Jedro

Izročitev vozila tožeči stranki v tem primeru do razdružitve z nadgradnjo ni bila možna, saj je nadgradnja predstavljala dokaz v kazenskem postopku. Tožeča stranka je takoj po zasegu predlagala, da zaradi zapletenega postopka razdružitve in možnosti nastanka znatne škode v primeru nepravilne razdružitve, sama izvede razdružitev. S tem je izrazila svojo voljo, da sama opravi razdružitev. Tožena stranka je temu predlogu sledila in tožeči stranki omogočila razdružitev 9. 6. 2014, vendar do nje iz razlogov na strani tožeče stranke ni prišlo. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v tem primeru izvršila svoje dolžno ravnanje glede zahteve za vračilo vozila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 631,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranka za plačilo 59.209,00 EUR s pripadki (I. točka izreka) in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.534,44 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti države, ker zaseg vozila z nadgradnjo ni bil protipraven in ker je I. P. prekinil vzročno zvezo med zasegom vozila in nastalo škodo.

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je vtoževala odškodnino zaradi škode, ki ji je nastala, ker ji je tožena stranka 8. 5. 2014 zasegla vozilo Mercedes Benz Actros (v nadaljevanju: vozilo),2 na katerega je bila spojena nadgradnja (konstrukcija z vilicami za vleko težkih tovornih vozil in avtobusov), ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem. Trdila je, da se Odredba IV Kpd 18142/2014 z dne 30. 4. 2014 (priloga A12, v nadaljevanju: Odredba o hišni preiskavi) ni nanašala na vozilo, zaradi česar ga tožena stranka ne bi smela zaseči ter da vozilo ni bilo potrebno za izvedbo kazenskega postopka in bi ga ji zato tožena stranka morala nemudoma vrniti.3

6. Po 26. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS)4 ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja (odškodninska odgovornost države). Obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ)5 za nastanek odškodninske odgovornosti poleg protipravnosti ravnanja po določbi 26. člena URS terja še nastanek škode, vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivdo. Za vzpostavitev odškodninske odgovornosti države morajo biti vse navedene predpostavke izpolnjene kumulativno.

7. Pritožbeni očitki tožeče stranke v okviru naslova bistvene kršitve določb pravdnega postopka v bistvu predstavljajo predvsem pritožbene očitke nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki so obravnavani v nadaljevanju.

8. Pritožbeno sodišče v zvezi z očitkom kršitev določil 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pojasnjuje, da sodišče pri dokazni oceni presoja trditve in dokaze obeh pravdnih strank (načelo kontradiktornosti) in nato na podlagi pravil 212. do 215. člena ZPP po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana (8. člen ZPP). Zato pritožnica le s ponavljanjem svojih trditev, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje v pritožbenem postopku, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč preizkuša pravilnost in zakonitost sodbe in ne trditvene podlage, ki jo je kot dejstveno podlago že upoštevalo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno torej kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane, če sodišče ne sledi trditvam in predloženim dokazom ene stranke, temveč le, če sodišče prve stopnje ne poda razlogov o odločilnih dejstvih, so ti razlogi neobrazloženi, nejasni ali med seboj v nasprotju.

9. Kot izhaja iz nadaljevanja te obrazložitve je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje podalo jasne, logične in prepričljive razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus sodbe. Zato očitana kršitev pravil pravdnega postopka ni podana.

10. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je tožena stranka tožeči stranki dala možnost ločitve vozila od nadgradnje in da I. P.6 te možnosti ni izkoristil, ni utemeljen. Iz trditev obeh pravdnih strank in pritožbenih trditev jasno in nedvoumno izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki 9. 6. 2014 dala možnost ločitve vozila od nadgradnje (celotne konstrukcije z vilicami). Te možnosti I. P. ob prisotnosti zakonite zastopnice tožeče stranke K. H. in odvetnika K. ni izkoristil, saj je v nasprotju z odredbo policije želel odstraniti le vilice (in ne celotne konstrukcije nadgradnje) na kar kriminalisti niso pristali.

11. Ker je I. P. zavrnil postopanje po pravilni odredbi policije (da mora odstraniti celotno nadgradnjo) tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da ni imela možnosti odstraniti celotne konstrukcije nadgradnje in prevzeti vozila ne more uspeti. To je imela že 9. 6. 2014, saj bi že tega dne, če ne bi zavrnila ravnanja po pravilni odredbi policije, po ločitvi nadgradnje od vozila slednjega lahko prevzela in odpeljala. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožeči stranki pravočasno (9. 6. 2014) omogočeno, da od vozila loči nadgradnjo ter vozilo odpelje.

12. Tožeča stranka s pritožbenimi trditvami, da iz dopisa Okrožnega državnega tožilstva (v nadaljevanju: ODT) policiji z dne 26. 5. 2014 (priloga B3) ni izhajalo, da mora od vozila ločiti celotno nadgradnjo in zato ni želela slediti pravilni odredbi policije ter da ji naknadno (po dodatni razjasnitvi, kaj je predmet ločitve) ni bila dana nova možnost za ločitev nadgradnje od vozila, ne more uspeti. Za presojo je namreč pravno odločilna odredba policije tožeči stranki. Ta je bila jasna in pravilna, v skladu z Odredbo o hišni preiskavi7 ter tudi dopisom ODT policiji z dne 26. 5. 2014 (priloga B3). Že iz dopisa je namreč izhajalo, da se lahko lastniku vrne le tovorno vozilo. Torej vozilo brez nezakonito pridobljene nadgradnje. Glede na to, da je I. P. sam spojil vozilo z nadgradnjo, je nedvomno vedel, kaj je bil predmet (nezakonite) nadgradnje (torej, da to niso bile samo vilice). Zato tožeča stranka s sprenevedanjem, da 9. 6. 2014 ni bilo jasno, kaj mora odstraniti od vozila, ne more uspeti.

13. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od 9. 6. 2014 dalje do oktobra 2015 (dva meseca pred dejansko vrnitvijo vozila) od tožene stranke ni zahtevala, da ji omogoči ločitev vozila in nadgradnje. Trditve tožeče stranke o tem, da „so po tem datumu (točnega datuma se tožeča stranka ne spomni) prišli zopet na naslov A. K. odvetnik K., K. K., I. P., H. I. in M. in S. Š., kot pomočniki pri razstavitvi“ ter da „ko so vsi navedeni prišli je na sam kraj prišel po 2 urah čakanja drug kriminalist in ne B. N., s katerim so se o razstavitvi pogovarjali, kateri o zadevi ni vedel popolnoma ničesar in je bila zadeva zopet preklicana“ so (pre)pavšalne. Iz njih ne izhaja nobeno pravno odločilno dejstvo, ki bi sodišču omogočilo presojo kdaj in s kom je bil dogovorjen drug termin za razdružitev (iz navedbe da so se o razstavitvi pogovarjali z B. N. ne izhaja, da bi bil drug termin za ločitev z njim dogovorjen) in niti kdo je bil s strani tožene stranke prisoten. Takšne pomanjkljive trditve nasprotni stranki ne omogočajo konkretne obrambe in omejujejo njene temeljne postopkovne pravice.

14. Trditvena podlaga je namreč okvir spora, brez katerega nasprotna stranka nima možnosti kvalitetne obrambe, sodišče pa nima podlage za izpeljavo dokaznega postopka.8 V skladu z določili ZPP ter ustaljeno sodno prakso9 dokazi ne morejo nadomestiti manjkajočih trditev, saj so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank. Ker tožena stranka, kot je zgoraj pojasnjeno ni podala konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih glede dogovora o drugem terminu ločitve tako v tem delu ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Zato bi bilo tudi kakršnokoli izvajanje dokazov v tej smeri odveč. Glede na navedeno tako pritožbeni očitek kršitve pravil pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokazov z zaslišanjem prič, ni utemeljen.

15. Ne držijo niti pritožbene trditve, da je imela policija obvezno navodilo, da vozilo vrne. To iz dopisov ODT ne izhaja (priloga B1 in B3). Navodilo je bilo, da se osumljencu (tožeči stranki) na njegovo željo omogoči, da na svoje stroške loči nadgradnjo od vozila. Prav tako ne držijo pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka v skladu z obveznim navodilom ODT z dne 27. 6. 2014 (priloga B1) tožečo stranko pozvati, naj opravi ločitev nadgradnje od vozila. Iz tega dopisa izhaja le, da mora tožena stranka tožečo stranko obvestiti o tem, kaj lahko odstrani iz vozila. Da tožena stranka tožeče stranke o tem ne bi obvestila, pa iz trditev tožeče stranke ne izhaja.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaseg vozila z nadgradnjo ni bil protipraven. V skladu s tretjim odstavkom 215. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP)10 se pred začetkom preiskave od tistega, na katerega se nanaša odredba o preiskavi zahteva, naj prostovoljno izroči osebo ali predmete, ki se iščejo. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni trdila, da policija ob preiskavi tega ni zahtevala. Prav tako sama ni izročila predmetov, ki so se iskali. Ti predmeti so bili kompleksno spojeni z drugimi predmeti. Zato brez razdružitve zaseg same nadgradnje ni bil mogoč. Postopek ločitve je bil sicer mogoč, a bi bil zapleten in bi ob nepravilni razdružitvi lahko nastala znatna škoda. To je tožeča stranka večkrat izpostavila, poleg tega je to potrdil tudi izvedenec B. M. v izvedenskem mnenju z dne 17. 11. 2014, na katerega se je sklicevala tožeča stranka kot del trditvene podlage. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo in zaključkom sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da v konkretnem primeru upoštevajoč vse navedene okoliščine zaseg vozila ni bil protipraven. Predvsem zato, ker je tožeča stranka sama spojila nezakonito pridobljeno nadgradnjo z vozilom in nadgradnje kljub možnosti po tretjem odstavku 215. člena ZKP ob hišni preiskavi ni sama izročila toženi stranki.

17. Tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja, da je tožena stranka s tem, ko sama ni izvedla razdružitve ter vračila vozila tožeči stranki protipravno zadrževala vozilo, saj ni spoštovala 110. člena ZKP. Ta določa, da se stvari, ki nedvomno pripadajo oškodovancu in niso potrebne kot dokaz v kazenskem postopku, izročijo oškodovancu še pred koncem postopka.

18. Izročitev vozila tožeči stranki v tem primeru do razdružitve z nadgradnjo ni bila možna, saj je nadgradnja predstavljala dokaz v kazenskem postopku. Tožeča stranka je takoj po zasegu predlagala, da zaradi zapletenega postopka razdružitve in možnosti nastanka znatne škode v primeru nepravilne razdružitve sama izvede razdružitev (glej prilogo A78). S tem je izrazila svojo voljo, da sama opravi razdružitev. Tožena stranka je temu predlogu sledila in tožeči stranki omogočila razdružitev 9. 6. 2014, vendar do nje iz razlogov na strani tožeče stranke, oziroma I. P. ni prišlo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ne dvomi, da se je tožeča stranka strinjala z ravnanjem I. P. dne 9. 6. 2014, saj je bila tedaj prisotna in je njegovo ravnanje dopustila oziroma vanj privolila.

19. Pritožbene trditve, da bi morala tožena stranka sama opraviti razdružitev vozila in nadgradnje so v nasprotju z izraženo željo tožeče stranke. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v tem primeru izvršila svoje dolžno ravnanje glede zahteve za vračilo vozila. Sodišče prve stopnje je glede na to, da tožeča stranka ni izkazala, da bi še kdaj kasneje (po 9. 6. 2014) pa do 19. 10. 2015 zahtevala razdružitev nadgradnje in vozila, tako pravilno presodilo, da je bila vzročna zveza med zatrjevanim protipravno zadržanim vozilo in nastalo škodo, prekinjena.

20. S sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 39072/2017 z dne 9. 12. 2015 je bilo odločeno le, da niso izpolnjeni pogoji za odvzem premoženjske koristi (nadgradnje) H. I., ne pa o lastninski pravici H. I. na nadgradnji kot to zmotno trdi tožeča stranka. Zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih trditev oziroma tez tožeče stranke, da ji odškodnina pripada že na podlagi zakonske analogije s primeri, ko je v kazenskem postopku priprtemu priznana odškodnina, če je s sodbo višjega sodišča spoznan za nedolžnega, ne bo opredelilo. Tudi sicer situaciji nista primerljivi. Že zato ne, ker gre za varstvo povsem različnih kategorij človekovih pravic.

21. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

23. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

24. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o državnem odvetništvu11 odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).12 Toženi stranki je priznalo 1.375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1 OT) kar preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 631,13 EUR. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 631,13 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Vozilo ni bilo ne predmet ne sredstvo izvršitve kaznivega dejanja. 3 Vozila in nadgradnja sta bila vrnjena po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku dne 23. 12. 2015. 4 Ur. l. RS, št. 33/1991 in naslednji. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 6 I. P. je bil leta 2011 ob pridobitvi nadgradnje in njeni spojitvi z vozilom zakoniti zastopnik in lastnik tožeče stranke oziroma njene pravne prednice. V času od začetka leta 2014 do konca leta 2015 pa je bil z družbeniki in zakonitimi zastopniki tožeče stranke tesno sorodstveno povezan (mati, žena, partnerica). 7 Iz Odredbe o hišni preiskavi izhaja, da se zasežejo odtujene nakladalne vilice, rolo vrata odtujene nadgradnje (nakladalnih vilic) in tudi ostali predmeti ali listine, ki so se ob tatvini nahajali v vozilu Iveco Magirus. V obrazložitvi pa je navedeno, da so odtujene nakladalne vilice kot tudi nadgradnja in dokumenti nedvomno predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. 8 Primerjaj: VSL sodba II Cp 2498/2010 z dne 21. 12. 2010. 9 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 10 Ur. l. RS, št. 63/1994 in naslednji. 11 Ur. l. RS, št. 23/2017. 12 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.