Jedro

Tožena stranka bi lahko bila oproščena odgovornosti za nastalo škodo, skladno z določbo člena 131 in 135 Obligacijskega zakonika, le, če bi dokazala, da je za pritrditev panelov uporabila pravilne vijake in upoštevala pogoje za obremenitev z vetrom in navodila za pritrditev, torej da odgovornost za nastalo škodo ni v njeni sferi, kakor je to zapisalo že sodišče prve stopnje. Odgovornosti pa je ne more razbremeniti sklicevanje na višjo silo po prvem odstavku 153. člena OZ, na katerega se sklicuje, saj je to predvideno le v zvezi z odgovornostjo za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 11.823,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2014 in izvršilnimi stroški v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2014 do plačila in v tem obsegu vzdržalo v veljavi izdani sklep o izvršbi v naložitvenem delu (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 568,00 EUR v 15. dneh (točka II. izreka).

2. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je to zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zavrnilo dokazna predloga tožene stranke po pritegnitvi izvedenca meteorološke stroke in po zaslišanju direktorja tožene stranke M. S. Dokazni predlog po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenca meteorološke stroke naj bi sodišče prve stopnje povsem neobrazloženo zavrnilo, prav tako, da se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je do škode prišlo zaradi višje sile in se ni opredelilo do predloženih dokaznih predlogov tožene stranke zaradi česar naj bi bila dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva, zagrešena pa naj bi bila tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da se to ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke, da ta ni bila dolžna kriti zakonskih zamudnih obresti za čas od 27. 10. 2009 do 12. 7. 2013, ki jih je tožeča stranka izplačala od glavnice, saj da ne odgovarja za zamudo v izplačilu odškodnine in za plačilo pravdnih stroškov, ki jih je tožeča stranka plačala v pravdnem postopku I Pg 515/2010, saj da ti ne morejo biti predmet regresnega zahtevka. Tožena stranka meni, da med nastankom pravdnih stroškov in tekom zakonskih zamudnih obresti in med ravnanjem tožene stranke ni podane vzročne zveze. Sodišče prve stopnje naj bi s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

5. Pristojnost za sojenje v tej zadevi je bila po predlogu predsednika Višjega sodišča v Mariboru prenesena na Višje sodišče v Celju s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 1875/2016 z dne 17. 10. 2016 skladno z določilom 105.a člena, prvim odstavkom 61. člena in prvim odstavkom 60. člena Zakona o sodiščih (ZS).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je zoper toženo stranko kot odgovorno osebo za nastalo in izplačano škodo oškodovancu družbi T. d.o.o., sedaj A. d.o.o. uveljavljala regresni zahtevek (subrogacija). Tožena stranka je zahtevku oporekala, ker da za nastalo škodo ni odgovorna.

8. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

9. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

10. Po toženi stranki uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti katere od ostalih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje je v zadostnem obsegu obrazložena tako, da jo je moč preizkusiti. Vsebuje jasne in skladne razloge o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in ne drži, da se sodišče prve stopnje do trditev tožene stranke ni opredelilo.

11. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj ni sledilo toženi stranki glede zatrjevanj, da je do odkritja strehe in posledično škode prišlo zaradi višje sile in da so zato podani ekskulpacijski razlogi (glej točko 12, 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako je obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo po toženi stranki predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenca meteorološke stroke in zaslišanje direktorja tožene stranke (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka in zvišanjem tega, čemur se je tožena stranka v svojih navedbah res protivila, toda po določbi prvega odstavka 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Sodišče prve stopnje o dopustitvi spremembe tožbe (zvišanju za 135,71 EUR) res ni odločilo s posebnim sklepom, kar bi lahko bila relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je tožena stranka ni določno uveljavljala, saj v pritožbi ne navaja, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Po presoji pritožbenega sodišča pa zaradi te kršitve sodba ni nepravilna in nezakonita. O višini tožbenega zahtevka ima sodba jasne in skladne razloge v točki 15 in 16 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v teh točkah odgovorilo tudi na ugovorne navedbe tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ki jih je tožena stranka podala v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 2. 2015 (glej zadnji odstavek).

13. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje tudi dejansko stanje v zadostnem obsegu in popolno ugotovilo ter je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Sodišče prve stopnje je iz izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je za nastalo škodo kot posledico odkritja strehe na objektu M. d.o.o. v celoti odgovorna tožena stranka, ki je izvajala dela na tej strehi. Pri tem je sodišče prve stopnje v celoti sledilo tekom postopka pridobljenemu izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke, ki je ugotovil, da je tožena stranka za pritrditev panelov v les uporabila nepravilne vijake. Ugotovil pa je tudi, da bi če bi se uporabili pravilni vijaki in če bi se upoštevali pogoji za obremenitev z vetrom in navodila za pritrditev, težko prišlo do odkritja strehe. Ker so ugotovitve v tem izvedenskem mnenju skladne z ugotovitvami kot te izhajajo iz izvedenskega mnenja izvedenca D. V. in dopolnitve le-tega, na katere se je sklicevala tožeča stranka v tožbi, prav tako pa so skladne z ugotovitvami kot so razvidne iz sodbe v zadevi I Pg 515/2010 (v prilogi A 4) je sodišče prve stopnje že iz izvedenih dokazov lahko prepričljivo ugotovilo pravilno in popolno dejansko stanje in mu ostalih predlaganih dokazov ni bilo potrebno izvajati ter je te utemeljeno zavrnilo.

15. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da pritrdilni vijaki za kovino, ki jih je uporabila tožena stranka, niso primerni za pritrditev panelov v les in so tako bili uporabljeni napačni vijaki, ki so glavni vzrok za odkritje strehe na objektu M. d.o.o., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je za nastalo škodo na sosednjem objektu v celoti odgovorna tožena stranka, ki je izvedla dela na strehi, saj v kolikor bi pri izvedbi del uporabila pravilne vijake, vijake za pritrditev panelov v les in če bi se upoštevali pogoji za obremenitev z vetrom in navodila za pritrditev, ne bi prišlo do odkritja strehe in posledično nastanka škode. Tožena stranka tako ne more uspeti z navedbami, da je do odkritja strehe prišlo zaradi višje sile, tudi če je iz dopisa Arso, ki ga je vložila v spis, razvidno, da je tedaj pihal veter, ki je dosegel viharno jakost. Tožena stranka bi lahko bila oproščena odgovornosti za nastalo škodo skladno z določbo člena 131 in 135 Obligacijskega zakonika (OZ) le, če bi dokazala, da je za pritrditev panelov uporabila pravilne vijake in upoštevala pogoje za obremenitev z vetrom in navodila za pritrditev, torej da odgovornost za nastalo škodo ni v njeni sferi, kakor je to zapisalo že sodišče prve stopnje.

16. Odgovornosti pa je ne more razbremeniti sklicevanje na višjo silo po prvem odstavku 153. člena OZ, na katerega se sklicuje, saj je to predvideno le v zvezi z odgovornostjo za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Pa tudi sicer vetra z jakostjo kot je pihal tedaj (kot to izhaja iz mnenja izvedenca meteorološke stroke K. B., ki je povzeto v sodbi I Pg 515/2010 (v prilogi A 4), ki jo je k dopolnitvi tožbe priložila tožeča stranka), ni šteti za nekaj popolnoma nepričakovanega, saj je izvedenec povedal, da se veter s tako jakostjo v povprečju ponovi vsaj enkrat na 10 let, zato sodi v podnebne značilnosti kraja. Da bi imel nek dogodek pravni pomen višje sile, pa mora biti med drugim nepričakovan in izreden.

17. Povsem neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z višino tožbenega zahtevka. Tožena stranka je v zmoti, ko pritožbeno zatrjuje, da izplačani pravdni stroški in zakonske zamudne obresti ne morejo biti predmet regresnega zahtevka, ker da med nastankom teh in ravnanjem tožene stranke ni podana vzročna zveza. Kot je pravilno razložilo že sodišče prve stopnje je pravna podlaga tožbenega zahtevka subrogacija po 963. členu OZ1. Tožeča stranka, pri kateri je imela oškodovana družba M. d.o.o. zavarovano odgovornost je oškodovancu izplačala odškodnino kot je bila ta določena v sodbi I Pg 515/2010, torej glavnico z obrestmi in stroški. Z izplačilom odškodnine oziroma zavarovalnine pa je tožeča stranka pridobila pravico do povračila izplačanega zneska v celoti. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani.

18. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).

Opr. št.(1): Prvi odstavek 963. člena OZ določa: Z izplačilom odškodnine iz zavarovanja preidejo do višine izplačane zavarovalnine po samem zakonu na zavarovalnico vse zavarovančeve pravice nasproti tistemu, ki je kakorkoli odgovoren za škodo.

Op. št. (2):Tako tudi v sodbi VSL I Cp 260/2014.