Jedro

Zapustnikova hči in oporočna dedinja nista pojasnili, zakaj sodediču (zapustnikovemu sinu) ne priznavata pravice do nujnega deleža, zato ni jasno, ali in katera dejstva med njimi so sporna. Odločitev sodišča o prekinitvi zapuščinskega postopka ter napotitvi na pravdo je zato preuranjena.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožnica N. Š. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dedinje M. Š. (zastopano po skrbnici B. K.), L. Š. Š. in N. Š. napotilo na pravdo z zahtevkom, da je S. Š. že dedno odpravljen in mu ne pripada nujni delež; odločilo, da so dedinje tožbo dolžne vložiti v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru pritožbe zoper sklep pa v roku 15 dni od prejema sklepa višjega sodišča, pri čemer bo v primeru vložene tožbe postopek prekinjen, sicer se bo nadaljeval. 2. Zoper sklep sta dedinji L. Š. Š. in N. Š. vložili pravočasni pritožbi.

3. Zapustnikova hči L. Š. Š. se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti S. Š. oziroma izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da je sodišče prve stopnje, v nasprotju z določbo prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD), dedinje napotilo na pravdo, ne da bi prekinilo zapuščinsko obravnavo. Besedilo drugega odstavka izreka je nesmiselno in samo s seboj v nasprotju, ko v primeru pritožbe zoper sklep strankam določa 15 dnevni rok za vložitev tožbe od prejema sklepa višjega sodišča. Ni vnaprej znano kakšna bo vsebina tega sklepa, lahko, da bo izpodbijani sklep razveljavljen. Neustrezen je tudi zadnji stavek izreka, nadaljevanje postopka je posledica njegove prekinitve, v danem primeru pa naj bi bil prekinjen šele z vložitvijo tožbe. Sklep je tudi vsebinsko nepravilen. Ni res, da je pritožnica na zapuščinski obravnavi izjavila, da S. Š. nujni delež ne pripada, ker je že pokrit z izročilno pogodbo – darilom. Tega ni nikoli izjavila, navedla je le, da ne priznava sodedičevega zahtevka glede nujnega deleža. Kaj več tudi ni mogla izjaviti, saj sploh ni bila seznanjena z vsebino izjave sodediča, ki jo je na zapuščinski obravnavi vložil v spis ter se zavezal, da jo bo v roku 8 dni vložil v zadostnem številu še za ostale stranke. Sodišče je dedinjo preuranjeno napotilo na pravdo.

4. Zapustnikova vnukinja in oporočna dedinja, N. Š., se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da drži, da med dediči obstaja spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, vendar pa je manj verjetna pravica S. Š., ki bi ga moralo sodišče napotiti na pravdo. Zapustnik je v dodatku k oporoki izrecno navedel, da sta njegova otroka dedno že povsem odpravljena in je torej sam določil, da naj se darilo vračuna v dedni delež S. Š. (46. člen ZD). Napačno je sodišče prve stopnje odločilo, da so dedinje dolžne tožbo vložiti v roku 15 dni od prejema sklepa. Sklep učinkuje proti strankam šele od dne pravnomočnosti sklepa dalje, v konkretni zadevi pa se tako rok za pritožbo zoper izpodbijani sklep kot rok za vložitev tožbe, iztečeta na isti dan.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je dedinje napotilo na pravdo, ker naj bi med dediči obstojal spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža (vračunanja daril v dedne deleže). Da sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, morajo torej biti med strankami dejstva, ki vplivajo na velikost deleža, sporna (prvi odstavek, 3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). V konkretnem primeru med dediči ni bilo razčiščeno, katera dejstva so med njimi sploh sporna. Na zapuščinski obravnavi dne 10. 11. 2011 sta zapustnikova hči in oporočna dedinja izjavili le, da sodediču, zapustnikovemu sinu S. Š., ne priznavata pravice do nujnega deleža, ne da bi pojasnili zakaj ne, niti iz spisa ni razvidno, da bi bile na pot pravde napotene dedinje, seznanjene s pismeno izjavo S. Š. z dne 10. 11. 2011 o tem, zakaj meni, da mu nujni dedni delež po zapustniku, kljub pogodbi z dne 9. 3. 1982, pripada. Zaenkrat torej sploh ni možno govoriti o tem, da med dediči obstajajo sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, in je izpodbijani sklep o napotitvi dedinj na pravdo, preuranjen.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Ob ponovnem odločanju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti obstoj konkretnih spornih dejstev in šele potem bo lahko s sklepom (ki ga bo mogoče preizkusiti) napotilo na pot pravde stranko katere pravica bo manj verjetna.

8. Glede na razlog razveljavitve, na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da pritožnica N. Š. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 174. člena ZD).