Jedro

Ugotovljena dejstva ne potrjujejo tožnikovih trditev, da je zaradi izbrisa ostal brez vseh dohodkov. Glede na zgoraj izpostavljena stališča v odločbi VSRS II Ips 80/2021, zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral navesti in opisati nekaj primerov iz svojega življenja po izbrisu, kako je iskal posle, oziroma dokazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogel zagotoviti z delom in z dohodki iz premoženja, ni bila pretirana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj okoliščina, da tožnik pred izbrisom približno dve leti ni ustvaril nobenih dohodkov, sama po sebi še ne pomeni, da jih v času izbrisa ne bi mogel ustvariti, vendar bi moral vsaj s posameznimi primeri dokazati, da določenih poslov, za katere trdi, da se je dogovarjal z mednarodno priznanimi podjetji, zaradi izbrisa ni mogel izpeljati.

Tožnik se v zvezi s pravico do socialne pomoči oziroma do denarnega dodatka neutemeljeno sklicuje na sodbo ESČP Kurić in ostali proti Sloveniji, saj ta ne more predstavljati samostojne odškodninske podlage. Ni sporno, da tožnik zaradi tega, ker je bil izbrisan, ni mogel zaprositi za socialno pomoč ali za denarni dodatek, a bi moral v okviru temelja vtoževane terjatve dokazati, da bi, če bi ne bil izbrisan, pogoje za pridobitev teh socialnih transferjev izpolnjeval. Tudi če pritožbeno sodišče glede na oddaljenost škodnega dogodka upošteva znižan dokazni standard, gre ugotoviti, da tožnik niti s stopnjo verjetnosti ni dokazal, da bi, če ne bi bil izbrisan, zaslužil toliko, kot zatrjuje v tožbi, niti da bi bil upravičen do sredstev iz socialnih transferjev. Zato je neutemeljeno pritožbeno razpravljanje o dokazni stiski.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede nepremoženjske škode v višini 20.000 EUR in v II. točki izreka v stroškovnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 245.050 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka) ter mu naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 5.320 EUR (II. točka izreka).

2. Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbeno sporen je znesek 35.370 EUR, ki se nanaša na odškodnino iz naslova premoženjske škode v višini 15.000 EUR, nepremoženjske škode v višini 20.000 EUR ter na pravdne stroške v višini 5.320 EUR, z odštetjem že prejetega dela odškodnine v upravnem postopku v višini 4.950 EUR. Navaja, da je prišlo do izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pred tridesetimi leti, da je dokazovanje nastanka škode znatno oteženo, zato mu je bilo naloženo nepravično in nesorazmerno breme, da dokaže škodo in njeno višino. Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil, kolikšen zaslužek bi tožnik po normalnem teku stvari dosegel, če ne bi bilo izbrisa. Dejstvo je, da je bil pred izbrisom uspešen podjetnik, ki je posloval s številnimi mednarodno znanimi podjetji, nato pa ni mogel več poslovati, saj ni imel dokumentov oziroma so ti zaradi izbrisa čez noč postali neveljavni. Toženka jih je v nadaljevanju tudi izničila, delovno dovoljenje pa so tožniku natisnili v uničen potni list. Res je imel od oktobra 1993 hrvaško potno listino, vendar si z njo ni mogel kaj dosti pomagati. Neposredno pred izbrisom tožnik ni uspešno posloval zaradi vojne v Sloveniji in takratnih razmer, vendar bi se po izbrisu njegov posel razcvetel, kot v podobnih primerih, saj je bilo takrat obdobje intenzivne gospodarske rasti. Zmotna je zato obrazložitev sodišča prve stopnje, da ni dokazana vzročna zveza med izbrisom in tožniku nastalo škodo. Napačno je sodišče presodilo dokazne listine, da naj bi imel tožnik v letu 1994 dohodek, saj tega celotno obdobje izbrisa ni imel. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno ni priznalo socialnega pomoči oziroma denarnega dodatka v višini 250 EUR za vsak mesec izbrisa, saj tudi, če bi zaprosil za socialno pomoč, slednje ne bi dobil, ker je bil izbrisan iz registra. Za nepremičnino, ki jo je s partnerko kupil v letu 1997, je sredstva pridobil iz dedovanja po pokojnem očetu, imel je tudi prihranke od prej, nekaj denarja pa si je izposodil. Podlaga, da bi sodišče tožniku prisodilo vsaj 150 EUR za vsak mesec izbrisa, torej skupaj 15.000 EUR, je v sodbi Evropskega sodišča z človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji in bi sodišče to sodbo moralo upoštevati. V zvezi z nepremoženjsko škodo navaja, da je trpel duševne bolečine, da so ga trikrat odpeljali v Center za tujce, da se je bal, da ga bodo deportirali na Hrvaško, imel je zasebno krizo, razpadla mu je družina, sodišče pa mu neutemeljeno ne verjame, da je bil zaradi izbrisa socialno izoliran, ter obravnavan kot drugorazredni državljan in agresor. Tudi ni bil zdravstveno zavarovan, kot je napačno ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v sodbi napačno zaključilo, da je tožnik v upravnem postopku prejel odškodnino v višini 12.500 EUR, saj jo je prejel le v višini 4.950 EUR. Če je ugotovilo, da je dokazal nepremoženjsko škodo v višini 12.500 EUR, bi mu moralo razliko priznati. Tožnik v pritožbi našteva podobne primere in višine odškodnin, ki so bile priznane pred ESČP in slovenskimi sodišči, ter navaja, da ga je sodišče obravnavalo drugače od ostalih, zato je kršilo njegovo pravico do enakega varstva po 22. členu Ustave RS. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v pritožbeno sporni višini 30.050 EUR, podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pravdne stroške pa naloži v plačilo toženki. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru pritožbene navedbe prereka, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi ni prerekano, da je toženka tožnika na dan 26. 2. 1992 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. Izbris je trajal do 20. 6. 2000, torej 100 mesecev. Tožnik je v postopku zatrjeval, da je bil pred izbrisom uspešen podjetnik, ki je zaslužil okoli 2.000 EUR mesečno, zato je iz naslova izgubljenega dobička zahteval odškodnino v višini 200.000 EUR, podrejeno odškodnino za izgubljeno socialno pomoč v višini 250 EUR mesečno, torej 25.000 EUR. Iz naslova utrpele nepremoženjske škode je zahteval odškodnino v višini 50.000 EUR, skupaj 250.000 EUR. Z upoštevanjem že priznane odškodnine v upravnem postopku v višini 4.950 EUR, je njegov zahtevek znašal 245.050 EUR. Sodišče ga je v celoti zavrnilo, saj je ugotovilo, da premoženjske škode ni dokazal, odškodnina za nepremoženjsko škodo pa mu je bila v celoti ustrezno priznana v upravnem postopku.

_Pravne podlage_

6. V pilotski sodbi v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji (pritožba št. 26828/06 z dne 26. 6. 2012) je ESČP ugotovilo, da je Republika Slovenija kršila pravice oseb, ki jih je na dan 26. 2. 1992 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva. V sodbi ESČP v isti zadevi z dne 12. 3. 2014 (pravično zadoščenje) je pritožnikom prisodilo različne zneske odškodnine. Na podlagi zgoraj navedene sodbe je Republika Slovenija v ZPŠOIRSP sprejela odškodninsko shemo in vzpostavila sistemski način povračila škode izbrisanim osebam tako, da so prejeli 50 EUR mesečno za obdobje izbrisa brez dokazovanja odškodninskih postavk. Skladno z 11. členom ZPŠOIRSP so bili v presežku, torej glede zatrjevane višje škode, napoteni na pravdni postopek pred rednim sodiščem. Ob takšnih pravnih podlagah je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje tožniku premoženjsko škodo prisoditi v pavšalnem znesku že na temelju sodbe ESČP. Pri tej sodbi gre za samostojno pravno podlago, ki jo uporablja ESČP in je ni mogoče avtomatsko prenesti v domačo zakonodajo. Sanacijo kršitev človekovih pravic z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva je država uredila v odškodninski shemi (denarno povračilo kot ustrezno zadoščenje), v presežku pa je treba uporabiti splošna pravila obligacijskega prava.1 Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je skladno s 26. členom Ustave RS protipravnost ravnanja toženke nedvomno dokazana, tožnik pa je bil dolžan dokazati zatrjevani škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženke in obstojem škode. Obstoj škode in vzročna zveza se nanašata na temelj vtoževane terjatve. Šele če je temelj podan, je dopustno upoštevati zneske, ki so bili pritožnikom v zadevi Kurić prisojeni pred ESČP, saj je sodna praksa zavzela stališče, da so ti zneski lahko primerna metoda (merilo, korektiv) za izračun prikrajšanja na premoženjskem področju.2

7. V sodni praksi je utrjeno stališče,3 da sta pri sodnem določanju višine odškodnine iz naslova nezakonitega izbrisa odločilna tako čas, v katerem posameznik ni imel urejenega statusa, kot tudi posebna izredna intenzivnost duševnih bolečin, ki jih izkazujejo druge okoliščine (npr. morebitna nezaposlenost, ponižujoča ravnanja predstavnikov oblasti, strah, izgon iz države, ločenost od družine, posledični propad zakona in družinskih vezi, težje zdravstvene posledice, ipd.). Pritožbeno sodišče izpostavlja novejšo odločbo VSRS II Ips 80/2021, kjer je v podobni zadevi izbrisa osebe iz registra stalnega prebivalstva obrazloženo, da izgubljen dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo in o kateri sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom), ter tistimi prihodki, ki jih je kljub škodnemu dohodku na kakršenkoli način pridobil. Ker (v tisti zadevi) tožnik ni pojasnil, zakaj pretežni del preostalega časa ni delal, ni bila pretirana zahteva sodišča prve stopnje, da bi moral navesti in opisati nekaj primerov iz svojega življenja po izbrisu, kako je iskal zaposlitev, kje jo je iskal ter na kakšen način je bil zavrnjen, ter dokazati, da bi bil v času izbrisa upravičen do denarne socialne pomoči, saj bi bilo v nasprotnem ugotavljanje sodišča o tem, ali bi bil tožnik lahko zaposlen ter koliko bi v času izbrisa zaslužil, zgolj ugibanje. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi v sodbi ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji z dne 12. 3. 2014 v 91. do 94. točki, kjer je opredeljen socialni dodatek kot izguba preteklega dohodka, navedeno, da je sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin ugotovilo, da bi morali vsi pritožniki prejeti odškodnino za izgubo vseh dodatkov, za katere so bili prikrajšani zaradi izbrisa svojih imen. Tudi v tem primeru gre za vzročno zvezo, to je, da bi bili pritožniki, če ne bi bili izbrisani, do socialnih dodatkov upravičeni.

_Premoženjska škoda_

8. Ob zgoraj pojasnjenem je bilo dokazno breme nastanka in višine škode ter vzročne zveze med izbrisom in utrpelo škodo na tožniku. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da se je po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva znašel v slabšem premoženjskem in finančnem stanju, kot pred izbrisom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik ves čas izbrisa registrirano samostojno podjetništvo, česar pritožba ne izpodbija. Nadalje je imel do leta 1993 veljaven potni list, potem pa je takoj za tem pridobil veljaven hrvaški potni list. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je tožnik s hrvaškim potnim listom brez težav sklepal pogodbe, vključno z odmero davka na promet z nepremičninami in overitvijo pri notarju (A31, B23). Pritožbeno ni izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da so bili tožnikovi dohodki iz s. p. v letih 1991 in 1992, torej dve leti pred izbrisom, negativni oziroma jih ni bilo. Tudi ni izpodbijano, da je tožnik v letu 1997 skupaj s partnerico kupil hišo za takratnih 310.000 DEM (A31), pri čemer ni prerekana, a tudi ni bistvena ugotovitev, da je sredstva pridobil iz dedovanja po očetu, saj je bistvena okoliščina, da je določena sredstva pridobil tudi, ko je bil izbrisan, izpovedal pa je, da so bila za nakup porabljena tudi privarčevana sredstva, kar pomeni, da je sredstva za preživljanje imel. Nadalje pritožbeno ni izpodbijano, da je tožnik v času izbrisa na črno vodil gostinski lokal ter da je bila njegova žena ves čas izbrisa zaposlena. S pritožbo je zgolj pavšalno in protispisno izpodbijano, da tožnik ni uspel doseči dohodkov, saj je iz listine v prilogi B22 razvidno, da je npr. v letu 1994 imel dohodke v višini 320.900 SIT. Tožnik je bil vseskozi zdravstveno zavarovan, nasprotne pritožbene navedbe so protispisne, saj njegovo zavarovanje tudi v obdobju izbrisa izkazujeta listini v prilogi B21 in B36. 9. Tako ugotovljena dejstva ne potrjujejo tožnikovih trditev, da je zaradi izbrisa ostal brez vseh dohodkov. Glede na zgoraj izpostavljena stališča v odločbi VSRS II Ips 80/2021, zahteva sodišča prve stopnje, da bi tožnik moral navesti in opisati nekaj primerov iz svojega življenja po izbrisu, kako je iskal posle, oziroma dokazati, da si v času izbrisa preživetja ni mogel zagotoviti z delom in z dohodki iz premoženja, ni bila pretirana. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zgolj okoliščina, da tožnik pred izbrisom približno dve leti ni ustvaril nobenih dohodkov, sama po sebi še ne pomeni, da jih v času izbrisa ne bi mogel ustvariti, vendar bi moral vsaj s posameznimi primeri dokazati, da določenih poslov, za katere trdi, da se je dogovarjal z mednarodno priznanimi podjetji, zaradi izbrisa ni mogel izpeljati. A v zvezi s to okoliščino ostajajo na pavšalni ravni že tožnikove trditve. Zato tudi s posplošenimi izpovedbami tožnika in prič ni bilo mogoče izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi v času izbrisa zaslužil toliko, kot je zatrjeval, povsem na pavšalni ravni pa ostajajo tudi pritožbene navedbe, da bi se tožnikov posel po izbrisu razcvetel, ker da je bilo takrat obdobje intenzivne gospodarske rasti.

10. Zgoraj je pojasnjeno, da se tožnik v zvezi s pravico do socialne pomoči oziroma do denarnega dodatka neutemeljeno sklicuje na sodbo ESČP Kurić in ostali proti Sloveniji, saj ta ne more predstavljati samostojne odškodninske podlage. Na tožniku je bilo dokazno breme, da tudi za to vrsto zatrjevane premoženjske škode dokaže temelj, to je, da bi bil do socialne pomoči oziroma denarnega dodatka upravičen, če ne bi prišlo do izbrisa. Kljub temu, da je toženka v odgovoru na tožbo in v pripravljalni vlogi tožnika pozvala, da svoje pavšalne navedbe, da bi mu pripadalo vsaj 250 EUR socialne pomoči, dokaže, ter je opredelila pravno podlago, to je takrat veljavni Zakon o socialnem varstvu (ZSV), naredila pa je tudi konkretne izračune za njegov primer, so njegove navedbe v zvezi s to pravico do konca postopka na prvi stopnji ostale na pavšalni ravni. Ni sporno, da tožnik zaradi tega, ker je bil izbrisan, ni mogel zaprositi za socialno pomoč ali za denarni dodatek, a bi moral v okviru temelja vtoževane terjatve dokazati, da bi, če bi ne bil izbrisan, pogoje za pridobitev teh socialnih transferjev izpolnjeval. Tega pa, kot rečeno, ni dokazal, niti pritožba konkretno ne izpodbija obrazložitve sodišča prve stopnje v 19. do 22. točki, kjer je sodišče pogoje po ZSV obrazložilo.

11. Ob zgoraj povzetih stališčih sodne prakse ni mogoče pritrditi tožniku, da mu je bilo dokazovanje znatno oteženo ter naloženo nepravično in nesorazmerno dokazno breme za nastanek škode in njene višine. Tudi če pritožbeno sodišče glede na oddaljenost škodnega dogodka upošteva znižan dokazni standard, gre ugotoviti, da tožnik niti s stopnjo verjetnosti ni dokazal, da bi, če ne bi bil izbrisan, zaslužil toliko, kot zatrjuje v tožbi, niti da bi bil upravičen do sredstev iz socialnih transferjev. Zato je neutemeljeno pritožbeno razpravljanje o dokazni stiski. Tožnik izgubljenega dobička po temelju ni dokazal, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek iz naslova premoženjske škode pravilno zavrnilo ter so tožnikove pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene. Ob povedanem sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba angažirati izvedenca finančne stroke ter do postopkovne kršitve v postopku ni prišlo.4 Kot je razvidno iz 5. točke obrazložitve o zavrnitvi tega dokaznega predloga, je tožnik izvedenca predlagal za izračun višine premoženjske škode.

_Nepremoženjska škoda_

12. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je neobičajna narava in razsežnost toženkine kršitve z izbrisom povzročila tožniku težave, zaradi katerih je trpel, ter da pri odmeri odškodnine ni odločilen zgolj čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, pač pa tudi druge okoliščine, odškodnina pa se v tovrstnih primerih kljub kršitvam več človekovih pravic odmerja enotno. Nadalje gre pritrditi sodišču prve stopnje, da ker tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo dobička iz naslova dejavnosti, kakor tudi ne vzročne zveze med izbrisom in brezposelnostjo, posledično ni uspel izkazati vzročne zveze med izbrisom in finančno stisko, neprejemanjem socialnih transferjev in neurejenim zdravstvenim zavarovanjem. Duševnih bolečin zaradi navedenega ni mogel utrpeti. Tožnik je sicer dokazal, da so se začele krhati vezi s partnerko, a do razpada družine v času izbrisa očitno ni prišlo. Protispisne so pritožbene trditve, da je bil tožnik trikrat odpeljan v Center za tujce. Kot je sam izpovedal, je bil tja odpeljan enkrat, pomotoma, in ko so to ugotovili, je bil tudi takoj izpuščen. Zato tudi iz tega razloga ni mogel utrpeti hujših duševnih bolečin. Sodišče je tožniku pravilno verjelo, da je živel v strahu pred izgonom, a je pravilno zaključilo, da njegov strah ni bil tako velik, da se zaradi tega ne bi upal gibati in da se je pretežno zadrževal doma, saj je vendar trdil in dokazal, da je imel v času izbrisa registriran s. p., na črno je vodil gostinski lokal, v tem času je pridobil znatno nepremično premoženje, sklepal je pogodbe, uredil si je hrvaško potno listino. Zato tudi socialne izoliranosti ni uspel dokazati. Nasprotne tožnikove izpovedbe in izpovedbe prič, ki so bili njegovi domači in prijatelji in jih je treba ocenjevati tudi v smeri interesne pogojenosti, pa dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti. Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da se za neutemeljene izkažejo tožnikove navedbe, da je imel zaradi izbrisa težave s policijo. Tožnik je bil po lastni krivdi obravnavan zaradi storitve več prometnih prekrškov ter dveh kaznivih dejanj,5 kar ni bilo v zvezi z izbrisom. Pravilna je zato sklepna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni našlo okoliščin, da se je tožnikov življenjski slog zaradi izbrisa bistveno spremenil. 13. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v sodnem postopku lahko pridobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo, kot jim je bila priznana na podlagi ZPŠOIRSP, a pritožba pravilno izpostavlja nasprotujoče si razloge sodišča v zvezi z višino priznane odškodnine. V postopku je dokazano, da je tožnik v upravnem postopku dobil odškodnino v višini 4.950 EUR, kar je sodišče povzelo v 6. točki obrazložitve, medtem ko je v 30. točki nasprotno temu navedlo, da je bila tožniku v upravnem postopku priznana odškodnina v višini 12.500 EUR. Navedeno očitno pisno pomoto bi pritožbeno sodišče lahko saniralo, če sodišče prve stopnje ne bi v isti točki navedlo tudi, da je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo v obliki duševnih bolečin v znesku, ki ne presega 12.500 EUR. Razlogi v sodbi glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo so si tako nasprotni, da ni mogoče ugotoviti, ali sodišče prve stopnje tožniku priznava 4.950 EUR ali 12.500 EUR odškodnine po tej postavki, na kar pritožba utemeljeno opozarja. V prvem primeru bi bil glede na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje zahtevek utemeljeno zavrnjen, v drugem primeru bi sodišče moralo tožniku prisoditi razliko.

14. Ugotovljena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v delu zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem sojenju bo sodišče prve stopnje lahko glede na to, da je dokazni postopek v celoti izvedlo, postopkovno kršitev odpravilo s pisanjem nove sodbe, če ne bo presodilo, da je treba dokazni postopek v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo dopolniti. Odločitev o delni razveljavitvi sodbe je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi ocene, da je sodišče prve stopnje tisto, ki je dolžno izvesti dokazni postopek, pritožbeno sodišče pa ga naknadno lahko preverja in dopolnjuje, poleg tega pa ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem (le v tem primeru bi postopkovno kršitev lahko odpravilo pritožbeno sodišče samo), ne bi bilo ekonomično, saj bi moralo ponovno zaslišati stranko in priče, medtem ko bo lahko sodišče prve stopnje postopkovno kršitev saniralo že z izdelavo nove sodbe.

15. V preostalem delu, to je glede odškodnine za premoženjsko škodo, v katerem tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v tem delu potrdilo.

16. Skladno s 165. členom ZPP je odločitev o pritožbenih stroških pridržana za končno odločbo.

1 Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) ali Obligacijski zakonik (OZ). Prim. VSRS II Ips 170/2016, II Ips 255/2016 in VSL II Cp 374/2020. 2 VSRS II Ips 274/2016, VSRS II Ips 40/2019. 3 VSRS II Ips 170/2016, VSL II Cp 1041/2020. 4 V zgoraj navedeni zadevi VSRS II Ips 80/2021 je bilo dopuščeno revizijsko vprašanje v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca finančne stroke ter je bil podan odgovor revizijskega sodišča, da sodišče izvedenca finančne stroke ni dolžno postaviti, dokler stranka ne dokaže temelja utrpele premoženjske škode, saj dejstva, ki naj bi jih glede na substanciranje dokaznega predloga stranka dokazala preko izvedenca finančne stroke, niso tista, ki bi tvorila dejanski stan glede temelja, to je vzročne zveze in obstoja škode, temveč glede njene višine. 5 Tožnik je bil obravnavan zaradi številnih prometnih prekrškov, kaznivega dejanja povzročitve prometne nezgode zaradi vožnje pod vplivom alkohola in prekoračitve dovoljene hitrosti, ter tudi zato, ker je storil kaznivo dejanje v zvezi z mamili (B38 - B39).