Jedro

Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane tudi stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke. Pravdno sodišče po uradni dolžnosti preuči pravilnost nasledstva (pri tem ni vezano na navedbe strank). Zakonite dedinje pokojnega A. A. so se z njegovo smrtjo znašle v skupnosti dedinj. Med postopkom je bil izdan tudi sklep o dedovanju po pokojnem A. A. Celotno zapuščino je dedovala tožnica (prvotno druga tožnica), kateri sta sodedinji odstopili svoja dedna deleža. S tem je njihova dediščinska skupnost prenehala, kar pomeni, da vtoževana terjatev do tožencev v obsegu, ki je pripadal pokojnemu A. A., ni več del nerazdeljenega skupnega premoženja dedinj, ampak v celoti pripada tožnici kot dedinji celotne zapuščine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se VII. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 2.823,58 EUR nadomesti z zneskom 2.157,91 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini, ki je razvidna iz I. točke izreka. Ugotovilo je, v katerem delu terjatev tožeče stranke ne obstoji (II. točka izreka). Ugotovilo je tudi, v katerem delu obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke (III. točka izreka) in v katerem delu terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji (IV. točka izreka). Po pobotu je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.577,72 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je prvo sodišče zavrnilo (VI. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.823,58 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki izpodbija I., IV., V. in VII. točko sodbe. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bil denar v izvršbi odvzet pokojnemu tožniku A. A. Tožena stranka je podala ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije tudi zato, ker je plačila izvajala tudi C. A. Aktivna legitimacija tožnice ni podana. Dedinje A. A. niso štele, da ima pokojni še terjatev, ker tega niso navedle. Sodišče je vezano na navedbe strank in na opredelitev strank. Tožeča stranka je v vlogi z dne 2. 12. 2021 navedla kot tožečo stranko „pokojni A. A., po njem dedinje B. A., C. A. in D. A.“. Prvo sodišče je v uvodu sodbe kot dediča navedlo le B. A. Dediče je torej določilo drugače, kot je to navedla sama tožeča stranka. V pravni položaj pokojnega A. A. so vstopile vse tri dedinje, prvo sodišče pa meni, da je le ena od dedinj aktivno legitimirana po pokojnem. S tem je odločilo mimo tožbenega zahtevka. Ker je terjatev priznalo le eni od treh dedinj, je terjatvi ostalih dveh dedinj zavrnilo. Tako je B. A. priznalo le 1/3 deljive terjatve, 2/3 pa zavrnilo, to pa iz izreka in obrazložitve sodbe ne izhaja. Gre za nasprotja v sodbi, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je samo prejudiciralo, kdo je dedič, to pa v nasprotju z listinami v spisu. Napačna je ugotovitev sodišča, da sta toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče se sklicuje na izvedensko mnenje izvedenke E. E., pri tem pa ne upošteva njenega izračuna na 6. strani, da znaša skupni znesek preplačil 1.149,51 EUR, v primeru, če se upošteva tudi plačilo izvršilnih stroškov. Tožena stranka je podala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije za obogatitveni zahtevek. Zaradi domnevnega preplačila tožnik ni prikrajšan, ker je v delu izpolnitev bila opravljena s strani tretjega, ki bi moral tožiti. Tožeča stranka oziroma dolžnika v izvršilnem postopku bi morala vložiti ugovor prenehanja terjatve že v januarju 2015. Ker tega nista storila, to pomeni, da sta pristala na prikrajšanje. V nasprotnem primeru bi vložila nasprotno izvršbo. Ni pošteno, da se tožnika lahko sklicujeta na to, da toženca nimata izvršilnega naslova za dodatne izvršilne stroške. Napačno je stališče, da odloča o izvršilnih stroških le izvršilno sodišče. Zmotno je tudi stališče sodišča, da bi tožena stranka morala zahtevati odmero izvršilnih stroškov v izvršilnem postopku ter da sodišče ne more upoštevati priglašenih izvršilnih stroškov. Ker v izvršilnem postopku ni bilo odločeno o vseh stroških tožencev kot upnikov, lahko toženca z ugovorom uveljavljata v pobot svojo terjatev iz naslova izvršilnih stroškov. Tožeča stranka je bila prekludirana z navedbami o plačilih po pravnomočni sodbi II P 000/2018. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo načela uspeha v sporu.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Če stranka, ki ima pooblaščenca, umre med postopkom, se ta ne prekine. V trenutku strankine smrti dedič postane tudi stranka v postopku. Gre za procesno nasledstvo umrle stranke. Pravdno sodišče po uradni dolžnosti preuči pravilnost nasledstva (pri tem ni vezano na navedbe strank). Zakonite dedinje pokojnega A. A. (B. A., D. A. in C. A.) so se z njegovo smrtjo znašle v skupnosti dedinj. Med postopkom je bil izdan tudi sklep o dedovanju po pokojnem A. A. Celotno zapuščino je dedovala tožnica (prvotno druga tožnica), kateri sta sodedinji D. A. in C. A. odstopili svoja dedna deleža. S tem je njihova dediščinska skupnost prenehala, kar pomeni, da vtoževana terjatev do tožencev v obsegu, ki je pripadal pokojnemu A. A., ni več del nerazdeljenega skupnega premoženja dedinj, ampak v celoti pripada tožnici kot dedinji celotne zapuščine. Pri tem nima nobenega pomena okoliščina, da vtoževana terjatev (njen del, ki je pripadal pokojnemu A. A.) ni zajeta v sklepu o dedovanju. Ker je dedovala celotno zapuščino pokojnega A. A., je tožnica sedaj edina tožeča stranka, kar je pritožbeno sodišče tudi upoštevalo v uvodu te sodbe.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da je bila terjatev tožencev do tožeče stranke poplačana 22. 1. 2015. Tedaj je prišlo tudi do prvega preplačila s strani pokojnega A. A. (prej prvega tožnika) v višini 58,57 EUR, z naslednjimi odtegljaji od njegove pokojnine (16. točka obrazložitve sodbe) pa je celotno preplačilo znašalo 5.132,41 EUR. Ugovor aktivne legitimacije ni bil utemeljen, saj je vtoževana terjatev predstavljala skupno premoženje A. A. in B. A. (prvotnih tožnikov). Plačila, ki jih je v imenu in za račun tožeče stranke izvršila C. A. (pred preplačilom dolga), v tem pogledu ne spremenijo ničesar (z njenimi plačili dolg tožeče stranke tudi še ni bil preplačan).

7. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da je nepomembna okoliščina, da tožeča stranka ni predlagala nasprotne izvršbe. Tožeča stranka ni pristala na prikrajšanje, saj izterjana plačila dolga v izvršilnem postopku niso prostovoljna. Navedba v 16. točki obrazložitve, da sta toženca vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (ne pa na podlagi pravnomočne sodbe), je očitna pomota, ki nima nobenega pomena.

8. Toženca neutemeljeno ugovarjata, da bi moralo prvo sodišče upoštevati tudi njune ostale izvršilne stroške, ki v izvršilnem postopku (še) niso bili odmerjeni. Prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da je izvršilno sodišče pristojno odločiti o odmeri izvršilnih stroškov. Zato ni bilo podlage, da bi prvo sodišče odločalo o utemeljenosti teh stroškov tožencev oziroma o njihovem upoštevanju v okviru pobotnega ugovora. Ne glede na sklep o ustavitvi izvršbe, je izvršilno sodišče dolžno odločiti o izvršilnih stroških, katerih povrnitev je bila pravočasno zahtevana (osmi in deveti odstavek 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Pravdno sodišče ne more posegati v pristojnost izvršilnega sodišča. Zato ni bilo podlage, da bi prvo sodišče upoštevalo variantni izračun sodne izvedenke E. E., ki bi vključeval tudi izvršilne stroške, o katerih še ni bilo odločeno (6. stran izvedenskega mnenja). Prvo sodišče sicer zmotno meni, da je bil predlog za izvršbo preuranjeno umaknjen ter navaja napačen rok za priglasitev izvršilnih stroškov (24. točka obrazložitve), kar pa na pravilnost izpodbijane sodbe ni vplivalo. Navedbe o plačilu po pravnomočni sodbi II P 000/2018 z dne 9. 2. 2021 že po naravi stvari niso mogle biti podane do konca prvega naroka, saj je bila sodba izdana kasneje, zato je ugovor tožencev o prekluziji neutemeljen. Izpodbijana odločitev o glavni stvari je glede na navedeno pravilna.

9. Pritožbena graja stroškovne odločitve je utemeljena. Okoliščine zadeve po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da bi utemeljevale odločitev o stroških postopka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP. Ker sta pravdni stranki delno uspeli v sporu, je treba o stroških postopka odločiti na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, in sicer gredo vsaki stranki stroški postopka sorazmerno njenemu uspehu v sporu. Tožeča stranka je uspela v obsegu približno 89 %, tožena pa v obsegu približno 11 %. Priznani stroški tožeče stranke po višini (2.823,57 EUR) niso sporni; glede na uspeh pripadajo tožnici stroški v znesku 2.512,99 EUR. Stroški tožene stranke, odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (odmera je razvidna iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika na l. št. 335), znašajo 3.227,97 EUR; glede na uspeh gre tožencema iz tega naslova 355,08 EUR. Po pobotu sta toženca dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.157,91 EUR.

10. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o stroških postopka, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela v glavni stvari, tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Pravdni stranki zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in drugi odstavek 165. člena ZPP).