Jedro

Do poškodbe je prišlo, ko je tožnik skupaj s sodelavcem prestavljal grede za sidranje zagatnic. Tožnik je vpel zagatnico z verigo skladno z načinom dela pri toženi stranki. Pri prenosu zagatnice (zagatne stene) s strojem se je veriga odpela, skoraj tono težka zagatna stena, ki jo je tožnik držal z roko, pa mu je padla na nogo. Opravljanje dela v delovnem območju stroja, s katerimi se prenašajo težka bremena, je nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. čl. OZ). Tožnik se je pri svojem delu gibal v območju stroja, ki je prenašal tono težko traverzo (zagatno steno), pri takšnem delu pa je ob povprečni pazljivosti nevarnost za poškodbe bistveno večja od običajne, zato je delo, ki ga je tožnik opravljal, šteti za nevarno dejavnost. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik teoretično seznanjen s tem, kako se na splošno dvigajo bremena, da je poznal prostor, da je bil pri pripenjanju zagatnic samostojen ter poučen, da mora stati čim dlje od dvignjenega bremena ter da tožnik ni bil dovolj pozoren oz. previden, ne dajejo podlage za zaključek, da je podan tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo nobenih konkretnih kršitev tožnika (kaj konkretno je tožnik zaradi premajhne pozornosti napravil narobe), ki bi bile lahko podlaga za zaključek, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku. Ker tega pravočasno nista konkretizirali niti toženi stranki, je zaključiti, da tožnikov soprispevek k navedeni nezgodi ni podan.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. tč. izreka delno spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: "1. Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 39.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema sodbe in pod izvršbo.

V presežku se zahtevek tožeče stranke zavrne in sicer za znesek v višini 78.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2011 dalje.

2. Tožeča stranka je dolžna prvotoženi stranki povrniti stroške postopka v višini 742,10 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Drugotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 813,51 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila." V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta dolžni tožniku nerazdelno povrniti pritožbene stroške v višini 151,81 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata znesek 31.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. tč. izreka). V presežku, za znesek 86.220,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2011 dalje, je zahtevek zavrnilo (I. tč. izreka). Tožeči stranki je naložilo, da prvotoženi stranki povrne stroške tega postopka v višini 2.215,06 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila. Drugotoženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v višini 198,37 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (II. tč. izreka). Odločilo je še, da sta toženi stranki dolžni solidarno povrniti stroške za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 201,44 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (III. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu ter odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico. Sodišče je nepravilno ugotovilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, zakaj tožnik v konkretnem primeru ni ravnal skrbno, kot se pričakuje od povprečno pazljivega delavca. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja katero dolžnost naj bi tožnik opustil in kaj konkretno naj bi storil, s čimer naj bi soprispeval k povzročitvi delovne nesreče. Sodišče ne pove, kaj točno naj bi pri pripenjanju zagatnice tožnik storil narobe, zato je obrazložitev nerazumljiva. Sodišče najprej zapiše, da je potrebno neustrezno praktično usposobljenost delavca za delo šteti kot nedopustno ravnanje delodajalca, ki je nedvomno v vzročni zvezi z nastankom škode, po drugi stani pa zapiše, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal že več kot leto dni, zato mu ni moglo ostati neznano, kakšen je pravilen način dela, pri čemer ne pove, kakšen je pravilen način dela. Takšna obrazložitev je nerazumljiva, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik tisti, ki je pripel zagatnico, ki mu je kasneje padla na nogo, še ne pomeni avtomatično, da je tožnik ravnal premalo skrbno. Tožnik je traverzo pripenjal na način, ki je bil pri delodajalcu običajen. Tožnika je v delo uvajal A.A., ki je vse čas delal z njim in mu je tudi pokazal, kako naj dela. Na enak način so delali ostali zaposleni. Na enak način je tožnik pred tem istega dne uspešno pripel tudi druge traverze. Delodajalec mu drugačnih navodil ni posredoval. Ne drži trditev iz izpovedi B.B., da bi moral breme pripeti tako, da bi z verigo šel okoli traverze in nato kavelj zapeti za verigo. Enkrat so to poskušali narediti tako, pa vendar je veriga takoj zdrsnila in je A.A. rekel, naj se traverzo raje pripne tako, kot pred tem (torej tako kot jo je pripel tožnik tik pred škodnim dogodkom). Tožnik si ni sam izmislil načina pripenjanja traverz. Traverzo je držal točno tako, kot je opisal C.C.. Tožniku torej ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Glede na obseg nastale premoženjske škode je sodišče nepravilno uporabilo materialno pravo pri odmeri odškodnine. Glede na sodno prakso v podobnih primerih jo je odmerilo v prenizkem znesku. Sodišče pa bi moralo tožniku priznati tudi premoženjsko škodo v obliki odvetniških storitev za sestavo odškodninskega zahtevka. Drži sicer, da odškodninski zahtevek ni nujni predpogoj za sprožitev postopka pred sodiščem, vendar ga je tožnik vložil v skladu z načelom zmanjševanja škode, saj se je želel izogniti stroškom sodnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje drugotožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev zahtevka v celoti. Izpostavlja, da je pravno zmotno stališče, da je v konkretnem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke. Glede na opisani način nastanka dogodka in škode je zagotovo, da tožnik dela ni opravljal s potrebno skrbnostjo in tovora ni pripel na varen in predpisan način, saj če bi ga pripel pravilno, do razklenitve verige ne bi moglo priti. Ni pravilna navedba sodišča, da pri tem opravilu prihaja do poškodb pogosteje, ter da je zaradi tega tožnikovo delo, delo s povečano nevarnostjo, saj je ravno uspešno prenašanje zagatnic pred poškodbo dokaz, da temu ni tako, in da je možno zagatnice prenašati povsem brez težav. Tožnik je bil pri delu samostojen ter poučen o tem, da mora stati čim dlje od dvignjenega bremena. Tožniku ni nihče naročil, da mora traverzo med prenosom držati. Ob zadostni skrbnosti bi tožnik lahko preprečil nastanek škodne posledice. Ravnanje tožnika je bilo v nasprotju s pravili varnega dela. Tožnik je bil z načinom varnega dela seznanjen, tako teoretično kot praktično, tožena stranka tudi ni opustila dolžne skrbnosti pri zagotavljanju pogojev za varno delo, zato ji ni mogoče pripisati krivdne odgovornosti za nastalo škodo. Odškodnina je za vse oblike nematerialne škode odmerjena previsoko. Sodišče je premalo upoštevalo ugotovitve izvedenca, da pomembnejše otekline gležnjev in prstov ni, petnica je v sklepnem delu zaraščena anatomsko in v dobrem položaju ter da celjenje zlomov petnice traja 6-8 tednov, ta čas pa naj bi tožnik potreboval bergle. Tožnik ni uporabljal predpisanega ortopedskega čevlja ter tako ni sledil navodilom o zdravljenju, kar pomeni, da si ni prizadeval, da bi gibljivost poškodovanih delov izboljšal in si s tem zmanjšal škodo. Odločitev tožnika ali in koliko je pripravljen sam storiti za izboljšanje svojega zdravstvenega stanja je na njegovi strani, zagotovo pa tožena stranka ne more biti zavezana k plačilu škode, ki je posledica opustitev tožnika, zaradi katerih je njegovo zdravstveno stanje slabše, kot bi bilo, če bi bil aktiven. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka poskrbela, da so njeni zaposleni usposobljeni za varno delo. V nadaljevanju pa odločitev sodišča nasprotuje splošnim ugotovitvam, saj je zapisalo, da to konkretno pa ne velja za tožnika, ker naj tožena stranka ne bi dokazala, da je bil tožnik praktično usposobljen za varno delo. Tožena stranka ni opustila tožnikove praktične usposobljenosti za varno delo. Sodišče je prezrlo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot eno leto in je opravljal enaka dela kot na dan nastanka nezgode. Teoretično znanje, ki ga je tožnik pridobil pri usposabljanju preko družbe D. d.o.o., je leto dni do nezgode praktično izvajal na gradbišču, pa do nesreče ni prišlo. Tožena stranka se resda ni mogla spomniti oseb, ki so tožnika praktično usposabljale, pa vendar je predložila dokazila o tem, da je bil tožnik praktično usposobljen v okviru svojega poklica. Dne 1. 8. 2009 je tožnik pred samo nezgodo pravilno pripel 5 ali 6 komadov zagatnih sten, saj je bilo pred nezgodo teh 6 komadov pravilno in varno prestavljenih. Sporno zagatno steno pa je pripel v nasprotju s teoretično in praktično usposobljenostjo. Glede na to, da se pri toženi stranki takšna dela opravljajo dnevno, potrjuje, da se delo opravlja varno, in da delavci spoštujejo predpise varnega dela. Iz izpovedbe priče C.C. je razvidno, da tožnik kritičnega dne ni pravilno pripel zagatne stene, sicer ne bi prišlo do razklenitve verige. Izpovedbi tožnika in priče A.A. se razlikujeta. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da je stena padla na tla že v fazi dvigovanja, kar pomeni, da je krivda izključno v nepravilnem pripenjanju zagatne stene. A.A. ni bil tožniku nadrejen, kot to zmotno ugotavlja sodišče, saj je zakoniti zastopnik povedal, da je bil tožnik povsem samostojen pri pripenjanju bremena. Prvotoženi stranki ni mogoče očitati kršitev predpisov s področja zdravja in varstva pri delu. Delo, ki ga je opravljal tožnik, ni nevarna dejavnost. Potrebno je namreč razmejevati pripenjanje bremena od prenašanja bremen. Bremena prenaša stroj, medtem ko breme pripne delavec. Samo pripenjanje bremena ne more pomeniti nevarne dejavnosti. Če je breme, ki se prenaša, pravilno pripeto, ne more priti do nobenih poškodb. Da prvotoženi stranki ni mogoče očitati nobene odgovornosti za nastalo škodo, potrjujejo zaključki pod tč. 13 obrazložitve. Argumentacija sodišča prve stopnje v tč. 13 nasprotuje utemeljitvi, po kateri naj bi bila podana krivdna odgovornost tožene stranke za predmetno poškodbo. Sodišče je zapisalo, da bi tožnik ob zadostni previdnosti lahko preprečil nastanek škodne posledice, kar pomeni, da je izključno on kriv za nastalo škodo. Odločitev sodišča nasprotje razlogom sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik je bil dolžan zagatnico pripeti pravilno, tako kot je bil poučen in s potrebno skrbnostjo, ter se tudi umakniti na varno mesto. Ocenjeni soprispevek je, upoštevaje vse okoliščine primera, bistveno prenizek. Prisojena odškodnina je previsoka. Tožnik je z opustitvijo uporabe predpisanih pripomočkov v veliki meri pripomogel k daljšemu zdravljenju in svojemu sedanjemu zdravstvenemu stanju, česar sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženih strank ter predlaga potrditev s strani toženih strank izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih strank pa nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljajo pritožbe in skladno z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. tč., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, to pa je sledeče: - tožnik se je dne 1. 8. 2008 poškodoval v delovni nezgodi, kot delavec prvotožene stranke; - do poškodbe je prišlo, ko je tožnik skupaj s sodelavcem A.A. prestavljal grede za sidranje zagatnic; - tožnik je vpel zagatnico z verigo skladno z načinom dela pri toženi stranki; - pri prenosu zagatnice (zagatne stene) s strojem se je veriga odpela, skoraj tono težka zagatna stena, ki jo je tožnik držal z roko, pa mu je padla na nogo; - tožnik je utrpel zlom desne petnice, udarnino desnega stopala, zlom baze četrte in pete stopalnice na desnem stopalu, zlom druge in tretje stopalnice desnega stopala, odprti zlom osnovne prstnice palca desnega stopala, rano v desnih dimljah in rano na sprednji strani desnega stopala, poškodba pa je pripeljala do sindroma Sudeckove atrofije; zdravljenje v ožjem kirurškem smislu je bilo končano dne 14. 2. 2011; - tožena stranka je tožniku zagotovila teoretično usposabljanje za varno delo, ni pa tožniku zagotovila praktičnega dela usposabljanja za konkretno delo; - v času škodnega dogodka je imela prvotožena stranka zavarovano civilno odgovornost iz dejavnosti pri drugotoženi stranki, kar v postopku ni bilo sporno.

Glede temelja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je prvotožena stranka za povzročeno škodo tako objektivno kot krivdno odškodninsko odgovorna. Drugotožena stranka je solidarno odgovorna na podlagi sklenjene zavarovalne police št. 0107167130 z dne 19. 12. 2008 (BII/4), ki obsega zavarovanje delodajalčeve odgovornosti, vendar največ do višine 50.700,00 EUR.

Pravna teorija je enotna o tem, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, med izvajanjem katere so že zaradi tehnične narave in načina opravljanja lahko ogrožena življenje in zdravje ljudi ali premoženje, kar terja povečano pozornost oseb, ki to dejavnost opravljajo in oseb, ki z njo prihajajo v stik. Sodna praksa je dejavnost opredelila kot nevarno tedaj, ko je glede na življenjske izkušnje pogostost škodnih posledic pri takšni dejavnosti večja in je hkrati pričakovati, da bo nastala znatna škoda, kot tudi takrat, ko dejavnost sama po sebi sicer ni nevarna, postane pa nevarna glede na okoliščine v konkretnem primeru (objektivno merilo) in glede na tistega, ki dejavnost opravlja (subjektivno merilo). Sodna praksa je že večkrat glede na izkušnje in pogostost škodnih posledic pritrdila dejstvu, da je opravljanje dela v delovnem območju stroja, s katerimi se prenašajo težka bremena (v konkretnem primeru tono težka zagatna stena), nevarna dejavnost, ki predvideva objektivno odgovornost tistega, ki se s takšno nevarno dejavnostjo ukvarja (150. čl. Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in nadaljnji). Varstvena pravila, ki jih je dolžan upoštevati tisti, ki se s takšno dejavnostjo ukvarja, skušajo to nevarnost zmanjšati, a je kljub vsemu ne morejo spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti. Še vedno gre za nevarno dejavnost, ki pa je lahko zaradi opustitve varstvenih pravil še toliko večja. Za obstoj odgovornosti toženih strank zato zadošča že ugotovitev, da je škoda posledica nevarne dejavnosti, za katero kot nosilec te dejavnosti odgovarja prvotožena stranka. V konkretnem primeru bi toženi stranki zatorej odgovarjali tudi, če sodišče prve stopnje ne bi pravilno ugotovilo, da je prvotožena stranka opustila potrebne ukrepe iz varnosti pri delu. Izhajajoč iz načina opravljanja dela, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri katerem se je poškodoval tožnik, tako ni dvoma, da so izpolnjene posebne predpostavke za nastanek odškodninskega razmerja že na podlagi objektivne odgovornosti (149. člen OZ).

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je tožnik pri svojem delu gibal v območju stroja, ki je prenašal tono težko traverzo (zagatno steno), pri takšnem delu pa je ob povprečni pazljivosti nevarnost za poškodbe bistveno večja od običajne. Glede na navedeno je pravilno zaključilo, da je tožnik opravljal delo, ki je v konkretnem primeru predstavljalo večje tveganje za nastanek nezgode, zato ga je šteti za nevarno dejavnost. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da ne gre za objektivno nevarno delo, ker v primeru, da bi se tožnik odmaknil na varno mesto, do nezgode ne bi moglo priti. Toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista trdili, da se tožnik sploh ne bi smel nahajati ob premikajočem bremenu, torej da bi se moral popolnoma odmakniti na varno mesto, navedeno ne izhaja niti iz izpovedb prič, zato so tovrstne pritožbene navedbe nedovoljena pritožbena novota (337. čl. v zvezi z 286. čl. ZPP). Enako velja za pritožbene trditve prvotožene stranke, da je treba ločiti pripenjanje bremena od prenašanja bremena, in da pripenjanje ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik opravljal nevarno dejavnost, to pa je potrebno obravnavati celovito, saj je šlo pri pripenjanju in prenašanju bremena za enotno dejavnost, ki je ni možno ločevati na posamezna opravila, pri čemer ni nobenega dvoma, da je tožnik pri celotni dejavnost sodeloval v okviru svojih delovnih zadolžitev pri prvotoženi stranki. Toženi stranki niti nista trdili, da je dejstvo, da se je tožnik nahajal ob premikajočem, tono težkem bremenu dejanje, ki ga ni bilo mogoče pričakovati, zato ju tudi v tem smislu ni bilo mogoče oprostiti objektivne odgovornosti po 2. odst. 153. čl. OZ.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da je podana tudi krivdna odgovornost prvotožene stranke, saj ta ni v zadostni meri poskrbela za zagotavljanje varnosti po predpisih o varnosti in zdravju pri delu s tem, ko tožnika ni praktično poučila o načinu pravilnega opravljanja konkretnega dela. Prvotožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni pojasnila, kdo konkretno je tožniku na delovišču pokazal, kako se pravilno vpenja zagatna stena, niti v svoji trditveni podlagi pojasnila, kako se sicer pravilno vpenja zagatna stena. Z ozirom na navedeno se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je bil tožnik pri prvotoženi stranki zaposlen več kot eno leto in je opravljal enaka dela kot na dan nastanka nezgode. Takšna navedba še ne dokazuje, da je prvotožena stranka tožnika poučila o tem, kako se pravilno vpenja zagatne stene. Dolžnost delodajalca je, da delavca seznani s pravili varnega dela za konkretno delo ter da nadzoruje in preverja, na kakšen način delavci opravljajo delo oz. ali ga opravljajo pravilno in po navodilih. Kot izhaja iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje, prvotožena stranka ni uspela dokazati, da bi to svojo dolžnost opravila, kar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo. Ugotovilo je celo, da je tožnik delo opravljal skladno z načinom dela pri toženi stranki, kar pa nedvomno kaže na to, da je delodajalec dopuščal, da so delavci konkretno delo opravljali tako, kot ga je opravljal tožnik. Če je torej delodajalec menil, da tožnik dela ne opravlja pravilno, bi ga moral na to pravočasno opozoriti, in ker iz postopka pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi ga, je zaključiti, da je delodajalec dejansko opustil izvrševanje varstvenih pravil (ravnal je krivdno), ob tem pa je nastala škodna posledica takšne vrste, ki jo skušajo prav ta ista pravila o varstvu pri delu preprečiti. Takšni delodajalčevi opustitvi zato lahko v celoti pripišemo pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice.

Pravdne stranke se ne strinjajo z višino ugotovljenega tožnikovega soprispevka. Medtem ko tožnik trdi, da ni v ničemer soprispeval k predmetni nezgodi, toženi stranki trdita, da je njegov soprispevek večji, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Odgovornost za nastanek škode je deljena, če je oškodovanec tudi sam prispeval k nastanku škode. Praviloma se pri odraslih oškodovancih vzame kot merilo skrbnost. K nastanku škode nič ne prispeva le tista oseba, ki v danih okoliščinah ravna s skrbnostjo povprečnega razumnega odraslega človeka. Vendar pa je pri delovnih nesrečah, ko je oškodovanec delavec, merilo strožje. Kot merilo je treba vzeti skrbnost povprečnega, za takšno dejavnost, ustrezno usposobljenega delavca. Če delavec ravna s potrebno skrbnostjo in škoda nastane kljub temu, njegovega prispevka k škodi ni. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podan 20% tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku, s čimer pa se ni mogoče strinjati, kar tožnik pravilno izpostavlja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prvotožena stranka tožnika ni praktično usposobila za varno delo. Ugotovilo je, da je tožnik vpenjal zagatnice z verigo skladno z načinom dela pri toženi stranki. Navedena ugotovitev sodišča prve stopnje v pritožbah toženih strank ostaja neprerekana. Takšna ugotovitev pomeni, da je tožnik delal tako, kot vsi ostali delavci, kar je tožnik tudi sicer zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 46) izrecno navedel, da je "zahakljal" zagatnico z verigo na enak način, kot je ravnal vsakič poprej in nič drugače in je torej opravljal delo tako, ko so mu pokazali pri toženi stranki. Takšnih navedb toženi stranki nista argumentirano prerekali, zato se štejejo za dokazane (214. čl. ZPP). Prvotožena stranka celo sama v pritožbi izpostavlja, da je tožnik pred nezgodo pravilno pripel 5 ali 6 komadov zagatnih sten, v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa v trditveni podlagi ni pojasnila (in enako velja za drugotoženo stranko), kaj konkretno je torej tožnik napravil narobe pri pripenjanju konkretne zagatne stene, torej po tem, ko je predhodno te stene pravilno pripenjal in v čem je bila torej njegova neskrbnost. Toženi stranki bi morali (pravočasno) navesti in dokazati, katero konkretno dejanje ali opustitev tožnika ni bilo pravilno. Niso dovolj le splošne navedbe, da je tožnik ravnal nepravilno in neskrbno, da je bil seznanjen z načinom dela pri toženi stranki ter na primeren način poučen o varnem delu. Takšne navedbe o bistvenem, t.j. o tem, katere konkretne opustitve tožnika naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi moral tožnik storiti, ničesar ne povedo. Takšne navedbe so tako nepopolne in splošne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, zato v nobenem primeru ne morejo pripeljati do soodgovornosti tožnika za obravnavano nezgodo. Toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zadostili trditvenemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem tožnika.

V našem procesnem pravu je uveljavljen sistem zvezanosti dokazov s trditvami. Sistem zvezanosti dokazov s trditvami zahteva, da se istočasno navedejo dejstva in predlagajo dokazila. Pri tem pa tudi ni dopusten informativni dokaz, kar pomeni, da ni dopustno, da se z izvedbo dokaza pridobiva podlaga za trditve. Pomanjkljive trditvene podlage toženi stranki tako ne moreta nadomestiti z izpovedbo zaslišanih strank ali prič. Toženi stranki se tako neutemeljeno sklicujeta na izpovedbo priče C.C., ki je pojasnil, na kakšen način je grede najbolj primerno dvigovati oz. premeščati. Toženi stranki namreč nista pravočasno podali ustrezne trditvene podlage o tem, na kakšen način bi tožnik konkretno delo sploh moral pravilno opraviti, zato teh trditev ne moreta nadomestiti z izpovedbo priče C.C.. Tudi sicer toženi stranki nista trdili, da je tožnik pred spornim vpenjanjem zagatne stene vpenjal pravilno na način, kot ga je pojasnil C.C., temveč sta trdili zgolj, da je tožnik pred tem, pravilno pripel 5-6 sten. V čem je tožnik nepravilno ravnal prav ob spornem dogodku, pa nista pravočasno pojasnili (tega ne pojasnita niti v pritožbi), tega dejstva pa sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tožnik teoretično seznanjen s tem, kako se na splošno dvigajo bremena, da je poznal prostor, da je bil pri pripenjanju zagatnic samostojen ter poučen, da mora stati čim dlje od dvignjenega bremena (pri čemer toženi stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje nista trdili, da se tožnik sploh ne bi smel nahajati ob premikajočem se bremenu) ter da tožnik ni bil dovolj pozoren oz. previden (pri čemer tudi navedeno ni konkretizirano), ne dajejo podlage za zaključek, da je podan tožnikov soprispevek k škodnemu dogodku. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo nobenih konkretnih kršitev tožnika (kaj konkretno je torej tožnik zaradi premajhne pozornosti napravil narobe), ki bi bile lahko podlaga za zaključek, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku. Ker tega pravočasno nista konkretizirali niti toženi stranki, je torej zaključiti, da tožnikov soprispevek k navedeni nezgodi ni podan. S tem v zvezi je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni tožnikovi pritožbi in glede temelja odločilo, da toženi stranki za škodo, ki je nastala tožniku, odgovarjata do višine 100 %.

Pravdne stranke glede temelja odškodninske odgovornosti obrazložitvi sodišča prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana. Sodba je ustrezno obrazložena, razlogi sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, podano pa tudi ni nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje je jasno razvidno, da prvotožena stranka odgovarja tako po načelu objektivne kot krivdne odgovornosti, pri čemer je sodišče prve stopnje za takšen zaključek podalo tudi ustrezno razlago. Ker je dejavnost, ki jo je v okviru delovnih zadolžitev opravljal tožnik, nevarna, je objektivna odgovornost prvotožene stranke strožja, ne pa enakovredna ravnanju tožnika. Tožnikova premajhna pozornost (previdnost) bi v primeru, da bi bila ugotovljeno konkretizirana (da bi bilo torej pojasnjeno, kateri konkretni kršitvi je botrovala premajhna pozornost), res lahko soprispevala k nastanku škode, nikakor pa odškodninske odgovornosti toženih strank ne bi mogla izključiti, kot to zmotno menita toženi stranki. Navedeno iz obrazložitve sodišča prve stopnje razumljivo izhaja, zaradi česar očitanje procesnih kršitev pri teh razlogih ni utemeljeno.

Glede višine: Tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniškem mnenju, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi toženi stranki ne oporekata ugotovljenemu obsegu nepremoženjske škode, ki se je pri tožniku odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu, zmanjšani življenjski aktivnosti in skaženosti in v zvezi s tem izpodbijata le odmero odškodnine, ki je po njuni oceni previsoka. Stranke v zvezi s tem poudarjajo določene okoliščine, ki bi po njihovih ocenah lahko vplivale na odmero drugačne višine odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim pomislekom, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. V kolikor se pravdne stranke v pritožbi sklicujejo na aktualno sodno prakso, je to sklicevanje pavšalno, saj ne navedejo konkretne sodne prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina lahko primerjala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine sodni praksi primerna.

Ugotovljeno je bilo, da je tožnik, ki je bil ob nezgodi star 25 let, v nezgodi utrpel zlom desne petnice, udarnino desnega stopala, zlom baze četrte in pete stopalnice na desnem stopalu, zlom druge in tretje stopalnice desnega stopala, odprti zlom osnovne prstnice palca desnega stopala, rano v desnih dimljah in rano na sprednji strani desnega stopala, poškodba pa je pripeljala do sindroma Sudeckove atrofije. Med zdravljenjem je obiskal 41x travmatologa, 15x fiziatra, 78x izbranega osebnega zdravnika, 14 dni je bil v zdravilišču E.. V bolnišnici je bil 47 dni (odvisen od pomoči osebja), 2x je bil operiran v spinalnem bloku, 28x je bil izpostavljen ionizirajočemu sevanju, po poškodbi je skupaj skoraj 5 let uporabljal bergle, razvoj Sudeckovega sindroma mu je podaljšal zdravljenje. Jemal je zdravila proti bolečinam, antidepresive, 50x so mu prevezovali rano, 3x odstranili šive, kar vse skupaj je izvedenec medicinske stroke, ki ga je angažiralo sodišče, ocenil za neprijetno in boleče. Ob sami poškodbi je tožnik trpel zelo hude telesne bolečine, ta je trajala en dan. Hude telesne bolečine je trpel vse do operacije in vsakič po operaciji, 3 dni intenzivne in 4 dni manj intenzivne. Srednje težke bolečine je trpel v nadaljevanju zdravljenja in so trajale 18 mesecev, lahke je trpel ves preostali čas in jih trpi še danes in potrebuje občasno zdravila proti bolečinam. Ostale nevšečnosti, ki se nanašajo na zdravljenje, so pravilno povzete v sodbi sodišča prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče nanje v celoti sklicuje in jih ne ponavlja. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je mogoče telesno poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, po Fisherjevem sistemu o teži poškodb („Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo“, Pregled sodne prakse, GV založba, 2001) uvrstiti med hude primere. Z ozirom na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih je po stališču pritožbenega sodišča ustrezna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, v znesku, kot ga je odmerilo sodišče prve stopnje 15.000,00 EUR. Niso utemeljene pritožbene navedbe toženih strank, da sodišče ni korektno povzelo izvedeniškega mnenja ter posledično pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovih ravnanj v zvezi z zdravljenjem. Pritožbena navedba prvotožene stranke, da naj bi izvedenec zaključil, da se zlomi petnice običajno zacelijo v 6-8 tednih, je vzeta iz konteksta, saj je izvedenec za to navedbo zapisal, da so možna tudi odstopanja pri trajanju celjenja na še daljši čas, kar je odvisno od številnih dejavnikov. Iz izvedeniškega mnenja ne izhaja, da se tožnik ne bi držal navodil za zdravljenje, niti to, da naj bi si tožnik zaradi neopustitve bergel in opustitve ortopedskega čevlja sam povzročil daljše zdravljenje. Nasprotno, iz mnenja izhaja, da tožnik ortopedskega čevlja ni nosil zaradi bolečin, ter da iz istega razloga tudi ni opustil bergel. Izvedenec je namreč v mnenju zapisal, da tožnik vse do zadnjega zdravniškega pregleda ni mogel normalno stopiti na desno nogo (list. št. 139).

Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (2.500,00 EUR zaradi strahu, 20.000,00 EUR zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter 2.000,00 EUR zaradi skaženosti), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih. Višine odškodnin se v takšnih oz. podobnih primerih gibljejo v povprečju od 35 - 47 povprečnih plač v RS (glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št II Ips 673/2009, II Ips 646/2009). Sodišče prve stopnje je tožniku (brez upoštevanja soprispevka) prisodilo 39 povprečnih neto plač v RS, kar je v celoti skladno s sodno prakso. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja in se nanjo v celoti tudi sklicuje.

Tožnik je stroške odvetniškega zastopanja pred pravdo zahteval kot premoženjsko škodo. Stroški odvetniškega zastopanja pred pravdo niso škoda, saj so ti stroški po določilu prvega odstavka 151. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravdni stroški. Tako pravno stališče o naravi izdatkov, ki jih ima stranka z zastopanjem pred pravdo, je zastopano tako v pravni teoriji kot v pretežni sodni praksi.(1) Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek iz naslova premoženjske škode pravilno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnika (5. alinea 358. člena ZPP) in prisojeno odškodnino zvišalo, kot izhaja iz izreka sodbe. Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako stranke ne navajajo nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegle drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče v preostalem tožnikovo pritožbo in v celoti pritožbi toženih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, je moralo v skladu z 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločati tudi o stroških postopka, ki so nastali pred sodiščem prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožnik v sporu uspel v višini 33,53 %, toženi stranki pa v višini 66,47 %. V tem razmerju morajo stranke druga drugi povrniti stroške postopka. Po sodišču prve stopnje priznani stroški tožnika, upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08) znašajo 2.966,50 EUR. Upoštevajoč 33,53 % uspeh znašajo njegovi stroški 994,67 EUR. Pravdni stroški prvotožene stranke znašajo 2.612,87 EUR. Upoštevajoč 66,47 % uspeh znašajo njeni stroški 1.736,77 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik toženi stranki dolžan plačati 742,10 EUR stroškov postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. Skupno priznani stroški drugotožene stranke znašajo 272,54 EUR oz. 181,16 EUR upoštevajoč 66,47 % uspeh. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka tožniku dolžna plačati 813,51EUR stroškov postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pritožbeno sodišče je odločilo še o priglašenih pritožbenih stroških. Tožnik je s pritožbo uspel v višini 9,16 %. Pritožbeno sodišče je tožniku po priglašenem stroškovniku priznalo 1.657,26 EUR (tar. št. 3210 - 1.340,30 EUR, tar. št. 6002 – 20,00 EUR, 2,10 EUR (tar. št. 6000) ter 20 % DDV – 294,87 EUR), kar ob upoštevanju 9,16 % pritožbenega uspeha znaša 151,81 EUR. Pritožbene stroške v navedenem znesku sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Toženi stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo nista uspeli (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP). Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS: Sklep II Ips 144/2008 z dne 21. 1. 2010, Sodba II Ips 709/2008 z dne 17. 11. 2011