Jedro

Kot dokaz pri ugotavljanju statusa zemljišč se lahko uporabijo tudi planski akti, prejšnje države, tj. planski akti, sprejeti na podlagi Gradbenega zakona, sprejetega v letu 1931. Ta zakon je bil sicer razveljavljen z Zakonom o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražno okupacijo, vendar so se njegove določbe lahko uporabljale kot pravna pravila.

Izrek

Tožbi se delno ugodi, odločba Ministrstva za kmetijsko, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 8. 3. 2006, se odpravi v točkah 1 do 4, kolikor se odločba v tem delu nanaša na parc. št. 27/1 in 29/1, obe k.o. A., in določeno odškodnino za ti parceli, ter v točki 5, in se zadeva v tem delu vrne temu ministrstvu v ponovni postopek. V preostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je toženka delno ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. zoper delno odločbo Upravne enote B., št. ... z dne 7. 2. 2005 (1. točka izreka) in to odločbo odpravila ter odločila, da je C.C., roj. 28. 3. 1900, umrl 27. 6. 1965, nazadnje stanujoč v D. št. ..., E., država N., upravičen do odškodnine v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe d.d. v vrednosti 140.282,06 DEM oziroma 71.725,08 EUR za podržavljene nepremičnine: - parc. št. 27/2 stavbišče v izmeri 165 m2 in gospodarsko poslopje v znesku 84.796,20 DEM, - parc. št. 27/3, stavbišče 78 m2 in šupa za seno, v znesku 14.938,56 DEM, - parc. št. 29/2 stavbišče 48 m2 in cvetličnjak v znesku 17.625,60 DEM, - del v izmeri 8787 m2 parc. št. 27/1 in parc. št. 29/1, obe travnik 2. razreda v znesku 14.817,70 DEM, - kozolec dvojnik z 10 okni v znesku 4.928,80 DEM, - enojni kozolec 2 x 9 oken v znesku 3.175,20 DEM, skupaj 140.282,60 DEM (2. točka izreka), nadalje, da mora Slovenska odškodninska družba d.d. obveznice v višini, navedeni v 2. točki te odločbe, izročiti v roku 3 mesecev od pravnomočnosti te odločbe F.F., roj. ... . iz G., ... ulica št. ..., ki se jo določi za skrbnico za posebne primere (3. točka izreka), nadalje, da se odškodnina pod točko 2 določi namesto vrnitve lastninskega deleža na podjetju H.H.H. d.d., A., zavarovanega s pravnomočnim sklepom o začasni odredbi Upravne enote B., št. ... z dne 15. 6. 1995, ter, da po pravnomočnosti te odločbe izroči D.S.U., družba za svetovanje in upravljanje d.o.o., Slovenski odškodninski družbi zadržane delnice v višini iz 2. točke te odločbe (4. točka izreka), ter, da stroški postopka niso zaznamovani (5. točka izreka). Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je v obravnavani zadevi ostalo sporno, ali se vlagatelj lahko odpove vračilu v delnicah in zahteva odškodnino v obliki obveznic SOD za nepremičnine, za katere je bilo s pravnomočnim sklepom podjetju odrejeno, da prenese delnice na Sklad Republike Slovenije za razvoj. Z izpodbijano delno odločbo je med drugim odločeno o odškodnini v obliki obveznic SOD, za nepremičnine, za katere je bilo s pravnomočnim sklepom, št. ... z dne 15. 6. 1995, podjetju H.H.H. p.o. A. odrejeno, da prenese na Sklad RS za razvoj delnice v višini 789.913,00 DEM, ki je bil izdan na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljnjem besedilu: ZLPP) in, ki se je nanašal na podržavljene nepremičnine s parc. št. 27/3, 27/2, 29/2, 27/1 in 29/1, vse k.o. A., po današnjem stanju parc. št. 27/1, 27/2, 27/3, 27/4, 27/10, 29/1, 29/2, 29/3 in 29/4, iste k.o. Med postopkom so vlagatelji spremenili zahtevek v zvezi z vračilom premoženja, ki je bilo predmet začasne odredbe, tako, da so zahtevali odškodnino v obliki obveznic, čemur je SOD nasprotoval. Toženka je navedla, da je treba glede oblik vračanja premoženja, ki je bilo predmet začasne odredbe po 11. členu ZLPP, upoštevati predpise tega zakona, oziroma Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljnjem besedilu: ZZLPPO), ki omogoča upravičencu, da se odpove vrnitvi lastninskega deleža in zahteva odškodnino v obliki obveznic, Slovenska razvojna družba oziroma sedaj D.S.U. pa izroči zadržane delnice SOD-u (določba 50. člena ZZLPPO). Prvostopni organ je tako po mnenju toženke imel pravno podlago za navedeno odločitev. Toženka je še navedla, da je prvostopni organ vrednost nepremičnin s parc. št. 27/1 in 29/1 vrednotil kot nezazidano stavbno zemljišče, pri čemer je svojo odločitev oprl na izjavo priče I.I., ki je povedal, da je A. že v času podržavljenja imel šolo, lekarno, več gostiln in trgovin, cerkev, pokopališče in trške pravice od leta 1850, zaradi česar je prvostopni organ zaključil, da je zemljišče bilo znotraj naselja mestnega značaja in zato po statusu nezazidano stavbno zemljišče, ki ga je treba vrednotiti na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljnjem besedilu: Navodilo) in glede na izjavo priče, po kateri je bilo zemljišče komunalno opremljeno, saj se je nahajalo 60 m od javne ceste J.-G., na parcelah je bilo lastno vodovodno zajetje (iz potoka) s črpalkami, ki so bile v objektih in razdalje od cevovoda niso presegle 100 m, območje pa je imelo električno omrežje z razdaljami, ki niso presegle 200 m. Toženka je navedla, da status stavbnega zemljišča temelji izključno na ugotovitvi prvostopnega organa, da je zemljišče v času podržavljenja izpolnjevalo kriterije komunalno opremljenega stavbnega zemljišča, kar pa ni kriterij za opredelitev statusa zemljišča, temveč le merilo za vrednotenje stavbnih zemljišč. Definicijo stavbnega zemljišča pa dajejo predpisi, ki urejajo prostor, stavbna zemljišča pa so praviloma opredeljena z namensko rabo, določeno v prostorskih aktih, ali pa jim je bila namembnost spremenjena s predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, kar sledi iz ustavne odločbe, opr. št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994. Statusu zemljišč kot stavbnih je ves čas postopka oporekala tudi Slovenska odškodninska družba d.d.. Iz podatkov v spisih je razvidno, da sta bili nepremičnini s parc. št. 27/1 in 29/1, k.o. A., po zemljiškokatastrskih podatkih travnik 2. razreda, zaplenjeni pa sta bili z odločbo Okrajne mestne zaplembene komisije v L., št. Zp ... z dne 27. 8. 1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a. Toženka je ugotovila, da navedeni predpis ni predpis, ki bi spremenil namembnost zemljišč, ker pa za območje, kjer ležita predmetni nepremičnin, po zatrjevanju prvostopnega organa v času podržavljenja ni bilo sprejetih prostorskih aktov (navedena ugotovitev izhaja iz odločbe prvostopnega organa, št. ... z dne 27. 5. 2005, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji nepremičnin s parc. št. 24, 25/1 in 26, k.o. A., ki mejijo z nepremičninami s parc. št. 27/1 in 29/1 iste k.o.), po mnenju toženke teh nepremičnin ni mogoče vrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče. Toženka pa je tudi še navedla, da poleg tega zemljišče ni izpolnjevalo vseh pogojev komunalne opremljenosti glede na določbo 11. člena Navodila, ker ni imelo možnosti priključka na javno vodovodno omrežje, saj je glede na opis priče I.I. obstoječa vodovodna napeljava služila le posestvu upravičenca in je bila last samega upravičenca, kar pomeni, da ne gre za priključek na javni vodovod oziroma sistem za distribucijo pitne vode (tako sodba Upravnega sodišča RS, opr. št. U 694/2002 z dne 2. 7. 2003). Toženka je tako sama izračunala vrednost dela nepremičnine s parc. št. 27/1 travnik 2 v izmeri 5874 m2 in dela nepremičnine s parc. št. 29/1 travnik 2 v izmeri 2913 m2 po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljnjem besedilu: Odlok), ki znaša: 8787 m2 x 3,94 DEM x 0,428 (količnik po Odloku za travnik 2. razreda v katastrskem okraju L., kamor spada k.o. A.) 14.817,70 DEM. Vrednost podržavljenih nepremičnin tako znaša skupaj 140.282,06 DEM. Ker prvostopna odločba delno temelji na napačni uporabi materialnega prava, je toženka delno ugodila pritožbi, odpravila prvostopno odločbo ter o zadevi sama odločila na podlagi določbe 1. odstavka 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP/86) v zvezi z določbo 342. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZUP).

Tožniki so vložili tožbo iz razlogov kršitev določb postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi so navedli, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj je prvostopni organ odločal o odškodnini za del parc. št. 27/1 in del parc. št. 29/1, obe k.o. A., v izmeri 8306 m2, toženka pa je površino teh parcel ugotovila v izmeri 8787 m2, del teh parcel pa se obravnava tudi v prvostopni odločbi z dne 15. 7. 2005 oziroma drugostopni odločbi z dne 15. 3. 2006. Nadalje so navedli, da je status zemljišč v izpodbijani odločbi napačno ocenjen, saj se toženka sklicuje na Odlok iz leta 1992 in ustavno odločbo iz leta 1994, namesto da bi kot izvedenec uporabila Navodilo, ki je bilo izdano na podlagi določbe 1. odstavka 85. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Navodilo je bilo v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti. Z odločbo, opr. št. U-I-55/03, je Ustavno sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, v obrazložitvi odločbe pa je sprejelo stališče, da je vrednotenje stavbnih zemljišče različno za različne vrste stavbnih zemljišč (zazidano, nezazidano, komunalno opremljeno in komunalno neopremljeno). Merilo sledi zakonskemu načelu o vrednotenju stvari po stanju na dan podržavljenja (določba 1. odstavka 44. člena ZDen) in po vrednosti na dan izdaje odločbe (določba 2. odstavka 85. člena ZDen). Glede na določbe Navodila so kriteriji oziroma metodologija za ugotavljanje, kdaj je bilo neko zemljišče možno opremiti brez ali z večjimi stroški, dejanska in ne pravna vprašanja. Tako je prvostopni organ svojo odločitev sprejel glede na ugotovitve izvedenca gradbene stroke, dejansko stanje glede komunalne opremljenosti pa je bilo v konkretnem primeru dovolj razčiščeno in potrjeno z mnenjem izvedenca gradbene stroke. Navedene parcele so del kompleksa M.M.M. in v bistvu v naravi predstavljajo povezovalna dvorišča - povezovalne površine med gradom in gospodarskimi objekti, ki so služili gradu, stanovanjskimi objekti, kjer so stanovali zaposleni na M.M.M., ter pomožnimi gospodarskimi objekti, kot so kozolci in vrtne ute, grad pa je stal ob glavni cesti, torej ob javnem cestnem omrežju, imel je razpeljano tako električno kot vodovodno omrežje. S spremembami in dopolnitvami Navodila je bila dopolnjena določba 11. člena Navodila z razčlenitvijo kriterijev, kdaj je šteti, da je mogoče zemljišče komunalno opremiti brez večjih stroškov. Ta dejstva ugotavlja upravni organ tako, da si od upravljalca komunalnih objektov in naprav ali vzdrževalca tovrstnih katastrov pridobi potrebne podatke oziroma, če je potrebno posebno strokovno znanje, po cenilcu. Tako tudi sodba Upravnega sodišča, opr. št. U 421/2002. Navedeni pogoji pa se ugotavljajo glede na podržavljene parcele. Po Navodilu se torej ugotavlja komunalna opremljenost glede na podržavljeno zemljišče, ne glede na veljavne prostorske akte, ki jih v takratnem času za trg A. niti ni bilo. Glede na prakso Upravnega sodišča, potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča (U 1147/99 z dne 19. 2. 1999), se upošteva pri odločanju o obliki denacionalizacije stanje nepremičnine v času vračanja. Vsi sporni deli parc. št. 27/1 in 29/1 pa so sedaj pozidani ali pa predstavljajo funkcionalna zemljišča k objektom H.H.H. d.d., A. Ustavna odločba, opr. št. U-I-42/93, na katero se sklicuje izpodbijana odločba, pa prav tako v obrazložitvi navaja, da določba 1. odstavka 44. člena ZDen določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti, določba 3. odstavka istega člena pa pooblašča Vlado, da izda podzakonski predpis, s katerim bo za ugotavljanje vrednosti zemljišč, ki se ne vračajo, uredila način vrednotenja. Navodilo je bilo izdano na podlagi določbe 1. odstavka 85. člena ZDen in sicer kot poznejši in torej bolj veljaven podzakonski akt kot je Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije. Tožniki zato predlagajo, da sodišče razveljavi izpodbijano odločbo v 1. in 2. točki izreka in potrdi prvostopno odločbo v 1. in 2. točki izreka, odpravi 3., 4. in 5. točko izreka prvostopne odločbe in potrdi izpodbijano določbo v 3., 4. in 5. točki izreka s tem, da se v 3. točki izreka izpodbijane odločbe določi višina obveznic v vrednosti 347.998,70 DEM.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranke z interesom Slovenska odškodninska družba d.d., H.H.H. d.d., A., in N.N. v danem roku na tožbo niso odgovorile.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavil. Tožba je delno utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporen status dela podržavljenih zemljišč s parc. št. 27/1 in 29/1 in posledično njuno vrednotenje.

Po določbi 44. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje ob podržavljenju pomeni takratno dejansko in pravno stanje podržavljenega premoženja. Podržavljena zemljišča se glede na stanje ob podržavljenju v denacionalizacijskem postopku obravnavajo ali kot kmetijska zemljišča ali kot stavbna zemljišča. ZDen ne določa, katera zemljišča so bila podržavljena kot kmetijska in katera kot stavbna. Upravnosodna praksa šteje kot stavbna zemljišča poleg zazidanih zemljišč, še tista zemljišča, na katerih je bila glede na takratno stopnjo urbanizacije možna določena vrsta gradnje, to pa so zemljišča, ki so bila po takratnih planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena, in zemljišča, katerih sprememba namembnosti iz kmetijskih zemljišč v stavbna je bila vsebovana v predpisu, na podlagi katerega so bila podržavljena (npr.: Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, Uradni list FLRJ, št. 52/58). Ostala zemljišča, ki so se ob podržavljenju uporabljala v kmetijske namene, se v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot kmetijska zemljišča. Iz podatkov izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov je razvidno, da je prvostopni organ med drugim odločil tako, da je del podržavljenih zemljišč s parc. št. 27/1 in 29/1 vrednotil kot nezazidani stavbni zemljišči v višini 222.534,35 DEM po Navodilu in pri tem od dela zgoraj navedenih zemljišč v skupni izmeri 8787 m2, ki jih je obravnaval s to delno odločbo, odštel 481 m2 zemljišča zaradi upoštevanja tega dela zemljišča kot funkcionalnega zemljišča pri izračunu vrednosti podržavljenih objektov na zemljiščih s parc. št. 27/2, 27/3 in 29/3, vse k.o. A. Zoper prvostopno odločbo se tožniki niso pritožili, saj za njih odločitev prvostopnega organa ni bila sporna, pritožila pa se je v tem upravnem sporu stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. Toženka je drugopis pritožbe posredovala tožnikom v odgovor, ki so nanjo odgovorili. Toženka je pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. delno ugodila, v celoti odpravila prvostopno odločbo in sama odločila o zadevi tako, da je izračunala odškodnino za del podržavljenih zemljišč s parc. št. 27/1 in 29/1 v skupni izmeri 8787 m2 po Odloku v višini 14.817,70 DEM, ker je ugotovila, da sta bili zemljišči s parc. št. 27/1 in 29/1 v času podržavljenja kmetijski zemljišči, v ostalem pa je sledila odločitvi prvostopnega organa. Svojo odločitev o statusu zemljišč s parc. št. 27/1 in 29/1 je oprla na naslednja dejstva: - da sta bili zemljišči s parc. št. 27/1 in 29/1 po zemljiškokatastrskih podatkih v času podržavljenja travnik 2. razreda, - da sta bili zaplenjeni z odločbo Okrajne mestne zaplembene komisije v L., št. ... z dne 27. 8. 1945, na podlagi Odloka AVNOJ-a, ki ni predpis, ki bi spremenil namembnost zemljišč, ter, da za območje, kjer ležita obravnavani zemljišči, po zatrjevanju prvostopnega organa v času podržavljenja ni bilo sprejetih prostorskih aktov. Po oceni sodišča tožnikom v pritožbenem postopku ni bila dana možnost, da se izjavijo o dejstvih, na katere se opira izpodbijana odločba (določba 143. člena ZUP/86). Res je, da je toženka tožnikom posredovala v odgovor pritožbo Slovenske odškodninske družbe d.d., vendar pa tožnikom takrat še ni bila znana odločitev toženke in razlogi zanjo. S takšnim postopanjem je po presoji sodišča toženka kršila pravila postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljnjem besedilu: ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 s spremembami), zato je tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na del podržavljenih zemljišč s parc. št. 27/1 in 29/1, k.o. A., in določeno odškodnino za ti parceli, torej v točkah 1 do 4 oziroma v celoti v točki 5, odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek, v katerem naj toženka odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi v tem delu ponovno odloči. Pri tem mora navkljub tožbenim navedbam, da planski akti v času podržavljenja niso obstajali, dati tožnikom možnost dokazovanja obstoja planskih aktov, saj iz dosedanjega postopka ni bilo jasno, da se kot dokaz lahko uporabijo tudi planski akti prejšnje države, tj. planski akti, sprejeti na podlagi Gradbenega zakona, sprejetega v letu 1931. Zadnje navedeni zakon je bil sicer z Zakonom o razveljavitvi pravnih predpisov, izdanih pred 6. 4. 1941 in med sovražno okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46) razveljavljen, vendar so se njegove določbe lahko uporabljale kot pravna pravila (v smislu 4. člena tega zakona so se določbe razveljavljenih zakonov uporabljale kot pravna pravila za razmerja, ki niso bila urejena z veljavnimi predpisi, če niso nasprotovala tedanji pravni ureditvi). Če bodo tožniki dokazali, da sta bili obravnavani zemljišči vključeni v takratne plane stanovanjske in komunalne graditve, potem bo status zemljišč kot stavbnih zemljišč izkazan. Šele po izkazanemu statusu zemljišč kot stavbnih zemljišč pa bo treba ugotoviti njihovo komunalno opremljenost glede na določbe Navodila. Sodišče pa pri tem glede na podatke spisa v zvezi s preskrbo s pitno vodo še opozarja, da je treba določbo 3. odstavka 11. člena Navodila glede zadnje navedenega pogoja razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 metrov od javnega vodovoda, ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka za neko drugo obliko vodnega omrežja, kar pomeni, da je morala obstajati možnost priključitve na sistem za preskrbo s pitno vodo. Toženka pa bo morala pri ponovnem odločanju tudi upoštevati, da je v vrednosti podržavljenih objektov na parc. št. 27/2, 27/3 in 29/2, k.o. A., upoštevana tudi vrednost določenega dela zemljišč s parc. št. 27/1 in 29/1 kot funkcionalnega zemljišča glede na Navodilo.

V zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja, da se ne strinja z razlogovanjem tožnikov glede določitve statusa zemljišč in njihovega vrednotenja. Opredelitev podržavljenega zemljišča kot zazidanega oziroma nezazidanega stavbnega zemljišča ali kot kmetijskega zemljišča je po oceni sodišča pravno vprašanje, saj so to pojmi pravne narave, katerih vsebino dajejo predpisi in nanjo vežejo različne pravne posledice. Do pravnih vprašanj pa se mora opredeliti upravni organ, zato le-ta ni vezan na to, kot kakšna šteje podržavljena zemljišča izvedenec, ki zemljišča vrednoti. Sodišče se tudi ne strinja, da se po Navodilu ugotavlja komunalna opremljenost glede na podržavljeno zemljišče, ne glede na veljavne prostorske akte, saj za opredelitev statusa zemljišč kot stavbnih zemljišč ne zadošča izpolnjevanje pogojev komunalne opremljenosti, temveč se izpolnjevanje pogojev komunalne opremljenosti podržavljenih zemljišč preverja šele, če se v postopku ugotovi, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju stavbno. Stališče o tem, katero zemljišče je šteti kot stavbno, pa je, kot je pravilno navedla tudi že toženka, podalo Ustavno sodišče z odločbo, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994. Na opredelitev statusa zemljišča ob podržavljenju tako glede na navedeno tudi ne more vplivati, da imajo danes zemljišča status stavbnih zemljišč. S sprejetjem Navodila o spremembah in dopolnitvah Navodila (Uradni list RS, št. 26/00) pa tudi niso bili razveljavljeni nobeni podzakonski predpisi, ki jih za vrednotenje zemljišč v postopku denacionalizacije določa ZDen.

V preostalem je sodišče tožbo tožnikov zavrnilo, saj je toženka pravilno odločila o določitvi zavezanca, o načinu in roku za izročitev obveznic, o izročitvi zadržanih delnic, kakor tudi o določitvi skrbnika za posebni primer.

Sodišče je ZUS-1 uporabilo na podlagi prehodne določbe 2. odstavka 105. člena ZUS-1.