Jedro

Upoštevaje, da je sodna taksa del stroškov postopka o prekršku, je torej pravno varstvo zoper sklep, s katerim se ugovor zavrne, zahteva za sodno varstvo po ZP-1. V obravnavanem primeru, ko je izpodbijani sklep z dne 13. 3. 2013 izdal prekrškovni organ in ne sodišče, je zoper takšno odločbo v skladu s peto alinejo 62. člena ZP-1 dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo, o kateri odloča sodišče. Izpodbijana plačilni nalog in sklep Občinske uprave – Urada za občinsko inšpekcijo in redarstvo torej nimata narave dokončnega upravnega akta, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika po 2. členu ZUS-1, v zadevi pa tudi ne gre za posamični akt, s katerimi bi organ posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, v katerem ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijanim plačilnim nalogom za plačilo sodne takse pozval tožnika, da plača neplačano sodno takso po tarifni številki 8111 v znesku 40,00 EUR v 15-ih dneh od vročitve plačilnega naloga.

Zoper plačilni nalog je vložnik vložil ugovor v roku 8 dni, kot je bilo navedeno v pravnem pouku. Upravni organ je ugovor tožnika s sklepom zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da se po drugem odstavku 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (ZST-1 A) pred prekrškovnimi organi v RS plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del, v skladu s posebnimi predpisi, ki urejajo prekrške. Občinska inšpekcija in redarstvo je kot prekrškovni organ dolžna določati sodno takso za postopke z odločbami. Višina takse pa je določena v 8. delu taksne tarife pot tar. št. 8111. Obvestilo, da bo po pravnomočnosti odločbe o prekršku obračunana sodna taksa s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse, je bilo tudi navedeno v odločbi o prekršku in se določi ne glede na to, ali je bila globa poravnana.

Tožnik v tožbi navaja, da čeprav je bilo v okviru upravnega postopka zagotovljeno dvostopenjsko odločanje, pa je o ugovoru tožnika odločil isti organ, kot je izdal plačilni nalog. S tem je bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva in je plačilni nalog že zato nezakonit. Res ZST v spremenjenem 1. členu določa, da se pred prekrškovnimi organi plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del, določa pa tudi, da se te takse plačujejo v skladu s posebnimi predpisi, ki urejajo prekrške. Zakon o prekrških (ZP-1) v 57. a členu posebej ureja t.i. posebni plačilni nalog, ki ga prekrškovni organ izda v primeru kršitve pravil o varnosti cestnega prometa. Glede na tretji odstavek 57. a člena ZP-1 se v postopku, ki se konča z izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka tega člena, plačajo stroški postopka, določeni v 47. in 143. členu ZP-1, razen potnih stroškov uradnih oseb in sodne takse. Upoštevaje drugi odstavek 1. člena ZST-1 torej poseben predpis, ki ureja prekrške, določa, da se v primeru postopka prekrškovnega organa, ko gre za izdajo plačilnega naloga s področja kršitve pravil o varnosti cestnega prometa, ne plačuje sodna taksa. Plačilo sodne takse bi bilo v takšnem primeru tudi povsem nesmiselno. Izdaja posebnega plačilnega naloga namreč s posebno velikimi stroški prekrškovnega organa niti ni povezana. Gre za poenostavljeno izdajo plačilnega naloga in pravi postopek o prekršku prekrškovnega organa se začne šele v primeru, če kršitelj pri prekrškovnem organu vloži ugovor (četrti odstavek 57. a člena ZP-1). Poleg tega pa je tudi globa povsem enaka sodni taksi. Vložitev tožbe v zadevi je po oceni tožnika izrednega pomena za pravno varnost v RS. Gre za ravnanje tožene stranke, ko zaradi nepravilnega parkiranja od kršiteljev terja dvojno plačilo za en bagatelen prekršek. Po podatkih tožnika pa je zaračunavanje sodne takse ob siceršnji izterjavi globe zaradi nepravilnega parkiranja povsem ustaljena in organizirana praksa tožene stranke. Izpodbijani plačilni nalog je dokončni upravni akt, saj je tožena stranka zavrnila ugovor tožnika, ki ga je vložil zoper ta nalog. V upravnem postopku zato ni več mogoče vložiti rednih pravnih sredstev. Z izpodbijanim plačilnim nalogom je poseženo v pravni položaj tožnika, upravni organ pa ga je izdal v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije. Predlaga odpravo plačilnega naloga in sklepa Občinske uprave Občine Piran ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in dopolnitvi odgovora na tožbo ponavlja kronologijo zadeve in smiselno predlaga njeno zavrnitev.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjega razloga: V obravnavni zadevi je sporna sodna taksa, ki je nastala na podlagi postopka, ki se je pred Uradom za občinsko inšpekcijo in redarstvo vodil na podlagi ZP. Na podlagi določbe 143. člena ZP-1 je del stroškov postopka tudi sodna taksa. Na podlagi ustaljene sodne prakse sodišč je stroškovni zahtevek stranke akcesorne narave, kar pomeni, da je vezan na konkretnem postopek in se lahko obravnava in o njem odloči le v tistem postopku, v katerem so stroški nastali. V obravnavani zadevi torej v postopku obravnavanja prekrška in na podlagi procesnih določb, ki jih v zvezi s tem vsebuje ZP-1, ob uporabi določb ZST-1, kot krovnega zakona. Po določbi drugega odstavka 1. člena ZST-1 se pred prekrškovnimi organi v Republiki Sloveniji plačujejo takse po določbah tega zakona in taksne tarife, ki je njegov sestavni del v skladu s posebnimi predpisi, ki ureja prekrške. V tretjem odstavku 1. člena ZST-1 pa je določeno, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. V obravnavani zadevi je bil tožniku izdan plačilni nalog, zoper izpodbijani plačilni nalog pa je imel v skladu z določbo 34. a člena ZST-1 možnost vložitve ugovora, kar je tudi storil. O vloženem ugovoru je tožena stranka izdala izpodbijani sklep. ZST-1 kot krovni zakon izrecno ne izključuje pravice do pritožbe zoper sklep, s katerim je odločeno o ugovoru zoper plačilni nalog (34. a člen ZST-1). Tako ne določa tudi ZP-1, ki v določbi prvega odstavka 46. člena določa, da prekrškovni organ o storitvi prekrška, sankcij in drugih vprašanjih postopka o prekršku odloči z odločbo, zoper katero so dopustna pravna sredstva, ki jih določa ZP-1. V peti alineji 62. člena ZP-1 je določeno, da je z zahtevo za sodno varstva mogoče izpodbijati odločbo prekrškovnega organa, med drugim tudi zaradi stroškov postopka. Upoštevaje, da je sodna taksa del stroškov postopka o prekršku, je torej pravno varstvo zoper sklep, s katerim se ugovor zavrne, zahteva za sodno varstvo po ZP-1. V obravnavanem primeru, ko je izpodbijani sklep z dne 13. 3. 2013 izdal prekrškovni organ in ne sodišče, je zoper takšno odločbo v skladu s peto alinejo 62. člena ZP-1 dovoljeno vložiti zahtevo za sodno varstvo (enako sklep PRp 919/2012 z dne 22. 11. 2012), o kateri odloča sodišče. Izpodbijana plačilni nalog in sklep Občinske uprave – Urada za občinsko inšpekcijo in redarstvo torej nimata narave dokončnega upravnega akta, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), v zadevi pa tudi ne gre za posamični akt, s katerimi bi organ posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, v katerem ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).

V zvezi z ugovori, ki jih tožnik naperja zoper vsebinsko obravnavo prekrška in jih izpeljuje iz 57. a člena ZP-1, pa sodišče navaja, da se v pravilno obravnavo prekrška, torej naložitev globe s plačilnim nalogom in ne z izdajo odločbe, ne more spuščati. Ugotavlja zgolj, glede na predloženi upravni spis, da je bila v obravnavani zadevi izdana odločba o prekršku, št. Pn0610-253/2012-2 ID prekrška: 62000254 z dne 6. 6. 2012, ki je postala pravnomočna, ne da bi tožnik zoper njo vložil zahtevo za sodno varstvo. Del obrazložitve navedene odločbe pa je bila tudi najava plačila sodne takse (da bo moral kršitelj na podlagi prvega odstavka 143. člena v zvezi s prvim odstavkom 144. člena in drugim odstavkom 58. člena ZP-1 plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti odločbe z nalogom za plačilo sodne takse). Tožnik se torej ne more sklicevati na postopek, določen v tretjem odstavku 57. a člena ZP-1, da se v postopku, ki se konča z izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka tega člena plačajo stroški postopka, določeni v 47. in 143. členu ZP-1, razen potnih stroškov uradnih oseb in sodne takse.

Sodišče je tožbo zavrglo s sklepom, ker je ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu – 4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.