Jedro

Rok za vložitev zasebne tožbe začne teči na dan, ko je upravičenec zvedel za dejanje in storilca. Ker gre za dejanje, storjeno s tiskom in ker je zasebni tožilec za dejanje zvedel takoj, za storilca pa ne, ker članek ni bil podpisan, zasebna tožba pa je bila vložena več kot tri mesece po objavi članka, je za odločanje o tem, ali je zasebna tožba pravočasna, odločilno vprašanje, kdaj je zasebni tožilec zvedel, kdo je avtor objavljenega članka. O tem pomembnem vprašanju se sodišče prve stopnje ni opredelilo in zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po II. in I. odst. 108. čl. KZ RS. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v tej pa mu je določilo kazen dva meseca zapora z enoletno preizkusno dobo.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Pooblaščenec zasebnega tožilca je vložil odgovor na pritožbo v katerem predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in izpodbijana sodba potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Po I. odst. 52. čl. ZKP je treba zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Iz izpovedbe zasebnega tožilca izhaja, da je za kaznivo dejanje zvedel takoj po objavi članka, ne pa tudi za storilca. Ker je zasebna tožba zoper obdolženca vložena več kot tri mesece po objavi članka, je za odločanje o dovoljenosti zasebne tožbe odločilno vprašanje, kdaj je zasebni tožilec zvedel za storilca kaznivega dejanja. Zagovornik obdolženca v svoji pritožbi opozarja na dokaze, iz katerih naj bi izhajala dejstva, ki kažejo na to, da je zasebna tožba vložena prepozno. Na drugi strani pa pooblaščenec zasebnega tožilca opozarja na dokaze, iz katerih naj bi izhajala dejstva, ki kažejo na to, da je zasebna tožba vložena pravočasno. Že navedeno kaže na to, da bi se sodišče prve stopnje moralo z oceno dokazov najprej opredeliti o tem, kdaj je zasebni tožilec zvedel, da je avtor članka obdolženec. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje glede odločilnega dejstva, od katerega je odvisna ugotovitev, ali je zasebna tožba vložena pravočasno, nepopolno ugotovljeno. Že zaradi navedene pomanjkljivosti je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi zagovornika in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej z izvedbo in oceno dokazov ugotoviti, kdaj je zasebni tožilec zvedel za to, da naj bi bil obdolženec storilec obravnavanega kaznivega dejanja. Šele potem bo lahko ocenilo, ali je zasebna tožba vložena pravočasno. Če bo ugotovilo, da je zasebna tožba pravočasna, pa bo moralo odločati o tem, ali je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. V zvezi s tem pa upoštevati tudi nekatere utemeljene pripombe, zapisane v pritožbi zagovornika. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s pritožbo, da je izrek sodbe pa tudi razlogi te nejasni. Pa ne že zaradi tega, ker je v izreku zasebne tožbe, ki je povzet v izrek sodbe, zapisan celoten objavljen članek. Niso izključeni primeri, ko bo le vsebina celotnega objavljenega članka izpolnjevala znake določenega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bo zato moralo skrbno analizirati opis dejanja iz zasebne tožbe in ugotoviti, kateri deli teksta izpolnjujejo znake kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Primeroma je potrebno opozoriti, da tisti deli teksta, ki bi izpolnjevali le znake kaznivega dejanja razžalitve, zahtevajo uporabo določb III. odst. 106. čl., po katerih žaljivo izražanje pri opravljanju časnikarskega poklica ni kaznivo, razen če ni storjeno z namenom zaničevanja. Ne glede na to pa bo sodišče prve stopnje pri ponovljenem sojenju vezano na prepoved iz 378. čl. ZKP, ker je bila sodba razveljavljena le zaradi pritožbe, vložene v korist obdolženca in bo zato obdolženca lahko spoznalo za krivega le enega kaznivega dejanja. Če bo ugotovilo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, bo moralo v izreku in razlogih sodbe natančno prikazati, s katerimi deli objavljenega teksta je bilo kaznivo dejanje storjeno.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s trditvijo pritožbe, da obdolženec ni storilec obravnavanega kaznivega dejanja, ker je v svojem članku le povzel vsebino pisma, ki je bilo poslano uredništvu. Storilec kaznivega dejanja po II. odst. 108. čl. KZ RS je avtor članka, objavljenega v tisku. Avtor članka pa je tisti, ki je sestavil vsebino tega in pri tem ni pomembno na kakšen način in od koga je dobil informacije, na podlagi katerih je sestavil svoj članek. Oseba, ki avtorju članka da na razpolago informacije, ki po svoji vsebini pomenijo kaznivo dejanje, ni storilec kaznivega dejanja s tiskom, to je storjeno z objavo članka v tisku. Lahko pa je storilec kakšnega drugega kaznivega dejanja, ki se časovno in krajevno razlikuje od dejanja, storjenega s tiskom. Prav tako pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka, ker obrambi ni dovolilo dokazovanja resničnosti navedb v inkriminiranem članku. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolženec v svojem zagovoru do sedaj ni uveljavil pravice iz IV. odst. 108. čl. KZ RS. Ko odloča o obstoju kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, sodišče ni dolžno dokazovati, ali so navedbe, ki lahko škodijo časti in dobremu imenu prizadetega, neresnične. Ima pa obdolženec pravico, da dokaže resničnost svoje trditve ali da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega kar je trdil ali raznašal. Pri tem pa mora ponuditi tudi dokaze za take trditve. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ocenjuje, da že iz zagovora obdolženca izhaja, da ni preverjal resničnosti informacij, na podlagi katerih je zapisal članek in je zato malo verjetno, da bi uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je navedel v članku. Samo zaradi tega pa še ni izključena možnost, da bi obdolženec lahko uveljavil dokaz resnice po IV. odst. 108. člena.

Lahko se primeri, da avtor članka, pred objavo tega, ne preverja informacij, ki jih uporabi in zato ne bo mogel dokazati, da je bil v opravičljivi zmoti, če pa po objavi članka s preverkami ugotovi, da so navedbe v tem resnične, pa bo lahko v kazenskem postopku uveljavil dokaz resnice. Kot rečeno pa do sedaj obdolženec v svojem zagovoru ni uveljavil, da je pri pisanju članka imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega in tudi ne, da je vsebina članka resnična.