločbe nastanejo za mladoletnega A.N. hujše škodljive posledice in ali bi se z drugačno začasno ureditvijo spornega pravnega razmerja lahko odvrnile posledice oziroma grozeče nasilje. Na podlagi sporočila Centra za socialno delo L. z dne 9.11.1998 sodišče prve stopnje ugotavlja, da realizacija izpodbijane odločbe na otrokovo psihofizično počutje nima nikakršnih škodljivih posledic in da se otrok pri rejniški družini dobro počuti, pri očetu pa v tem času ni zaznavnih takih pozitivnih sprememb, ki bi otroku zagotavljale zdrav razvoj. Ker pritožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ne izkazuje okoliščin in dejstev, iz katerih bi kot verjetno izhajalo, da je potrebno zaradi odvrnitve hujših posledic navedeno stanje začasno urediti drugače, torej prekiniti rejništvo in otroka vrniti v varstvo in vzgojo očetu, je sodišče presodilo, da niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS in je zahtevo na podlagi 3. in 4. odstavka 69. člena ZUS zavrnilo.

Pritožnik v pritožbi navaja, da odločitev prvostopnega sodišča ne more temeljiti samo na sporočilu centra za socialno delo z dne 9.11.1998, saj gre za sporočilo organa, katerega odločba se posredno napada. To sporočilo je enostranska izjava nasprotne stranke, ki ga tožeča stranka ni prejela in se ji poraja dvom v njegov obstoj in še bolj v njegovo verodostojnost. Tožeči stranki je tudi razumljivo, da ne bo nihče izdajal mnenja, s katerim bi negiral svoje predhodno mnenje, ki ga tožba napada. Najmanj, kar bi bilo pričakovati od sodišča je, da bi v rejniško družino poslalo nepristranskega izvedenca psihologa, v kolikor ne zadostujejo že veljavne pravne norme citirane v tožbi, ki zagotavljajo pravico otroka, da biva pri svojem očetu, če že ne more bivati pri obeh starših in ne nazadnje pravico očeta, da skrbi in vzgaja svojega sina. Gre za obče človeške norme, ki pa so ravno v izogib tovrstnim zlorabam zaščitene tako z zakonom kot z mednarodnimi konvencijami. Oče, ki je vsa leta skrbel za sedaj šoloobveznega sina, kar naenkrat ni več primeren za vzgojo tega otroka. Kot je navedeno že v sami tožbi, je bilo v postopku storjenih toliko kršitev, ki si jih v tako občutljivi zadevi, ki ima daljnosežne posledice za razvoj otroka, očetu pa povzroča hude duševne bolečine, ne bi smel privoščiti noben organ in nobeno sodišče. Po informacijah, s katerimi razpolaga pritožnik, je otrok v rejniški družini poceni delovna sila in nima niti svojega ležišča. S čim je rejniška družina boljša od očeta, tožeči stranki ni jasno in ni razumljivo. Vez med otrokom in očetom je izredno močna, otrok ob obiskih očeta joka in prosi, da bi šel domov. Predlagana začasna odredba je na mestu, saj je v razvoju otroka vsak izgubljen dan težko nadomestiti, traumo, ki jo je doživel ob iztrganju iz domačega okolja, pa bo težko pozdraviti. S tem, ko bo otrok še dlje časa v rejniški družini, bo dejansko prišlo tudi do odtujitve od očeta, kar bo pomenilo, da bo otrok izgubil stik z očetom in ne bo več vedel, kam dejansko sodi in kje je doma.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je center za socialno delo kot nosilec javnega pooblastila odločil na podlagi določb 120. in 157. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 p.b.-ZZZDR). Na podlagi 86. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 in 42/94 - odl.US) v primerih, ko pristojni organ v izvrševanju javnega pooblastila odloča o pravicah, obveznostih, ali pravnih koristih posameznika, postopa po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), če niso posamezna vprašanja postopka v tem ali drugem zakonu drugače urejena. Gre torej za upravni akt, ki se izvršuje po določbah ZUP.

Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je odločba o odvzemu in oddaji otroka v rejništvo že izvršena, je odločitev sodišča prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Sodišče prve stopnje je v tem primeru zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno obravnavalo po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, po kateri tožnik lahko zahteva začasno ureditev stanja, glede na sporno razmerje, če se verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Ker je za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe predpisan kratek rok (4. odstavek 69. člena ZUS), mora pritožnik že v zahtevi navajati vse tiste okoliščine in dejstva, s katerimi izkazuje verjeten nastanek hujših posledic in zanje ponuditi tudi dokaze. Pritožnik v tem primeru, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izkazal nobenih okoliščin in dejstev. Pritožnik šele v pritožbi navaja določene okoliščine (glede razmer v rejniški družini in travm, ki naj bi jih doživljal otrok), vendar zanje ne ponuja nobenega dokaza. Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče v tem postopku samo izvajati dokaze (s pošiljanjem izvedenca psihologa v rejniško družino), je neutemeljen, saj je dokazno breme na strani pritožnika. Vsi ostali pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje oziroma kršitve postopka, pa so predmet presoje zakonitosti s tožbo v upravnem sporu izpodbijane odločbe.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno na podlagi določb 73. in 68. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.