Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je imel tožnik v času podaje svoje vloge (3.10.2001) urejen status tujca na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji (do 2.1.2002), ni pa imel več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ko je tožena stranka izdala s tožbo izpodbijano odločbo dne 22.10.2002. Če bi tožena stranka spoštovala določbo 1. odstavka 222. člena ZUP, da mora upravni organ izdati odločbo v roku dveh mesecev od podaje vloge, bi tožnik imel še zmeraj urejen status začasnega prebivališča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.10.2002 ter na podlagi 2. odstavka 60. člena ZUS vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. odstavka 41. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 61/99), ki določa, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki osem let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ni razlogov za njegovo zavrnitev iz 43. člena navedenega zakona, ter izpolnjuje druge pogoje, določene z zakonom. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/2000) v 1. odstavku 222. člena določa dvomesečni rok, v katerem mora v primeru, ko se začne postopek na zahtevo stranke, pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki. V zadevi ni sporno, da je tožnik dne 3.10.2001 na Upravni enoti K. vložil pisno vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V zadevi tudi ni sporno, da je imel tožnik v času podaje vloge urejen status tujca na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, saj je imel status na tej podlagi urejen do 2.1.2002. Tožena stranka je izdala izpodbijano odločbo 22.10.2002, ko tožnik ni imel več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Če bi tožena stranka spoštovala določbo 1. odstavka 222. člena ZUP, da mora upravni organ izdati odločbo v roku dveh mesecev od podaje vloge, bi tožnik imel še zmeraj urejen status začasnega prebivališča. Zato je razlog, zaradi katerega je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo, ne da bi pri tem sploh ugotavljala druge dejanske okoliščine, neutemeljen.

Sodišče prve stopnje meni, da je glede na navedeno tožena stranka kršila navedeno določbo postopka, kar je moglo vplivati na odločitev. Zato je kršitev bistvena, zaradi česar je sodišče prve stopnje s tožbo izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, z napotilom toženi stranki, da mora odločiti v skladu s pravnim mnenjem, izraženim v izpodbijani sodbi.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo meni, da zakonsko besedilo 1. odstavka 41. člena ZTuj-1 jasno določa kot temeljni pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca izkazano neprekinjeno prebivanje tujca na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje.

Pojasnjuje, da o tožnikovem zahtevku ni odločila v dvomesečnem roku, kot ga določa 1. odstavek 222. člena ZUP zaradi izjemnega pripada vlog za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje po ZTuj-1 in Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Pojasnjuje tudi, da je izdala zakonito in pravilno odločbo, saj je presojala dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe. Izdaja dovoljenja za stalno prebivanje je odločba konstitutivne narave in ne more imeti učinka za nazaj. Zamude roka za izdajo odločbe ni mogoče šteti za bistveno kršitev pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Glede navedb v izpodbijani sodbi, da v izpodbijani odločbi ni ugotavljala tudi drugih okoliščin, pa pojasnjuje, da glede na to, da ni bil izkazan že prvi pogoj iz 41. člena ZTuj-1, to je osemletno neprekinjeno prebivanje na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, dovoljenja za stalno prebivanje ne bi bilo mogoče izdati tudi, če bi bila stranka v postopku zaslišana in bi bilo ugotovljeno še izpolnjevanje drugih pogojev iz 27. in 43. člena ZTuj-1. Nadalje tudi navaja, da je tožnik imel izdano dovoljenje za začasno prebivanje do 2.1.2002 in da je imel tudi možnost vložiti tožbo zaradi molka organa že od 4.12.2001 dalje, ko je potekel rok za izdajo odločbe po določbi 222. člena ZUP. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in sodišču prve stopnje vrne zadevo v ponovno sojenje, ali s svojo sodbo spremeni izpodbijano sodbo.

V odgovoru na pritožbo tožnik ponavlja svoje tožbene navedbe in še dodaja: Njegovo osemletno neprekinjeno prebivanje v Republiki Sloveniji je bilo izkazano že ob vložitvi vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca. Zaradi tega ni mogoče sklepati, da ta pogoj ni bil izpolnjen ob izdaji s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke. Dejstvo, da odločbe ne morejo veljati za nazaj, je kot argumentacija brezpredmetno, saj je pogoj osemletnega prebivanja izpolnjeval ob vložitvi vloge, torej ga je ob izdaji odločbe tožene stranke še bolj. Ponovno poudarja, da je tudi ob izdaji odločbe imel izpolnjen pogoj neprekinjenega osemletnega prebivanja v Republiki Sloveniji, saj, če je ta pogoj izpolnjeval ob trenutku vloge (3.10.2001), ga je še bolj ob trenutku izdaje odločbe (22.10.2002). Predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo ter da odloči, da se mu povrnejo stroški upravnega spora.

K 1. točki izreka: Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo pravilne in zakonite razloge in da se je pravilno oprlo na določbo 1. odstavka 222. člena ZUP, ki določa dvomesečni rok, v katerem mora v primeru, ko se začne postopek na zahtevo stranke, pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki. Prav tako je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da v zadevi ni sporno, da je tožnik dne 3.10.2001 na Upravni enoti K. vložil pisno vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, kot tudi ni sporno, da je imel tožnik v času podaje svoje vloge urejen status tujca na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, saj je imel status na tej podlagi urejen do 2.1.2002. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel več veljavnega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ko je tožena stranka izdala s tožbo izpodbijano odločbo dne 22.10.2002. Zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da, če bi tožena stranka spoštovala določbo 1. odstavka 222. člena ZUP, da mora upravni organ izdati odločbo v roku dveh mesecev od podaje vloge, bi tožnik imel še zmeraj urejen status začasnega prebivališča. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča razlog, zaradi katerega je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ne da bi pri tem sploh ugotavljala druge dejanske okoliščine, neutemeljen. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je glede na navedeno tožena stranka s tem kršila navedeno določbo postopka, kar je moglo vplivati na odločitev. Zato je ta kršitev bistvena in je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS s tožbo izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bo v ponovnem postopku morala tožena stranka odločiti v skladu s pravnim mnenjem, izraženim v izpodbijani sodbi in v tej sodbi.

Glede na navedeno so po presoji pritožbenega sodišča neupoštevne pritožbene navedbe tožene stranke, da o tožnikovem zahtevku ni odločila v dvomesečnem roku, kot ga določa 1. odstavek 222. člena ZUP zaradi izjemnega pripada vlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZTuj-1 in Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, kot tudi, da je tožnik imel izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 2.1.2002 in da je imel tudi možnost vložiti tožbo zaradi molka organa že od 4.12.2001 dalje, ko je potekel rok za izdajo odločbe po določbi 222. člena ZUP.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

K 2. točki izreka: Ker sta sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče odločala le o zakonitosti s tožbo izpodbijane odločbe tožene stranke, v tem upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS). Zato je neupošteven tožnikov predlog pritožbenemu sodišču v odgovoru na pritožbo tožene stranke, da odloči, da se tožniku povrnejo njegovi stroški v tem upravnem sporu.