Jedro

Napake pri vročanju se ne morejo uveljavljati kot upravičeni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdila prav to, da ji tožba tožeče stranke ni bila pravilno vročena. Trdila je sicer tudi, da "se ne more znebiti občutka, da je nekdo tretji namenoma vzel obvestilo o prispelem pismu, vendar tožena stranka ne želi ugibati kdo" ter da zato "upravičeno domneva, da si je nekdo tretji nezakonito prilastil obvestilo o prispelem pismu in s tem storil kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po četrtem odstavku 139. člena Kazenskega zakonika". Ker pa so v danem primeru te trditve tesno povezane s trditvami tožene stranke o dejstvih, ki naj bi kazala, da ji tožba ni bila pravilno vročena, je mogoče zaključiti le, da tudi s temi utemeljuje nepravilnost vročitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Tožena stranka je zoper sklep pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, ne da bi razpisalo narok. Pri tem se je sklicevalo na določbo drugega odstavka 120. člena ZPP, po kateri sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana ali če se vrnitev predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Ugotovilo je, da tožena stranka v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navaja, da tožbe tožeče stranke ni prejela in z njo ni bila seznanjena vse do 22. 2. 2017 (ko je prejela delno zamudno sodbo), da vročitev tožbe ni bila pravilna, da obvestila o prispelem pismu ni prejela, da ga je nekdo namenoma vzel ter da zato zamuda roka za odgovor na tožbo ni bila zakrivljena z njene strani, temveč je bila posledica ravnanja tretje osebe in vročevalca. Ocenilo je, da tožena stranka s takšnimi trditvami oporeka pravilnosti vročitve tožbe, kar ne more biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko le pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog.

6. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da se napake pri vročanju ne morejo uveljavljati kot upravičeni razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje trdila prav to, da ji tožba tožeče stranke ni bila pravilno vročena. Trdila je sicer tudi, da "se ne more znebiti občutka, da je nekdo tretji namenoma vzel obvestilo o prispelem pismu, vendar tožena stranka ne želi ugibati kdo" ter da zato "upravičeno domneva, da si je nekdo tretji nezakonito prilastil obvestilo o prispelem pismu in s tem storil kaznivo dejanje kršitve tajnosti občil po četrtem odstavku 139. člena Kazenskega zakonika". Ker pa so v danem primeru te trditve tesno povezane s trditvami tožene stranke o dejstvih, ki naj bi kazala, da ji tožba ni bila pravilno vročena, je mogoče zaključiti le, da tudi s temi utemeljuje nepravilnost vročitve (prim. sklep VSK Cp 70/2012 z dne 29. 2. 2012). Z njimi se bo zato pritožbeno sodišče ukvarjalo v okviru preizkusa utemeljenosti pritožbe zoper delno zamudno sodbo.

7. Ker torej dejstva in okoliščine, ki jih je navajala tožena stranka, ne morejo biti razlog za vrnitev v prejšnje stanje, se odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo njen predlog, ne da bi razpisalo narok, izkaže kot pravilna, pritožnikov očitek o kršitvi določbe drugega odstavka 120. člena ZPP pa je neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je sicer res (po nepotrebnem) presojalo trditve tožene stranke, ki se nanašajo na samo pravilnost vročitve ter zaključilo, da je tožena stranka vzrok za zamudo povzročila z lastnim vedenjem. Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve ni vplivalo. Zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni zaslišalo predlaganih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke, saj so bili vsi navedeni dokazi predlagani v potrditev trditev tožene stranke, da ji tožba ni bila pravilno vročena.

9. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi o uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

10. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj se te nanašajo na pravilnost vročitve in zato glede na zgoraj navedeno niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).