Jedro

Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena.

Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za utemeljitev slednje bi bilo treba podati obračun za vsako posamezno stranko, torej katera sredstva so ji bila prodana, za kakšno ceno, koliko je znašala razlika v ceni, koliko je tožeča stranka že dobila plačano ter kaj še terja od tožene stranke.

Tožeča stranka ni podala sklepčnih trditev, v katerih bi pojasnila svoj obračun vtoževanega zneska, čeprav jo je tožena stranka na to ves čas postopka opozarjala. Dokaz z zaslišanjem je namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju nepopolne trditvene podlage.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka delno spremeni tako, da se znesek 2.991,80 EUR nadomesti z zneskom 2.897,36 EUR.

V ostalem pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa nespremenjenem delu, potrdi.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 15.439,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2021 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.991,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe.

2.Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano s0dbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, vključno s stroškovnim zahtevkom. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o trgovskem zastopanju (agencijska pogodba), s katero se zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem, in da bo v tem smislu posredoval med njimi in naročiteljem, kot tudi, da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in za račun naročitelja sklepal z njimi pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo (provizijo) (807. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Prvi odstavek 825. člena OZ določa, da pridobi zastopnik pravico do provizije, če in v obsegu, v katerem je naročitelj opravil ali bi moral opraviti posel s tretjo osebo, ali če je tretja oseba opravila svoj del obveznosti iz posla z naročiteljem.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožeča stranka in zakoniti zastopnik tožene stranke na sestanku 20. 8. 2020 dogovorila, da bo tožeča stranka poklicala čim več strank, ki bi od tožene stranke kupile zaščitna sredstva ter o njihovem interesu za nakup obvestila toženo stranko, ta pa bo posel izpeljala do konca. Del dogovora je bila provizija v obliki razlike v ceni za posamezne produkte (troslojna maska, razkužilo za roke 200 ml, razkužilo za roke 500 ml, razkužilo za roke 5 l), v višini, ki izhaja iz elektronskega sporočila tožene stranke z dne 4. 9. 2020 (priloga A6). Po dogovoru so lahko največ 10 % od vsakega naročila predstavljale Y maske, od prodaje katerih tožeča stranka ni bila upravičena do provizije. Vsa podjetja iz seznama tožeče stranke (priloga A8) so kupila zaščitna sredstva od tožene stranke in porabljena sredstva dobila povrnjena kot subvencijo od države, zato bi bila tožeča stranka upravičena do provizije v višini razlike v ceni za vsako prodano zaščitno sredstvo, za katerega je bila provizija dogovorjena. Obračun provizije na način, da je tožeča stranka seštela subvencije strank, za katere je posredovala ter nato odštela 10 % (vrednost Y mask), ni v skladu z dogovorom o proviziji, ki se obračunava od razlike v ceni točno določenih produktov in ne od celotne subvencije, ki jo je stranka prejela. V postopku pred sodiščem prve stopnje sicer tožeča stranka, kljub opozorilom tožene stranke, obračuna vtoževanega zneska provizije ni pojasnila, kar je bila dolžna storiti še posebej glede na to, da ji je tožena stranka določen del provizije že izplačala. Višine vtoževane terjatve tako tožeči stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspelo dokazati.

7.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da tožeča stranka svojega trditvenega bremene glede višine vtoževanega zneska ni zmogla. Tožeča stranka v svoji trditveni ponudbi ni pojasnila načina obračuna vtoževanega zneska provizije v višini 15.439,00 EUR, pač pa je k dopolnitvi tožbe priložila tabelo, ki ga je pripravila sama (tabela na prilogi A8). Iz navedene tabele izhaja, da je vtoževani znesek obračunala tako, da je od seštevka zneskov v prvem stolpcu, ki ponazarja "znesek subvencije neto (prejeta subvencija)" v skupni višini 131.551,00 EUR, odštela 10% za maske Y. Od tako dobljenega zneska v višini 118.396,00 EUR pa je odštela seštevek zneskov v drugem stolpcu, ki je označen kot "obračunan znesek subvencije" v skupni višini 102.957,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da stranki nista bili dogovorjeni za tak način obračuna provizije, temveč se je provizija po dogovoru med strankama obračunavala od razlike v ceni točno določenih proizvodov (zaščitnih sredstev). Tožeča stranka v pritožbi tudi sama navaja, da je bil dogovor tak, da se provizija obračuna od vsakega od prodanih izdelkov v določenem odstotku oziroma v določenem znesku, in sicer kot razlika med prodajno in nabavno ceno. Obračun provizije na način, da se od zneska subvencije (ki so ga prejele stranke) odšteje "obračunani" znesek subvencije, ni v skladu z dogovorom pravdnih strank. Tožeča stranka ni pojasnila načina izračuna zneskov, ki izhajajo iz drugega stolpca z oznako "obračunan znesek subvencije". Iz tabele na prilogi A 8 pa (poleg stolpcev s količinami) izhajajo še stolpci z oznakami "dogovorjen RVC" po posameznih proizvodih ter "dogovorjen skupni zaslužek", vendar pa tožeča stranka tudi izračuna teh postavk ni pojasnila. Tožeča stranka ustreznih navedb ni podala, matematičnega preizkusa pa sama predložena tabela ne omogoča, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v tožbi zgolj na splošno navedla, da se tožena stranka dogovora o prodaji ni držala (glede višine prodajnih cen ter deleža prodanih mask Y), zato bi bila konkretna pojasnila glede načina obračuna bistvena.

8.Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da v sodbi ni povzelo vsebine dogovora o višini dogovorjene provizije. Tudi s to pritožbeno navedbo ne more uspeti, saj ugotovitev glede višine dogovorjene provizije po posameznih proizvodih ne zadošča za presojo višine vtoževane terjatve. Za utemeljitev slednje bi bilo treba podati obračun za vsako posamezno stranko, torej katera sredstva so ji bila prodana, za kakšno ceno, koliko je znašala razlika v ceni, koliko je tožeča stranka že dobila plačano ter kaj še terja od tožene stranke. Pri tem ni bistveno, da tožeča stranka v času vložitve tožbe pri vseh strankah ni razpolagala z natančnimi podatki o količinah prodanih proizvodov, saj je, kot je razvidno iz priložene tabele z oznako A 8, obračun kljub temu uspela narediti. Ni pa ga uspela pojasniti. V kolikor bi torej uspela obračun vtoževanega zneska provizije tudi pojasniti, bi se trditveno breme glede natančnega števila prodanih količin posameznih proizvodov v postopku prevalilo na toženo stranko. Tožeča stranka bi morala način obračuna po posameznih strankah obrazložiti, ne pa zgolj vložiti v spis tabelo, ki je nejasna, nerazumljiva in matematično nepreverljiva. Tožeča stranka bi bila dolžna svoj obračun pojasniti tako, da bi se tožena stranka (ter sodišče) lahko z načinom obračuna seznanila in njegovo pravilnost tudi preizkusila. Utemeljitev obračuna provizije, s tem pa višine vtoževanega zneska, je spadala v trditveno breme tožeče stranke, ki pa mu slednja ni zadostila.

9.Na navedeno ne vpliva dejstvo, da je bila tožeča stranka z natančnimi količinami dejansko prodanih zaščitnih sredstev seznanjena šele potem, ko je tožena stranka v spis predložila račune, ki jih je izdala strankam za prodana zaščitna sredstva. Tožeča stranka je v popravljenem obračunu razpolagala s točnimi podatki o količinah ter cenah posameznih prodanih zaščitnih sredstev (tabela na prilogi A 18), vendar pa tudi iz te tabele ni razviden način obračuna vtoževanega zneska. Iz tabele na prilogi A 18 izhajajo popravljene količine prodanih proizvodov (označene z rdečo barvo), na njej je zapisano "dolg" 15.628,75 EUR (označeno z zeleno barvo), tabeli pa sta dodana še dva lista številk v tabelah, označena zgolj kot "računi iz sodišča", brez kakršnih koli pojasnil, kaj naj bi predstavljali navedeni zneski. Tudi izračun na priloženi tabeli na A18 je nejasen do te mere, da ni mogoče ugotoviti, kako je tožeča stranka obračunala dolg v višini 15.628,75 EUR. Samega načina obračuna tako tožeča stranka tudi po seznanitvi z računi ni uspela pojasniti. Tožeča stranka v pritožbi sicer trdi, da je bila provizija izračunana na podlagi količin prodanega posameznega zaščitnega sredstva ter pomnožena z dogovorjeno razliko v ceni, vendar pa iz tabele tak izračun ne izhaja. Ker je vsebina priloženih tabel nerazumljiva in izračuna vtoževanega zneska ne omogoča, so tudi pritožbeni očitki neutemeljeni.

10.Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka 28 strankam prodala maske Y v večjem deležu kot 10 % neto vrednosti, zaradi česar naj bi bila oškodovana za 6.952,25 EUR. V pritožbi tudi trdi, da je za trislojne maske, ki so bile prodane pod dogovorjeno ceno 0,55 EUR, pri izračunu uporabila dogovorjeno ceno ter dejansko prodane količine mask. Prav tako šele v pritožbi navaja, da naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati provizijo v znesku 44.462,64 EUR iz naslova manjših količin oziroma zaslužka, ki je višji od dogovorjenega med pravdnima strankama, in 6.952,25 EUR iz naslova preveč (nad 10 %) prodanih mask tipa Y kar skupaj znaša 51.414,89 EUR ter da glede na že plačani znesek provizije 35.786,00 EUR, sedaj vtožuje še plačilo razlike v višini 15.628,75 EUR. Iz tabele na prilogi A 18 sicer izhajajo zneski 44.462,64, 6.952,25 ter "dolg: 15.628,75", ki so zeleno obarvani, vendar pa v zvezi z njimi tožeča stranka ni navedla nobenih pojasnil, njihov izračun pa iz same tabele prav tako ni jasen. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi te pritožbene navedbe niso dovolj konkretizirane, da bi bilo obračun tožeče stranke mogoče preizkusiti.

11.Pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen, saj bi bila tožeča stranka najprej dolžna zadostiti svojemu trditvenemu bremenu. Tožeča stranka pa niti v tožbi niti v nadaljnjih petih (vsebinskih) pripravljalnih vlogah ni podala sklepčnih trditev, v katerih bi pojasnila svoj obračun vtoževanega zneska, čeprav jo je tožena stranka na to ves čas postopka opozarjala. Dokaz z zaslišanjem je namenjen dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa dopolnjevanju nepopolne trditvene podlage. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje glede dodatno predloženih listin (računov) dodatno zaslišati zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ker je tožečo stranko tožena stranka ves čas postopka opozarjala, da ni pojasnila, na kakšen način je obračunala vtoževani znesek in kaj ta sploh predstavlja, ni utemeljena niti pritožbena navedba, da tožena stranka višine tožbenega zahtevka ni prerekala.

12.Tožeča stranka pa ne more uspeti niti s sklicevanjem na kršitev petega odstavka 227. člena ZPP, saj tudi če bi sodišče prve stopnje štelo, da so bile prodane količine takšne, kot je navedla tožeča stranka v tožbi (oziroma na prilogi A8), to ne bi vodilo k ugoditvi tožbenemu zahtevku. Sodišče prve stopnje namreč ni zavrnilo zahtevka, ker tožeča stranka ne bi dokazala (točne) količine prodanih proizvodov, temveč zato, ker obračuna vtoževanega zneska provizije ni pojasnila. Zatrjevana kršitev zato na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala, zaradi česar pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

13.Prav tako pa je neutemeljen očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za kar bi šlo lahko tedaj, če bi sodišče vsebini listinskega gradiva pripislalo drugačno vsebino, kot jo ima ta v resnici.2 V konkretnem primeru so bile na prilogah A8 in A 18 tabele, ki jih je pripravila tožeča stranka. Tožeča stranka je torej s predloženimi tabelami dopolnjevala svojo trditveno podlago. Ker na gre za (listinske) dokaze, je očitek protispisnosti že zato neutemeljen.

14.Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje na splošno trdila, da tožena stranka ni upoštevala višine prodajnih cen posameznih izdelkov, da ni upoštevala dogovorjenega deleža največ 10 % zaščitnih mask tipa Y ter da je v nasprotju z dogovorom v posamezen posel dodajala druga zaščitna sredstva, za katera ni bila dogovorjena provizija. Teh trditev pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirala, temveč je (v zadnji pripravljalni vlogi) zgolj primeroma navajala nekatere račune, pri katerih naj bi prišlo do odstopa od dogovorjene cene oziroma deleža. Hkrati je navedla, da je pripravila nov obračun dolgovane provizije (tabelo na prilogi A 18). Tožena stranka jo je, na drugi strani, že v odgovoru na tožbo opozarjala na pomanjkljivo opisan življenjski primer, na nejasne trditve, na nesklepčnost tožbe, na nejasno pravno podlago zahtevka, na nejasen obračun in drugo. Ugovarjala je, da tožeča stranka ni jasno navedla, kaj predstavlja vtoževani znesek ter da ni jasno, ali je vtoževani znesek vezan na dejansko prodajo izdelkov ali ne. V zvezi z očitano kršitvijo dogovora je navedla, da "plačila za posredovanje" po naravi stvari ni mogoče uveljavljati od posla, do katerega ni prišlo.

15.Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe dodalo, da bi morala tožeča stranka, če meni, da je bila z dejanji tožene stranke oškodovana, zoper toženo stranko uveljavljati odškodninski tožbeni zahtevek. Sodba sodišča prve stopnje torej ne predstavlja sodbe presenečenja, saj sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni preizkušalo na odškodninski podlagi. Ker pa tožeča stranka ni podala konkretiziranih trditev niti glede kršitve pogodbene obveznosti, niti glede morebiti nastale škode (saj obračuna ni pojasnila), ni utemeljen niti očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo tožbeni zahtevek preizkusiti še na odškodninski podlagi. Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni izvajalo materialnoprocesnega vodstva v zvezi z odškodninsko podlago zahtevka ter da bi moralo tožeči stranki predlagati, katera dejstva naj zatrjuje ter točno katere dokazne predloge naj navaja. Glede na podrobno opisani potek tega postopka bi sodišče prve stopnje ob takšnem postopanju kršilo razpravno načelo, po katerem so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke (prvi odstavek 7. člena ZPP). Ker je tožečo stranko na pomanjkljive trditve (ves čas postopka) opozarjala že tožena stranka, bi sodišče z nadaljnjim opozarjanjem prevzelo vlogo zagovornika tožeče stranke.

16.Tožeča stranka nadalje s pritožbo napada višino prisojenih stroškov tožene stranke. Ker ne gre za primer, ko bi tožena stranka izbrala odvetnika izven območja sodišča, te trditve za odmero stroškov v tem postopku niso relevantne. Prav tako tožeča stranka neutemeljeno trdi, da v Odvetniški tarifi (OT) ni podlage za priznanje stroškov iz naslova odsotnosti iz pisarne. Po četrtem odstavku 6. člena OT pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk. Sodišče prve stopnje je pooblaščencu tožene stranke pravilno priznalo 40 točk za odsotnost iz pisarne za zastopanje stranke na vsakem od štirih narokov, torej po 20 točk za prihod na narok in 20 točk za odhod nazaj v pisarno. Prav tako ne drži, da bi četrta pripravljalna vloga tožene stranke predstavljala le obrazložen dokazni predlog. S četrto pripravljalno vlogo je tožena stranka odgovorila na navedbe tožeče stranke v pripravljalni vlogi z dne 27. 3. 2023, ki ji je ta priložila tabelo A18. Odgovor tožene stranke je bil zato potreben za pravdo, saj je predstavljal vsebinski odgovor na nov obračun tožeče stranke. Tudi glede stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi je pritožba neutemeljena, saj je v tem delu podlaga za obračun stroškov v OT, ki se nanaša na izvršbo in zavarovanje.

17.Utemeljena pa je pritožba zoper stroškovno odločitev v delu glede kilometrine, ter nagrade za pristop na narok z dne 4. 5. 2022. Toženi stranki pripada strošek kilometrine za 4,5 km, kar znaša v obe smeri skupaj 9 km ter nagrada za pristop na narok dne 4. 5. 2022 v višini 25 % iz tarifne št. 18 - 125 točk (3. točka tarifne št. 20 OT). Pritožbeno sodišče je zato naredilo izračun ob upoštevanju navedenega ter ugotovilo, da toženi stranki pripadajo stroški v višini 3.810 točk, nadalje materialni stroški v višini 48,1 točke, skupaj 3.858,1 točk oziroma 2.314,86 EUR, nadalje še potni stroški v višini 14,94 EUR, 512,56 EUR DDV ter stroški sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 55,00 EUR, skupaj 2.897,36 EUR. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu delno spremenilo.

18.V preostalem je pritožba tožeče stranke po navedenem neutemeljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

19.Tožeča stranka je s pritožbo uspela zgolj v minimalnem delu glede stroškovnega zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP tožeči stranki naložilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške ter je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priznani stroški tožene stranke obsegajo sestavo odgovora na pritožbo 625 točk (1. točka tarifne št. 21 OT v zvezi z tarifno št. 18 OT), 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, skupaj 466,65 EUR. Stroškov pregleda listin in posveta s stranko pa sodišče toženi stranki ni priznalo, saj gre za opravila, ki so že zajeta v priznanih stroških sestave odgovora na pritožbo.

-------------------------------

1. Ta je bila dogovorjena za: troslojno masko (nabavna cena 0,34 EUR - prodajna cena 0,55 EUR), razkužilo za roke 200 ml (nabavna cena 2,5 EUR - prodajna cena 3,5 EUR), razkužilo za roke 500 ml (nabavna cena 4,5 EUR - prodajna cena 6,5 EUR) ter razkužilo za roke 5 l (nabavna cena 25 EUR - prodajna cena 38 EUR).

2. J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, 2009, str. 312.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 807, 825, 825/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 7/1, 227, 227/5, 257

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.