Jedro

Tako zakonska ureditev kot pravilnik smiselno izključujeta odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča v primerih, ko je bil objekt že pred izgradnjo komunalne opreme, za katero naj bi se odmeril komunalni prispevek, priključen na enako vrsto komunalne opreme.

Izrek

Tožbi ugodi tako, da se odločba Mestne občine Ljubljana št. 354-911/2011-18 z dne 28. 12. 2012 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo tožniku kot solastniku stanovanjskega objekta na zemljišču parc. št. 2442/15 in 2442/32 k.o. ... zaradi nove priključitve na javno kanalizacijsko omrežje za odvod odpadne vode odmeril komunalni prispevek v znesku 1.564,83 EUR. V obrazložitvi navaja, da se bo tožnikov objekt priključil na javno kanalizacijsko omrežje, za katero je toženka pridobila gradbeno dovoljenje z dne 31. 3. 2011, ki je postalo pravnomočno 13. 4. 2011. Ugotavlja, da se bo z novo priključitvijo na javno kanalizacijsko omrežje izboljšala opremljenost stavbnega zemljišča, zato je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka. V nadaljevanju navaja podatke, ki so bili upoštevani ob odmeri, med drugim, da je tožnikov solastniški delež na navedenem objektu ½.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da je edina okoliščina, na katero zakon veže odmero komunalnega prispevka za posamezno vrsto komunalne opreme, nahajanje stavbnega zemljišča v obračunskem območju te vrste komunalne opreme, kar pomeni, da mora biti zavezancu omogočena uporaba te opreme (prvi odstavek 76. člena Zakona o prostorskem načrtovanju, v nadaljevanju ZPNačrt). Poleg tega povzema pravne podlage za odmero in izračun komunalnega prispevka, opisuje način izračuna in indeksiranja ter se opredeljuje do zamude roka za izdajo odločbe in plačila upravne takse.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da se njegov objekt na javno kanalizacijo ne priključuje na novo, ker je že bil in je še vedno priključen na „staro“ javno kanalizacijo. To izhaja iz cenitvenega poročila iz leta 2009 in druge dokumentacije, ki jo navaja. Zato ne gre za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, temveč le za izboljšave, ki so posledice napredka tehnike in višjih standardov oziroma za obnavljanje in nadomeščanje obstoječe komunalne opreme.

Poleg tega tožnik navaja, da je sicer kupil ½ navedene nepremičnine, ki pa je bila s sklepom o dedovanju z dne 20. 3. 1996 v naravi že razdeljena. Kljub temu, da ta delitev še ni bila izvedena v zemljiški knjigi, bi morala toženka upoštevati, da je tožnik v naravi lastnik le enega od treh stanovanj v hiši in zato plačnik le 1/3 odmerjenega zneska.

Poleg navedenega je toženka izpodbijano odločbo izdala prepozno, po izteku roka, ki ji ga nalaga zakon in sodba tukajšnjega sodišča I U 754/2012. Iz navedenih razlogov tožnik sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo zavrže oziroma zavrne oziroma izreče za nično, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo preveč plačane upravne takse.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja navedbe iz obrazložitve drugostopenjske upravne odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je ZPNačrt. Po prvem odstavku 77. člena ZPNačrt je dolžnost občine, da zagotavlja gradnjo komunalne opreme, pri čemer se ta financira iz komunalnega prispevka, proračuna občine, proračuna države in iz drugih virov (drugi odstavek istega člena). Občina pa je upravičena do povrnitve dela stroškov opremljanja zemljišč, ki ga zavezanec – v obravnavani zadevi lastnik objekta, ki naj bi se na novo priključil na komunalno opremo – plača občini (prvi odstavek 79. člena in 80. čen ZPNačrt).

Občina lahko komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme (tretji odstavek 79. člena ZPNačrt), kar pomeni, da se na tem območju zagotavlja priključevanje na to vrsto komunalne opreme (prvi odstavek 76. člena ZPNačrt). Komunalni prispevek se ne odmerja le za potrebe gradnje (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt), temveč tudi zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt). To izhaja tudi iz 80. člena ZPNačrt, po katerem zavezanec za plačilo komunalnega prispevka ni le investitor, temveč tudi lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo.

ZPNačrt izrecno ne določa, kaj pomeni izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, vendar je iz prej navedenih prvega odstavka 76. člena in 80. člena ZPNačrt mogoče sklepati, da gre za možnost, da se objekt „na novo“ priključi na vrsto komunalne opreme, na katero doslej ni bil priključen. Enako izhaja tudi iz tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa, da se za izboljšanje opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo ne štejejo izboljšave, ki so posledica napredka tehnike; vzdrževanja, obnavljanja ali nadomeščanja obstoječe komunalne opreme, ki služi nemotenemu delovanju te opreme; prilagajanje obstoječe komunalne opreme oskrbnim in tehničnim standardom ter odpravljanje pomanjkljivosti na obstoječi komunalni opremi, ki onemogočajo njeno normalno delovanje.

Tako zakonska ureditev kot navedena določba Pravilnika torej smiselno izključujeta odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča v primerih, ko je bil objekt že pred izgradnjo komunalne opreme, za katero naj bi se odmeril komunalni prispevek, priključen na enako vrsto komunalne opreme.

Prav za tak primer pa gre po tožbenih navedbah v obravnavani zadevi. Tožnik namreč že od začetka upravnega postopka navaja, da je objekt, zaradi (so)lastništva katerega mu je bil z izpodbijano odločbo odmerjen komunalni prispevek, že od prej priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Svoje navedbe je tudi ustrezno konkretiziral s trditvami kje in na kakšen način naj bi bil izveden ta priključek ter zanje predložil vrsto dokazov.

Glede na prej povzeto pravno ureditev so te tožnikove navedbe pravno pomembne za odločitev v zadevi, kljub temu pa se toženka do njih ni v ničemer opredelila. S tem je povzročila, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Po četrtem odstavku istega člena mora pristojni organ izdati novo odločbo v tridesetih dneh od dneva, ko je dobil sodbo, pri tem pa je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava.

Tožnik je sicer v tožbi zahteval tudi vračilo upravne takse, ki pa predstavlja stroške upravnega postopka, o katerih organ po prvem odstavku 118. člena odloči v (končni) odločbi. Ker je bila s to sodbo izpodbijana odločba odpravljena, zadeva pa vrnjena v ponoven postopek, in s tem vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana, po navedenem še niso izpolnjeni pogoji za odločitev o stroških upravnega postopka. O teh stroških bo toženka morala odločiti z odločbo, izdano na podlagi ponovljenega postopka, v primeru, če se tožnik s to odločitvijo ne bo strinjal, pa jo bo lahko izpodbijal v upravnem sporu.