Jedro

Pri mednarodnem cestnem prevozu blaga se primarno uporablja Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ki pa nima izrecnih določil o plačniku prevoza. Tako 648. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot 34. člen še sedaj veljavnega Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ št. 2/74) pa kot zavezanca za plačilo po pogodbi o prevozu blaga določata pošiljatelja in ne naročnika (cit. zakon oba v 5. členu še posebej definira). Pošiljatelj lahko, če v prevozni pogodbi plačnik ni določen, plačilo prevoza prenese na prevzemnika, in sicer tako, da v vozni list o plačniku ne napiše ničesar, saj se potem domneva, da bo prevoznino plačal prevzemnik (670. člen ZOR in 13. člen CMR).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba okrožnega sodišča razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi zaradi plačila 3.085.406,50 tolarjev s pp, hkrati pa je toženi stranki naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 123.188,00 tolarjev.

To sodbo je tožena stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, od katerih je podrobneje obrazložila le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Njen ugovor pasivne legitimacije naj bi bil utemeljen, ker je v razmerjih s tožečo stranko nastopala le kot posrednik. Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno ocenilo izvedene dokaze, predvsem tovorne liste, in je ugotovilo obstoj ustnih pogodb o prevozu blaga, čeprav ni bila zaslišana nobena izmed oseb, ki naj bi jih sklepale. Predlagala je, naj sodišče druge stopnje napadeno sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pri mednarodnem cestnem prevozu blaga, za kar gre v tej zadevi, se primarno uporablja Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ki pa nima izrecnih določil o plačniku prevoza. Tako 648. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) kot 34. člen še sedaj veljavnega Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Ur.l. SFRJ št. 2/74) pa kot zavezanca za plačilo po pogodbi o prevozu blaga določata pošiljatelja in ne naročnika (cit. zakon oba v 5. členu še posebej definira). Pošiljatelj pa lahko, če v prevozni pogodbi plačnik ni določen, plačilo prevoza prenese na prevzemnika, in sicer tako, da v vozni list o plačniku ne napiše ničesar, saj se potem domneva, da bo prevoznino plačal prevzemnik (670. člen ZOR in 13. člen CMR).

Sodišče prve stopnje je prišlo na podlagi predloženih faktur, mednarodnih tovornih listov, faksiranih sporočil (nalogov za naklad) in dejstva, da je do določenega datuma tožena stranka plačevala prevoze in ni zavrnila 26 vtoževanih računov, do zaključka, da se je kot naročnik v ustno sklenjenih prevoznih pogodbah zavezala k plačilu prevoznin. Iz teh dokazov - predvsem telefaksov naročil - je sicer res razvidno, da je v odnosih s tožečo stranko tožena nastopala kot naročnik prevozov, vendar ni bila tudi pošiljatelj blaga, saj so v tovornih listih kot pošiljatelji označena druga podjetja in ne tožena stranka, rubrike pod številko 14, kdo plača voznino, pa so prazne.

Ker v zadevi ni sporno, da tožena stranka ni bila pošiljatelj blaga, da ni kot plačnik navedena na voznih listih in da s tožečo ni sklenila nobene pismene pogodbe, so za odločitev bistveni obstoj in določila morebitne ustne pogodbe. O tem pa je sodišče prve stopnje praktično na besedo verjelo tožeči stranki. O prevzetih obveznostih po ustni pogodbi lahko kaj povedo le osebe, ki so jo sklepale in se za pogoje ter ceno dogovarjale. Šele če prič iz utemeljenih razlogov ni mogoče zaslišati, se obstoj in določila ustne pogodbe lahko ugotavljajo s posrednimi dokazi. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče Z.Š., vendar je sodišče prve stopnje predlog zavrnilo kot nepotreben, medtem ko o dokaznem predlogu za zaslišanje strank sploh ni odločilo. Ker je tožena stranka trdila, da je bila zgolj posrednik, tudi dejstvo, da je nekaj časa plačevala prevoznine in da ni zavrnila računov, ne more dokazovati, da se je ustno zavezala k plačilu prevozov.

Zato drži pritožbeni očitek, da je trditev sodišča prve stopnje o obstoju ustne pogodbe preuranjena in da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je o dogovoru pravdnih strank o plačevanju prevozov posredno sklepalo na podlagi navedb in listinskih dokazov, kljub postavljenim dokaznim predlogom ni zaslišalo priče in po potrebi tudi pravdnih strank, s tem pa ni preverilo dejstev, na katere je oprt tožbeni zahtevek.

Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje po III. odstavku 370. člena ZPP razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v ponovno odločanje.